Wes Anderson je za filmskega cinika skoraj prelahka tarča: prototipni "hipster" s tako prepoznavnim slogom, da ga je izjemno lahko parodirati, zbiratelj odbitih in nepredvidljivih karakterjev, pisec ocvetličene naracije, mecen cele četice slavnih igralcev, ki so zanj pripravljeni nastopiti tudi v enem samem prizoru. Njegovi celovečerci so iz filma v film bolj manieristično okrašeni in pazljivo skonstruirani, a se počasi začenjajo zlivati v en sam amalgam, ob katerem ni težko pokroviteljsko zamahniti z roko. In vendar je Francoska depeša, njegova zbirka filmskih vinjet, več kot samo umetnikov zdrs v samoparodijo.

Francoska depeša ima dve izhodišči: prvo je poklon novinarstu, kakršnega prakticira uredništvo New Yorkerja, drugo pa evforično nizanje frankofilskih klišejev (če L’Hexagone uzremo z nostalgičnim, malce reduktivnim pogledom Američana, seveda); tokrat torej ne bo debate o spornem kulturnem prilaščanju (glej: Darjeeling Limited, Otok psov).

Wes Anderson ostaja, in to je njegov največji adut, vizualen avtor par excellence: v njegovih filmih je morda ogromno zgodbe, a nobenega dvoma ni o tem, da s svojimi pazljivo aranžiranimi dioramami, simetričnimi kadri in premišljeno izbranimi barvnimi paletami cilja primarno na naš čut za vizualno lepoto. Formalno je tokrat bolj kompleksen kot kadar koli prej ‒ barvna fotografija se izmenjuje s črno-belo, policijski pregon pa se na neki točki iz igranega filma prelije v animacijo, da postavitve gledališke predstave znotraj filma niti ne omenjamo.

Dotika se tudi svojih stalnih tem: ljubezni, prijateljstva, osamljenosti in utehe, ki jo nudi tesno povezana skupnost. Kot zanesljiv star prijatelj nagovarja predvsem že prepričane oboževalce svojega opusa ‒ do Francoske depeše se bo verjetno vsak gledalec opredelil točno v soglasju s svojim siceršnjim odnosom do Andersonovih filmov.

Film je režiser opisal kot "ljubezensko pismo novinarstvu": nobeno presenečenje ni, da kot nostalgik romantizira zlate čase tiskanih medijev, natančneje, revije New Yorker, ki jo je menda dolga leta prebiral, kopičil in arhiviral v svoji zasebni zbirki. Na platnu pričara redakcijo predanih literatov, ameriških izseljencev v Franciji, ki so več kot solidno plačani in lahko vedno računajo na podporo in zaščito svojega urednika, ki ima zanje samo eno uredniško pripombo: "Kar koli že napišeš ... naj zveni, kot da si nameraval tako napisati." Ko bo časnik po njegovi smrti prenehal izhajati, je za vsakega od njih predvidena zajetna odpravnina. Skratka: znanstvena fantastika.

Pred nami je antologijski film, ki prinaša štiri jasno razmejene zgodbe. Konceptualno je to "revija v filmski obliki"; The French Dispatch iz naslova je namreč nedeljska priloga časnika Liberty Kansas Evening Sun. Priča smo nastajanju njene čisto zadnje številke: scenarij naniza posamezne prispevke, ki jih pregleduje odgovorni urednik, godrnjavi humanist Arthur Howitzer, Jr. (Bill Murray). Pod njegovim okriljem med drugim ustvarjajo Lucinda Krementz (Frances McDormand), J. K. L. Berensen (Tilda Swinton), Herbsaint Sazerac (Owen Wilson) in Roebuck Wright (Jeffrey Wright). Med srebanjem koktajlov se posvečajo pisanju o umetnosti in kulturi, gastronomiji in študentskih protestih, ne morejo pa seveda vedeti, da bo Howitzerjeva smrt kmalu za vedno razdrla njihovo provizorično malo družino.

Couleur locale na platno izdatno nanese že prvi "članek", Sazeracova kolesarska tura po mestecu Ennui-sur-Blasé v francoski provinci. (Ime kraja pomeni nekaj v slogu Naveličanost na Apatiji, in neprijazen komentator bi to lahko povezal s svojim dojemanjem nove Andersonove freske.) Neizmerno prisrčni kraj z granitnimi tlakovci in perilom, razobešenim z oken, ima obenem tudi pridih "evropske" promiskuitete: rdečo četrt in reko, iz katere potegnejo 8,5 trupla na leto.

V nadaljevanju bomo spremljali še zgodbe o avtsajderskem avantgardnem umetniku Mosesu Rosenthalerju (Benicio del Toro) in zaporniški paznici, ki je njegova slikarska muza (Léa Seydoux); o pobudniku brbotajočega študentskega protesta (Timothée Chalamet) in voditeljici nasprotne frakcije, v katero se bo zaljubil (Lyna Khoudri); ter o novinarjevem spustu v nevarni svet vrhunske kulinarike in kriminala. Ta epizoda, ki se prevesi v policijski film o gurmanskem policijskem načelniku (Mathieu Almaric), njegovem ugrabljenem sinu in zastrupljenih redkvicah, je tako gostobesedna in natrpana, da je komajda še razumljiva. Ampak, roko na srce, zgodba je tukaj manj pomembna ‒ prava vsebina je, kot vedno, slog.

Wrightov lik je zelo očitno aluzija na velikega Jamesa Baldwina. (Cel film je natrpan z referencami na specifične pisce New Yorkerja, ki jih povprečen gledalec na tej strani Atlantika najbrž ne ujame, in z referencami na klasično francosko kinematografijo.)

Na prvi pogled ni očitno, kaj ‒ razen okvirne zgodbe ‒ vse te epizode povezuje. Morda se Anderson samo poklanja ljubezni do nepragmatičnega, nepotrošniškega ustvarjanja: Rosenthaler po dolgih letih naslika vrhunske umetnine, ki pa se jih ne da spraskati z zidu, vrhunski chef je pripravljen tvegati življenje za okus, ki ga še ne pozna ‒ in vse to novinarji mukotrpno popišejo za časopis, ki ga, kot nam je bilo povedano, skoraj nihče ne bere. Prava umetnost je torej onkraj parametrov profita in komercialnosti, telegrafira Anderson, ki se sicer sam ne more ravno sklicevati na status spregledanega, stradajočega umetnika. Nihče pa mu ne more očitati, da njegova umetnost ni filigransko, mukotrpno konstruiran mozaik ‒ in lahko je razumeti, zakaj čuti solidarnost z umirajočim, nišnim svetom specializiranih tiskanih medijev.

Francoska depeša je poklon staromodni decentnosti in dobremu okusu, ki ju avtor pripisuje prvi polovici 20. stoletja. Svoje junake je postavil v tujo deželo, v izmišljen kraj in neki davno minuli čas. A zdi se, kot da jim je poskušal pričarati novo domovino, avtonomno republiko Umetnosti, v katero se zateka tudi sam.

Ocena: 4-