Anja Plaschg, ki ima pod psevdonimom Soap&Skin tudi uspešno glasbeno kariero, je nastopila v glavni vlogi in za film tudi zložila glasbo. Foto: IMDb
Anja Plaschg, ki ima pod psevdonimom Soap&Skin tudi uspešno glasbeno kariero, je nastopila v glavni vlogi in za film tudi zložila glasbo. Foto: IMDb
Sorodna novica "Name je vplivala mentaliteta katoliškega sramu in represije"

Prvi razločni zvok v Hudičevi kopeli je jok novorojenca v košari. Ženska – najbrž dojenčkova mama? – ga dvigne v naročje in ga med hojo po gozdu nežno zaziblje v dremež. Kmalu pa se izkaže, da je bila ves čas namenjena proti slapu, ki se spušča čez visok previs … Začeti film s prizorom detomora se zdi težko opravičljiva, namerno provokativna gesta – a v resnici je šokantno predvsem to, da so dogodke v Hudičevi kopeli navdihnili resnični sodni spisi iz 17. in 18. stoletja, ki pričajo o temnem poglavju evropske zgodovine.

Veronika Franz in Severin Fiala imata očitno najraje na svetu odročne gozdne lokacije: pred desetletjem sta presunila z zeleno idilo v grozljivki Lahko noč, mamica (2014), nato pa nas v Koči (2019) spustila v um ženske pod neznanskim psihičnim pritiskom; tema verske blaznosti jima prav tako ni tuja.

Njun novi celovečerec pa še bolj kot na predhodna skupna dela spominja na ustvarjanje Američana Roberta Eggersa, še posebej na njegovo Čarovnico (2015), ki je prav tako umeščena v neodpuščajočo, hladno skupnost z velikim veseljem do kaznovanja žensk. V obeh filmih je odljudna, zaraščena divjina kulisa za priliko o najtemnejših vzgibih človeškega srca.

Vseeno pa ne pričakujte "folk grozljivke" v duhu Arija Asterja: Hudičeva kopel na trenutke sicer uporablja filmski jezik grozljivke, a je predvsem karakterna študija, ki pretresa tiho grozo na presečišču ruralnega življenja, duševne bolezni, verske dogme in represivne družbe.

Hudičeva kopel ni najlažja gledalska izkušnja, še posebej za ljudi, ki so občutljivi za tematiziranje samomora in depresije. Foto: IMDb
Hudičeva kopel ni najlažja gledalska izkušnja, še posebej za ljudi, ki so občutljivi za tematiziranje samomora in depresije. Foto: IMDb

Hudičeva kopel je postavljena v Avstrijo 18. stoletja, čas, ko je katoliška vera upravljala vse vidike življenja ljudi. V širokem naboru grehov je samomor veljal za enega najhujših: samomorilci niso bili upravičeni do poslednjih zakramentov ali pogreba, kar je pomenilo pogubo za njihovo dušo. Ljudje, ki so trpeli za depresijo, so si tako življenje lahko vzeli samo … posredno. Njihov izhod je bil umor. Pred izvedbo obglavljenja, ki jih je doletelo kot kazen za zločin, so se namreč lahko spovedali, se spravili z Bogom in si odprli vrata v nebesa. V nemško govorečih deželah so imeli več kot 400 takih primerov in praviloma je šlo za ženske. Njihove žrtve so bili najpogosteje otroci, saj so verjele, da jih rešujejo pred grehom in jih v onostranstvo pošiljajo kot neoskrunjene angele.

