Ta temelji na resničnem liku, ki smo ga srečali že v Sredozemlju – film hodi za petami 14-letnega romskega dečka Pia, ki v družinski skupnosti v Kalabriji odrašča v vse prej kot idiličnem okolju prestopništva in odsotnosti vzgojnih normativov. Fokus na otroški lik je k projektu privabil celo Martina Scorseseja, sicer enega največjih oboževalcev italijanskega neorealizma, ki se je Carpignanu pri filmu V Ciambri osebno pridružil kot izvršni producent.

Potopitev v izrazito drugačen svet glavnega lika je tudi v tem filmu celovita. Deček Pio je že od prvega kadra dalje prikazan kot član družbe s popolnoma drugačnim življenjskim slogom od tistega, ki ga povezujemo s sodobno evropsko družbo. Gre za skupnost, v kateri otroci brez posredovanja staršev kadijo cigarete, pijejo alkohol in se po zgledu starejših članov družine vključujejo v kriminalna dejanja. V celotnem filmu t. i. civilizirano Evropo zastopajo le nenehni vdori policijskih sil v domovanje dečkove družine, s čimer je režiser filmu dal učinkovito klavstrofobičen značaj. Pio je orisan kot lik, ki v nobenem trenutku nima možnosti izbrati boljšega življenja, temveč je le posledica socialnih in kulturnih pritiskov svoje okolice.

Vseeno pa film V Ciambri dečkovega sveta ne prikaže kot prostor, kjer ni nobenih normativov. Ne gre za sprevržen svet, temveč samo za skrajno drugačnega, režiserjeve simpatije pa so tu – podobno kot v filmih italijanskega neorealizma – popolnoma na strani njegovega protagonista. Carpignanovi cilji so s tega vidika izrazito dokumentaristični. Njegova kamera nenehno išče drobce pristnosti v interakciji med liki, da bi čim natančneje opisal samosvojo družbeno hierarhijo in na splošno način delovanja romske družine. Film v tej točki tudi najbolj zablesti: zgodba o odraščanju fanta Pia režiserju nudi samo podlago za pristen oris tega prezrtega dela italijanske družbe, ki se v dominantnih diskurzih v največji meri spoprijema s predsodki in segregacijo na vseh ravneh. Carpignano tako izriše portret popolnoma običajnih ljudi, ki se znajdejo stisnjeni v kot družbe, obsedene z normativnostjo, kakršne sami niso pripravljeni sprejeti.

Kljub vsej tej pohvalni pristnosti pa ima film V Ciambri neko širšo težavo. Če je bil namreč neorealizem pred sedmimi desetletji svež, že skoraj revolucionaren način snemanja filma, pa danes tovrsten pristop predstavlja celo enega prevladujočih estetskih in pripovednih smernic v evropskem filmu. Čeprav to dejstvo filmu V Ciambri odvzame precej pomembnosti, pristnosti režiserjevega prikaza nekega segregiranega sloja evropske družbe ni mogoče oporekati.