Makedonska režiserka, ki je širšo pozornost pritegnila že s filmom Bog obstaja, ime ji je Petrunija, se tudi v svojem najnovejšem filmu osredotoča na zelo specifično, a zato še posebej kompleksno temo; če se je v Petruniji ukvarjala s položajem feminizma v globoko patriarhalni družbi, pa je tukaj tema, ki se zaradi svoje neprebavljivosti vedno znova zatika v črevesju gledalcev – morda zato, ker je izkušnja še zmeraj tako nedavna, ali pa zato, ker je zaradi grozot, iz katerih izhaja, preprosto neprebavljiva. Vprašanje krivde in pravice ostaja v zraku, vendar Mitevska filma ne začrta črno-belo, niti ne daje jasnih odgovorov, pač pa skozi raznovrstnost likov, njihovih izkušenj, pogledov, čustvovanja in ozadij prikazuje kompleksnost resničnosti in človekovega položaja v njej.

Ljubezen po vojni je lahko samo eksplozivna
Film govori o Asji (Jelena Kordić Kuret), ženski v zgodnjih štiridesetih letih, ki se na pobudo mame odpravi na Dotik sreče, neke vrste hitre zmenke, ki jih spletna platforma prireja v sarajevskem hotelu v slogu osemdesetih, ostanku jugoslovanskega brutalizma. Za partnerja ji je dodeljen Zoran (Adnan Omerović), s katerim se je za srečanje dogovorila že vnaprej, vendar o njem do trenutka zmenka ne ve prav veliko. Srečanje v hotelu je organizirano na način vnaprej določenih vprašanj, ki jim sledijo odgovori sodelujočih, s čimer ti čim bolj efektivno – da, tudi ljubezen si je na neki točki podjarmil neoliberalizem – spoznavajo oz. ugotavljajo, ali se dobro ujamejo. Ob prihodu sta vsakemu izmed njih podeljeni značka z imenom ter brezoblična rožnata srajca, ki naj bi udeležence naredila čim bolj anonimne in nevtralne v očeh potencialnih partnerjev. Medtem ko neznani moški glas iz zvočnika sprašuje o najljubših barvah, spominih, spolnosti in vrednotah, se sodelujoči spuščajo v navidezno formalno ter nadzorovano, a hkrati izjemno kaotično in intimno (pre)izkušnjo.

Sorodna novica "Čeprav vojne nisem preživela pod bombami, mi je razpad Jugoslavije veliko vzel"

Čeprav je Asjo k sodelovanju spodbudila mama, deluje, da je, čeprav ji je neprijetno, v njej vendarle nekaj radovednosti. Tisto malo upanja, ki ga ima, pa ob srečanju z vse prej kot zabavnim Zoranom – "Smisla za humor pa ravno nimaš," mu reče že na začetku. – naglo upada z vsakim zastavljenim vprašanjem. Jelena Kordić Kuret to prikaže z mojstrsko natančnostjo, saj radost odteka kot kapljice bencina iz rahlo načete posode, dokler se od nekod ne pojavi nepričakovana iskrica in z njo eksplozija, katere rušilna moč zadene tudi onkraj filmskega platna. Zoran Asji po malem pušča namige o svoji preteklosti, vendar je zanj preveč potrpežljiva – on namreč potrebuje soočenje, potrebuje spravo, da se lahko premakne naprej – in tako pritiska, kot tempirana bomba se trese, dokler ne eksplodira on sam.

Kako globoko zareže absurd
Medtem ko se med glavnima likoma stopnjuje napetost, pa postajajo tudi naloge za udeležence zmenkov vse bolj bizarne, s čimer se ustvari neke vrste crescendo, eksplozija in nato postopen diminuendo, ki se konča s katarzo.

