Da bi se filmarji s takšnimi temami ukvarjali v okviru žanrskih filmov, se ni zdelo vredno truda – navsezadnje je moral še Spike Lee, legendarni ameriški režiser, ki je znan po filmih o rasni problematiki, sredstva za svoj nedavni izlet v žanr grozljivke zbrati na Kickstarterju. Morda se bo to v prihodnje vsaj malo spremenilo: eden najboljših filmov lanskega leta, Zbeži!, v osrčje groze namreč postavi ameriški rasizem.

Filme Fatiha Akina, nemškega režiserja iz družine turških priseljencev, glede na obravnavo neskladij med različnimi kulturami in portreti življenja turških Nemcev v okvirih žanrskega filma ne obravnavajo pogosto. Njegov lanski film Obupana je v kritiških krogih naletel na precej mešane odzive: film naj bi zelo aktualno problematiko neonacizma in terorističnih napadov obravnaval na nezanimiv in medel način, pripoved o iskanju pravice pa naj bi bila polna nerodnih klišejev. Edino, o čemer so se strinjali skoraj vsi, je bil izjemen nastop glavne igralke.

Diane Kruger igra Katjo, ki je poročena s turškim priseljencem Nurijem in ima z njim sina. Ko ju nekega večera želi obiskati v pisarni, kjer dela Nuri, ji pot zapre policija – zgodil se je teroristični napad. V nadaljevanju Katji postane jasno, da za napadom stojijo neonacisti, a policijo bolj kot to zanima Nurijeva preteklost, napadalca pa se izmažeta tudi na sodišču. Katji ne preostane drugega, kot da pravico vzame v svoje roke.

Zaplet ne zveni kot izhodišče za avtorski film o priseljenski izkušnji, temveč predvsem kot tipičen film maščevanja. In Obupana to tudi je. Fatih Akin priseljenstva in rasizma ne postavi v središče, temveč ju resnici na ljubo predvsem izkoristi za to, da lahko iz njiju izpelje dovolj čustveno učinkovit motiv za skrajna dejanja svoje junakinje, ki maščuje svojega moža in sina. Lik Diane Kruger je na prvi pogled nekaj svežega in posebnega že zato, ker tako dogajanje kot pravico v svoje roke za spremembo vzame ženska, in ne moški. V resnici gre za previdnost – če bi se na podoben način maščevala priseljenec ali priseljenka iz Turčije, Sirije, severne Afrike ali od kjer koli drugje, bi to naenkrat postal povsem drugačen, veliko bolj tvegan film. Morda Akin na to namigne sam v zadnjem kadru, ko se svet obrne na glavo, kot da bi nas povabil, naj razmislimo o tem, kako bi bila takšna pripoved videti z obrnjenimi vlogami.

Ne glede na to, ali je Akin to storil hote ali nehote, je torej posnel film, v katerem ne gre iskati večplastne obravnave sodobne evropske družbe ali pretanjenih psiholoških portretov glavnih junakov. Obupana je žanrski film; je film o izgubi in bolečini, vsaj dokler ne postane film o jezi in maščevanju – in je v tem izjemno učinkovit. Vprašanje o upravičenosti tematiziranja priseljenstva in rase morda ostaja odprto, o tem, da je Akin vešč tudi prijemov, ki gledalce slabi dve uri držijo popolnoma v napetosti, pa najbrž ni več dvoma.