Po petih letih, odkar nas je James Wan učinkovito prestrašil s Priklicanim zlom (The Conjuring), smo žrtev že nič manj kot petega filma iz nekoč silno obetavne franšize grozljivk. Čeprav se menda še vedno ukvarjamo s primeri, ki sta jih v svojih dosjejih hranila slavna raziskovalca paranormalnega Ed in Lorraine Warren, se franšiza Priklicanega zla nepreklicno odmika od prvotnih protagonistov: Patrick Wilson in Vera Farmiga sta tukaj le še mimobežna opomba. Nuna je, nikoli ne boste uganili, zgodba o demonski nuni, ki se je izkazala za zlobno nadnaravno prezenco Priklicanega zla 2. Ker se je James Wan od franšize že zdavnaj poslovil (film režira Corin Hardy), se tudi dogajalni prostor širi onkraj meja "zaklete hiše", premise, ki jo je Wan tako zelo obvladal. Žal pa Hardy "srhljivo vzdušje" površno odkljuka z lokacijama pokopališča in temačnega samostana ter misli, da je s tem dosegel želen učinek.

Zgodba nas popelje na začetek petdesetih let prejšnjega stoletja. Ker bosta zakonca Warren svoje dosjeje odprla šele čez kakih dvajset let, sta naša vodnika v svet teme katoliški duhovnik/izganjalec hudiča oče Burke (Demián Bichir) in mlada nuna Irene (Taissa Farmiga), ki jo že od otroštva mučijo zlovešča videnja. Ko v nekem zakotnem samostanu v Romuniji nuna naredi samomor v skrivnostnih okoliščinah, dobi Burke iz samega Vatikana naročilo, naj v Ireninem spremstvu primer razišče. Na kraju samem se jima kot lokalni vodič pridruži še malce naduti, samovšečni "Francozek" (Jonas Bloquet); hitro se izkaže, da je samostan pravo gojišče neke pradavne zlobe, ki grozi, da se bo razlila po okolici.

Nuna s franšizo, ki ji je dala življenje, nima praktično nobene zveze več, in to ne samo zato, ker so vse omembe povezovalnih likov v filmu uporabljene zelo neorgansko in na silo. Priklicano zlo je delovalo, ker je teror nadnaravnega popeljalo nad čisto običajno ljubečo družino, ki se je kar naenkrat znašla v klavstrofobičnem ujetništvu svoje predmestne hiše. Groza (za nas v dvorani) je izvirala iz postopne preobrazbe vsakodnevnega miljeja v nočno moro.

Nuna in oba filma o Annabelle imajo drugačno podstat: za izhodišče določijo osrednji motiv (srhljive lutke, demonske nune) in ga nato eksploatirajo na vse pretege; prostora za stopnjevanje si ne puščajo, saj že v prvi tretjini razkrijejo vse svoje adute. Groza je učinkovita le, če jo odmerjaš postopoma: izvotljen, demonski obraz pod redovniško ruto pa prestraši le enkrat ali dvakrat – osemnajstič nas lahko samo še dolgočasi, pa naj scenarij izriše še tako dramatičen vrhunec.

Prav nič ne pomaga, da je scenografija zastavljena tako leno: junaki se v nedogled motajo mimo križev na pokopališču in po dolgih, mrzlih kamnitih hodnikih, film pa nikoli ne ustvari občutka, da je dogajanje postavljeno v resnični svet in ne le pred kuliso "Transilvanije". Tudi kompozicijsko ima direktor fotografije Maxime Alexandre en sam prijem: najprej uokviri obraz v ospredju, nato se malce odmakne in izostri še ozadje, kjer, predvidljivo, vedno čaka nekakšna grožnja.

Pod črto, grozljivka ne izpolni najosnovnejše zahteve svojega žanra: nikogar ne bo zares prestrašila. Kljub vsem naštetim pripombam so težave predvsem scenaristične: film nima pravega zgodbenega loka in njegovi liki ne doživijo nobene rasti ali kakršne koli druge transformacije. Kaj jih žene, kaj se dogaja v njihovi notranjosti? Liki so začrtani površno in shematično, oče Burke in Irene pa sta zaradi svojega stanu preveč zapeta in odmaknjena lika, da bi lahko gledalec do njiju čutil resnično empatijo (ne dam roke v ogenj, da si v celotnem filmu sploh izmenjata kak pogled).

Krivde za čustveno enodimenzionalnost ne gre pripisati igralcema, še posebej ne Taissi Farmigi, ki ima resnično karizmo, le da ji režiser ne pusti na plano. Da niti ne omenjamo, da očitno nobeden izmed treh podpisanih scenaristov ni podrobneje raziskal doktrine demonologije v Katoliški cerkvi. Namesto da bi ponudili kompleksen razmislek o najtemačnejših kotičkih in kontradikcijah verovanja, nas skušajo strašiti s starimi razpeli.

Ocena: 2,5; piše Ana Jurc