po romanu Martin Kačur. Vse druge priredbe njegovih del so bili TV-filmi ali TV-igre.

Takšno stanje se delno popravlja letos, ko mineva stota obletnica Cankarjeve smrti – in Slovenija ga je tako razglasila za Cankarjevo leto. V koprodukciji RTV Slovenija z neodvisnimi producenti sta nastala dva dokumentarna filma o Cankarjevi književnosti in njegovem življenju, ki smo ju lahko videli tudi na Festivalu slovenskega filma. Prvi film, Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja – Ivan Cankar je posnel Dušan Moravec, drugega, s preprostim naslovom Cankar, ki je sicer dolgo časa nosil delovni naslov To delo je v javni lasti, pa Amir Muratović. Njegov film je pravzaprav igrano-dokumentarni, vsebuje pa tudi animirane vložke.

Hibridna zasnova filma, za katerega je Muratović napisal tudi scenarij, ustreza njegovi vsebini, ki namesto gole biografske zgodbe o pisatelju ali preproste ekranizacije kakšnega njegovega dela poskuša priti do dna njegovemu mitu otožnega, ekscentričnega pisatelja, alkoholika z belo krizantemo, in tako združuje igrane prizore iz njegovega zasebnega življenja, predvsem ljubezenskih razmerij z ženskami na Dunaju, v Ljubljani in na Bledu, animirane vizualizacije njegovih črtic in dokumentarna pričevanja književnih kritikov in zgodovinarjev. Amir Muratović je v intervjuju za Delo povedal, da je književna kritika v stoletju, ki je minilo od njegove smrti, pisatelja pogosto prikazovala bodisi kot čustveno nezrelega, a hkrati globoko religioznega človeka, bodisi kot nedotakljivega, težko razumljivega književnika in tako ohromila politični naboj njegovih del, ki so tematizirala predvsem družbene neenakosti in socialno dno.

Poudarek, ki ga film Cankar namenja pisateljevim ljubezenskim razmerjem, in način, kako te igrane dele vizualno uprizarja – skozi jasno, črno-belo, tradicionalistično binarno prizmo moškosti in ženskosti – daje misliti, da je poleg oživljanja Cankarjevega političnega potenciala pomemben del filma (čeprav morda nezaveden) tudi konstrukcija Cankarjeve moškosti. Cankar se v filmu ves čas zapleta z ženskami in dekleti, ki ga obožujejo, je "pozoren ljubimec", a se hkrati nikoli ne more zavezati samo eni – in tako podobi pisatelja v javni zavesti doda nepričakovano mačističen ton.

Za slovenski film, ki je že od nekdaj preobremenjen s "pravo", heteronormativno moškostjo, to sicer ni nič nenavadnega; je pa verjetno nenavadno glede na zgodovinske, biografske podrobnosti pisateljevega življenja. Brane Mozetič je v osemdesetih pisal, da je Cankar na Dunaju sam izjavljal, da je homoseksualec. Vojko Duletič, režiser, ki je posnel prvi slovenski cankarjevski film, je vztrajal, da so homoseksualni vsi njegovi filmi, vključno s filmom Na klancu. Tudi nedavna ponovna branja pisateljevih pisem kažejo na to, da je javni diskurz del zgodovine – ki ni ustrezal heteronormativni, tradicionalistični podobi spoštovanega pisatelja, ki je s svojimi deli postal bistven del podobe ali mitologije samega slovenskega naroda – preprosto izbrisal in ga nadomestil z bolj družbeno sprejemljivo interpretacijo. Zares nenavadno je, da so del te celo filmi, ki nastajajo leta 2018, torej skoraj petdeset let po tem, ko je svoj film posnel Duletič. A morda preprosto potrjujejo dejstvo, da takšna dela več kot o svojem subjektu pravzaprav povedo o svojih ustvarjalcih in družbi, v kateri so nastala.
Iz oddaje Gremo v kino