Psi so človeštvu enostavno zlezli pod kožo in težko si predstavljamo, da jih kar nenadoma ne bi bilo več z nami, da bi jih, na primer zaradi nekega čudaškega vladnega dekreta prepuščene usodi izgnali na samotni otok, kot se to zgodi v najnovejšem celovečernem filmu ameriškega režiserja Wesa Andersona.

Otok psov, ki si ga je bilo kot posebno projekcijo letošnjega Filma pod zvezdami ob spremljavi oddaljenih bliskov mogoče ogledati na Ljubljanskem gradu, najbrž ne bi bil nič kaj posebnega, če ga ne bi ustvaril prav Anderson, mojster rahlo čudaške filmske poetike, ki se ne otepa črnega humorja, ki se rad z nekoliko popačenim pogledom skozi kamero vživlja v svoje like, ki da velik poudarek podrobnostim in ki mu očitno ni pod častjo ustvariti dobro uro in pol dolge povsem resne filmske zgodbe o psih. Za odraslo občinstvo.

Film, ki je bil tako kot Andersonov Čudoviti lisjak iz leta 2009 posnet v čudovito izpeljani klasični stop-motion animacijski tehniki, se vizualno in pripovedno poklanja japonski popkulturi, tudi dogajanje je postavljeno v mesto Magasaki, kjer pokvarjeni župan Kobayashi pod pretvezo varnosti pse izžene na ogromen otok, poln smeti. A po robu se mu v pravem samurajskem slogu postavi lastni nečak, ki se ni kar tako pripravljen sprijazniti z izgubo svojega štirinožnega telesnega stražarja. Dvanajstletni Atari tako sam odleti na smetišče in tam naleti na pisan trop psov, precej srečen, da so dobili vsaj nekega nadomestnega gospodarja. Edini, ki se z novim razmerjem moči ne strinja popolnoma, potepuški pes Chief, pa je tako in tako preglasovan.

V živahnem nadaljevanju, ki so ga na premieri spremljali številni polglasni vzdihi očitno zelo vživetega občinstva, nato spremljamo napeto, akcije in prefinjenega humorja polno popotovanje dečka in psov, ki v iskanju Atarijevega izgubljenega prijatelja spoznavajo predvsem sami sebe. Kot je značilno zanj, je Anderson zgodbo spletel okoli enega posebnega lika, ki izhaja iz razbite družine in že vse življenje išče neko zunanjo "očetovsko" potrditev, za katero se mora še posebej izkazati. To nalogo je tokrat, z dodatkom vseh namišljenih pasjih frustracij, prevzel prav Chief, ki mu je glas posodil zvezdnik serije Kriva pota Bryan Cranston. Tudi drugi štiri- in dvonožni liki imajo za sabo večinoma zvezdniške animatorje, glasove so namreč posodili Edward Norton, Harvey Keitel, Frances McDormand, Yoko Ono, Andersonov najzvestejši igralski sodelavec Bill Murray in še številni drugi.

Otok psov, ki zelo spretno prehaja med ne vedno prevedenim japonskim in angleškim jezikom, velik poudarek pa daje tudi glasbeni podlagi in besednim igram – pri čemer niti za trenutek ne podcenjuje svojih gledalcev – je tipičen film Wesa Andersona: zabaven, zanimiv, duhovit in čisto majčkeno čudaški.