"Glasba je poslanstvo, ker mi nismo večni na tem planetu. Glasba je pa večna, bila je pred nami in bo ostala za nami." Tako svojo ljubezen do glasbe utemeljuje glasbenik in skladatelj makedonskih korenin Goran Bojčevski.

Diplomiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani, magisterij pa ga je odpeljal v Salzburg, na sloviti Mozarteum, kjer so odkrili še njegov bogat skladateljski talent. V oddaji NaGlas! je spregovoril o svojem glasbenem udejstvovanju pa tudi o težki glasbeni poti v Sloveniji – kljub opravljeni avdiciji so v nekem javnem glasbenem zavodu v Ljubljani namesto njega – na delovnem mestu klarinetista zaposlili — hišnika!

NaGlas! se začne ob 12.35 na TVS1. V oddaji je Goran Bojčevski ob kitarski spremljavi Matica Dolenca zaigral tudi makedonsko ljudsko pesem Jovano, Jovanke. Vabljeni tudi k branju.

Goran, kako se je začela vaša glasbena pot v Sloveniji? Rojeni ste bili v Bitoli, sprejemni izpit pa ste naredili za akademijo v Združenih državah Amerike. Od kod potem Slovenija?
Ko je človek mlad, poskuša na različne načine, na različnih mestih, išče se ... Tako sem se tudi jaz, sem pa že v mladih letih ugotovil, da je slovanska duša najbližja moji duši. Zato sem se tudi pozneje odločil za študij v Ljubljani.

Vaš ded je bil glasbenik, vi ste začeli s klavirjem. Kako to?
Tako je. Moj dedek je bil izvrsten glasbenik, sicer ljubiteljski, čudovito je pel in igral harmoniko. V Bitoli so me vpisali v glasbeno šolo, kjer so opazili mojo veliko nadarjenost za glasbo. Dali so me h klavirju, kot to vedno naredijo najbolj nadarjenim, vendar nisem dolgo vztrajal pri tem, ker nismo bili premožni in smo si sami risali klaviaturo na karton in vadili na kartonu. Silno mi je šlo na živce to, da nisem slišal zvoka, glasbe, ki jo imam v sebi, da bi jo dal ven oziroma zaslišal ... Zato sem pozneje tudi zamenjal glasbilo.

Klarinet je torej tista prava stvar?
Tako je, prvič, ko sem zaslišal to glasbilo, sem se zaljubil. Točno se spomnim sobe, ko sem vstopil skozi vrata s tistimi otroškimi očmi … To je danes ogromna ljubezen, občutim jo vsakokrat, ko začnem igrati.

Glasbo dojemate kot poslanstvo. Zakaj?
Glasba je poslanstvo, ker mi nismo večni na tem planetu, glasba je pa večna in bo ostala za nami. Bila je pred nami. Zato je glasba poslanstvo in smo lahko hvaležni, da se v tem življenju lahko z njo ukvarjamo.

In v njej uživamo. Zanimivo je, da so vaš skladateljski talent odkrili Avstrijci. Magistrski študij ste namreč opravljali v Salzburgu, na Mozarteumu. Kako se je to zgodilo?
Moj izjemni profesor je bil Alois Brandhofer, ki je bil pred tem dolga leta soloklarinetist Berlinske in Dunajske filharmonije. Pri njem sem uspešno opravil sprejemni izpit. Bil je izjemno navdušen nad mojim talentom. Enkrat mi je dejal, da čuti, da nisem samo klarinetist, da je v meni nekaj več. Prosil me je, da mu prinesem oziroma napišem eno skladbo, da vidiva, kako bo to zvenelo. To sem storil in ga navdušil. Skladbo je odnesel oddelku za kompozicijo, kjer so bili prav tako navdušeni. Kmalu sem dobil vabilo in sem za orkester Mazarteum napisal nekaj skladb.

Do zdaj ste napisali več kot 100 skladb, vse vsebujejo balkanske prvine. Kako in kdaj skladate?
V vsaki moji skladbi boste to začutili tako ali drugače. Skladam pa vedno ponoči. Ko se vse umiri, ko vsi gredo spat, takrat, se začne moje skladanje, kajti mislim, da glasba izhaja iz tišine, iz miru, ponoči je mir, in takrat se pojavijo dobre ideje.

Ali s skladanjem premagujete nostalgijo?
Absolutno, v vsaki moji skladbi je delček nostalgije (nasmešek).

