Ta nanj in na njegove neprilagojene prijatelje nenehno vrši pritisk iz vseh smeri in jih želi tako rekoč "uokviriti", indoktrinirati, upogniti ter iz njih napraviti poslušne konformiste. In bolj, ko nanje pritiskajo represivne institucije in neizživeti starši, bolj v mladih protagonistih gori želja po ekscesnem pobegu v "rdeči raketi", doma sestavljenem avtu, s katerim se nameravajo odpeljati v Le Mans in tam zaživeti svoje sanje.

Vojko Anzeljc, avtor Zadnje večerje, prvega slovenskega digitalnega celovečerca posnetega po pravilih dogme, ki je v precep jemal ljudi z roba, marginalce in kronične neprilagojence, se v svojem četrtem celovečercu loti žanra mladinskega filma in hkrati ostaja zvest svojim izhodiščnim tematskim nastavkom. To še dodatno potencira z – za slovenski film, tako pogosto vezan na prestolnico, še zmeraj ne ravno značilno in ravno zato osvežujočo – izbiro lokacije. Zgodba se namreč odvija v okolici Sežane, za katero se v filmu zdi, da jo je digitalna revolucija popolnoma zaobšla. V kraškem narečju govori tudi igralska zasedba, v kateri najbolj izstopa osrednja trojica mladih igralcev v postavi Aljoša Bregar, Gaja Filač in karizmatični Jernej Kogovšek. Privlačnost filma dodatno gradijo posrečena izbira kinetičnih elementov, kot so fascinacija z dirkalnimi avti, pomežiki žanru filma ceste, ošvrki ruralne punk-metal subkulture in diskretni hommage nutelli. Osrednji navdih pa je vendarle poezija.

Tako izbira Sežane, kakor tudi naslov filma sta seveda neposredni poklon Srečku Kosovelu in "najbolj ekspresivni človekovi podobi v slovenski liriki 20. stoletja", pesmi Rdeča raketa, s katero pesnik razkriva utesnjenost in dramo mladega duha, razpetega med željo po lastni izpopolnjenosti in omejitvami družbe in časa. V tem obziru ni naključje, da Rdečo raketo poganjajo tudi hlapi in aluzije na razklane in do samega konca neprilagojene antijunake iz cestnih kultov novega Hollywooda. Tako je zaznati odmeve Surove balade, Peklenskega asfalta, Bonnie in Clyda ter Thelme in Louise. Skratka, filmov in posameznikov, ki na določeni točki za ceno svobode radikalno zavrnejo vsiljene družbene norme in vzorce dominantne kulture ter s tem tvegajo vse. A kaj, ko film Rdeča raketa, za razliko od svojih protagonistov in fascinacij, sklene preveč enostavnih kompromisov in se na žalost konča tam, kjer bi se bržkone moral šele zares začeti.

Poleg tega se ob ogledu poraja tudi vprašanje, ali lahko nagovori generacijo najstnikov digitalne dobe, ki svoj izraz tako ali drugače iščejo na družbenih omrežjih in realnosti ubežijo s pomočjo elektronskih naprav, katerim se film vseskozi vztrajno izmika. V tem smislu Rdeča raketa obtiči v nekem navidezno nostalgičnem in romantiziranem filmskem brezčasju, ki pa ni nujno brez svojih čarov.

Matevž Jerman, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).