Po presunljivem uvodnem prizoru se zgodba preseli k radostnejšemu trenutku: Wolf (David Scheid) in Agnes (Anja Plaschg) slavita svojo poroko. Agnes je videti presrečna; je res mogoče, da bi kdaj končala kot ženska pri slapu? Detomorilka je vendarle poosebljenje zla ali pa vsaj norosti …

Na svatbi so prisotni vsi standardni običaji, od rajanja in cvetne krone do … odrezanega človeškega prsta (ta talisman, ki ji ga podari brat, naj bi pripomogel k plodnosti). Agnes se mora čez noč privaditi na vlogo žene, na trdo delo v ribiški vasici in na sobivanje z ukazovalno, obsojajočo taščo (Maria Hofstätter), ki jo rada opozarja na njeno najpomembnejšo nalogo – roditi otroke. A kaj, ko Wolf, ko zvečer ležeta k počitku, ne kaže nobenega zanimanja za svojo nevesto. Agnes hrepeni po kakršnem koli dotiku ali prijazni besedi, a njena nova družina zanjo nima niti enega niti drugega. Preostane ji le, da moli – moli med kuhanjem večerje, moli pred domačim oltarčkom, moli med delom, moli od jutra do večera, medtem ko luč v njenih očeh počasi ugaša.

Zdravilci so v 18. stoletju depresijo zdravili tako, da so bolnici odprli rano, ki se je morala gnojiti in ostati odprta, da bi iz nje stekel
Zdravilci so v 18. stoletju depresijo zdravili tako, da so bolnici odprli rano, ki se je morala gnojiti in ostati odprta, da bi iz nje stekel "strup" melanholije. Foto: IMDb

Avstrija 18. stoletja za ženske ni bila lahek življenjski prostor in toliko težja je bila za ženske, ki niso izpolnjevale materinske vloge. Agnes je iz dneva v dan bolj osamljena in odrezana od sveta, bolj izgubljena. Zateka se k vse bolj obsesivnim, maničnim obredom, ki še dodatno poglabljajo njeno duševno stisko.

Film to poglavje njene kalvarije spremlja skoraj v upočasnjenem gibanju: gledalec ima občutek, kot da je talec njene tihe agonije. To je klavstrofobičen svet crknjenih živali, ki so se ujele v rečnem blatu, svet skoraj brez sončne svetlobe, omejen na temačne in mrzle čumnate. Svet, iz katerega ni pobega. Fiala in Franz namerno ohranjata distanco: Agnesino muko spremljamo od zunaj, ne da bi dobili kakršen koli vpogled v njeno dušo in misli.

Wolf v tej zgodbi ni enodimenzionalen negativec (težava je drugje kot pri enem samem nezadostnem možu): za Agnes ga skrbi in bi ji rad pomagal, a njegov čas preprosto nima razumevanja za duševno zdravje, ki bi ji lahko bilo koristno – "melanholijo" vidijo kot strup, ki ga je treba iz bolnice izcediti z odpiranjem gnojnih ran na njenem telesu.

Edina zasičena barva, ki jo boste videli na platnu, bo barva krvi. Foto: IMDb
Edina zasičena barva, ki jo boste videli na platnu, bo barva krvi. Foto: IMDb

Poleg izjemne igre Anje Plaschg k tesnobnemu razpoloženju filma veliko pripomore fotografija Martina Gschlachta (na 35-milimetrskem filmu), ki zgodbo umesti v realističen prikaz počasnega življenja v Avstriji pred razmahom razsvetljenske dobe. Ženske, ki perejo perilo v reki, priprava vsakodnevnega močnika, vlečenje rib iz mrež – zdi se, kot da spremljamo zgodovinski dokumentarec.

Gledalec prej kot Agnes sama spozna pot, na katero se je podala, pa čeprav ni enega odločilnega trenutka, v katerem bi se zlomila ali znorela. Njenega zločina, pa naj bo še tako nezamisljiv, ni več tako lahko obsoditi, kot je bilo lahko obsoditi žensko pri slapu – pa čeprav režiserja ne odvračata pogleda od nasilja. A prav ta prikaz ultimativne nečlovečnosti je tudi poziv k empatiji: je mogoče videti onkraj zločina in uzreti človeško bitje? Jo je Bog res zapustil? V svoji bedi se je skušala opreti na vero, a jo je pričakala le uničujoča teža religije.

Film brez moraliziranja napelje na razmislek o patriarhatu, ki ženske sili bodisi v suženjsko podložnost možu, Bogu in skupnosti ali pa v radikalen upor. V popolnoma nesvobodni družbi je umor še zadnja mogoča gesta individualnosti.

Ocena: 4,5