V Ljubljani ste med študijem delali celo kot varnostnik. Pozneje ste seveda poskušali dobiti službo kot glasbenik v enem izmed javnih glasbenih zavodov, a se ni izšlo. Opišite nam, prosim, kaj se je zgodilo? Avdicijo ste sicer opravili ...
Bil sem primoran delati kot varnostnik zato, da se lahko preživim v Ljubljani. To ni lahko, sploh za enega umetnika je popolnoma kontradiktorno. Vendar sem moral, da bi preživel v teh časih. Hkrati sem naredil avdicijo v eni izmed znanih institucij v Sloveniji. Avdicijo sem naredil po vseh predpisih, v Delu je bilo objavljeno delovno mesto, avdicijo sem naredil za zaveso, sem bil sprejet na avdiciji, vendar pozneje, ne vem, kaj je bilo moteče, nisem bil sprejet. Na tem mestu so zaposlili hišnika. To imam v grenkem spominu. Povsod se dogajajo takšne stvari …

Zdaj že vrsto let imate zelo uspešno samostojno glasbeno kariero, sodelujete s pravimi zvezdniki, nazadnje je celo veliki Gibonni pokleknil pred vami ...
To je bila ena čudovita izkušnja, Gibonni je pokleknil pred vesoljem in glasbo, ki je nastala v tem trenutku. Bil je navdušen nad mojim igranjem, nad tem, kar jaz čutim. Mislim, da sva bila na tem koncertu na isti valovni dolžini, tudi občinstvu je nekajkrat povedal, da midva sploh ne potrebujeva pogovora o glasbi, da midva to čutiva in zadošča že en pogled, da nastane vesolje. To je sam dejal občinstvu. Gibonni je izjemen umetnik, izjemno ga cenim, sploh njegove pesmi in besedila, res mi je bila velika čast igrati z njim.

Nastopila sta pred celjskim občinstvom, tam živite vrsto let. Zakaj Celje?
Jaz sem poročen v Celju, že vrsto let tam živim s svojo drago ženo, ki je iz Celja, zato sva se tja preselila. Tam je moj dom, tam imam veliko prijateljev. Tudi ta koncert z Gibonnijem je bil na celjski Špici. Mi smo vsi nekako povezani, tudi z organizatorjem … Vedno, kadar je dobra energija, kadar so iskreni ljudje, vedno je uspeh!

Morava se vrniti v čas, ko ste prišli iz Makedonije v Slovenijo in ste se morali naučiti slovenščine. Kako je šlo s tem?
Začel sem tečaj, moja današnja žena je bila moja učiteljica slovenščine … Jaz sem se takrat zaljubil in sem se zaradi zaljubljenosti v eni noči naučil vse slovenske sklone (smeh) …, tako da sem znal sklanjati vse, celo besedo kri. Čeprav mi Makedonci sploh nimamo sklonov, in je to za nas najbolj občutljivo področje v jeziku … Kadar se nekaj hoče, se lahko tudi uspe …

Poleg tega, da ste se zaljubili, je najbrž pomagal tudi posluh?
Da, zdi se mi, da smo glasbeniki bolj dovzetni za jezik in se hitreje naučimo.

Kmalu boste nastopili tudi s svojim rojakom Vlatkom Stefanovskim v Portorožu.
Ja, 15. julija nastopava z Vlatkom Stefanovskim v Avditoriju v Portorožu, to je večji koncert, dan pred tem, 14. julija, pa imava koncert v Celju pri Vodnem stolpu in najlepše vabim občinstvo, da prisluhne.

To je posebna makedonska vez?
Midva z Vlatkom sodelujeva že od leta 2007, to je odlična izkušnja. Ogromno sem se od njega naučil, tudi ko gre za igranje. Ko sva začela, sem imel samo 20 let. Res se je lepo učiti od starejših in boljših.

On tudi uporablja makedonsko ljudsko glasbo pri svojem ustvarjanju. Kaj je magičnega v makedonski ljudski glasbi?
Mislim, da je najbolj magično to trpljenje, ki ga je makedonski narod skozi zgodovino pretrpel. Narod je vedno nekaj ustvaril, od žalosti do tega, da so bili vedno zatirani. Od tu ta lepota v makedonski melodiji, vedno je neka nostalgija hkrati pa upanje. Makedonska glasba je čudovita, makedonski ritmi dodatno obogatijo naš melos.

Katere so vaše najljubše makedonske pesmi?
Poleg teh najbolj znanih Eleno kerko, Jovano, Jovanke, ki jo boste slišali, Aber dojde Donke, ki ni tako znana, potem so tu pesmi Leb in sol in druge ...

Kakšni izzivi so pred vami, kaj pripravljate?
Po dveh koncertih z Vlatkom Stefanovskim v Sloveniji grem na Ohrid s skupino Riblja čorba, njihov gost bom na velikem koncertu na Ohridu, potem pa malo Avstrija, Nemčija … Vedno je pestro.