Sorodna novica Najsrečnejši človek na svetu: neverjetna resnična zgodba iz obleganega Sarajeva živi naprej na filmu

Dan trajajoči dogodek iz sproščenega in rahlo komičnega pridiha kaj hitro preide v temen absurd groteske. Iz skorajda slapstickovske narave čudaške igre vprašanj in odgovorov se nenadoma znajdemo v sredini, v groteskni burki situacije, v kateri si Asja in Zoran kot dve mački, pripravljeni na spopad, strmita iz oči v oči, ne vedoč, kako ravnati v okolju, v katerem za negativnost ni prostora; prostoru, v katerem prvi vtis pomeni vse.

Stopnjevanje kontrasta med njima in okolico doseže prvi vrhunec, ko Zoran ob Asjinem na videz banalnem odgovoru na vprašanje, kaj je njen najslabši spomin, razburjeno odkoraka iz prostora. Izkaže se, da je on tisti, ki jo je pred več kot dvajsetimi leti med vojno ustrelil, zaradi česar je pristala v komi, Asja pa se tako namesto pred potencialnim ljubimcem znajde pred skorajšnjim morilcem.

Preostali udeleženci, vključno z voditeljicama, napetost aktivno ignorirajo, dokler se notranja stiska in absurdnost situacije okoli nje ne najdeta v skupnem objemu dunajskega valčka. In tako Zoranu in Asji ne preostane drugega, kot da se pridružita, odplešeta svoje travme in poskusita zaživeti na novo.

Teater, resničnejši od življenja
V nekaj urah se med Asjo in Zoranom prevrti trideset let zgodovine, vendar film slednje nikoli ne ocenjuje, temveč se osredotoča na načine spopadanja z njo v vsej svoji kompleksnosti. Opazuje, kakšen vpliv imajo travme na človeka, kako se z njimi spopadamo, obenem pa prevprašuje željo po kaznovanju v odnosu do odpuščanja, ki je po besedah scenaristke Elme Tataragić, ki je zgodbo tudi v resnici doživela, “edini način za vzpostavitev kakršne koli prihodnosti.”

Film, ki se v marsičem spogleduje z gledališko estetiko in delovanjem, je neke vrste eksperiment, kaj se zgodi, ko 40 ljudi, ki so večinoma tudi sami preživeli vojno, postaviš v en prostor. Ali se je tako gromozanskemu "slonu v sobi" sploh mogoče izogniti?

Mitevska rada preizkuša meje poznanega in preverjenega, v tovrstnih eksperimentih pa vidi predvsem potencial za nepričakovano in s tem nove možnosti. “Stalno se moramo izogibati coni udobja in prevpraševati ustaljene ideje in sisteme,” je dejala v intervjuju za Mladino.

Travme namreč človeka pogosto paralizirajo, zato je treba najti način, kako se z njimi spopasti in jih sčasoma pustiti za sabo. Mitevska to počne s črnim humorjem in grotesko, s čimer gledalce na lahkotnejši način vpelje v težavno situacijo. “Če bi povedali resnično zgodbo z vsemi detajli, nihče ne bi mogel verjeti, da je to mogoče,” je še povedala režiserka.

Kaj je sreča, če je nimamo s kom deliti?
Film tako spretno izkorišča absurdno naravo zmenkarskega sveta – naj bodo to virtualne aplikacije ali hitri zmenki v živo, oboje deluje na precej distanciran, neintuitiven način. Vzdušje ob nenehnih vprašanjih in časovno omejenih odgovorih kaj hitro postane klavstrofobično, a ga večina prisotnih vendarle sprejema kot igro, kar na neki način tudi je. Nekateri so tam, da si zapolnijo sicer samotne konce tedna. Samoto pa se da iztržiti – po prostoru že takoj na začetku srečanja odmeva vprašanje brez odgovora, nekakšni slogan dogodka: Kaj je sreča, če je nimamo s kom deliti? Izkaže se, da se tudi strah pred osamljenostjo da prodati.

Filozof Alain Badiou je neustrašno seciral sodobno vrsto romantike, ki jo utelešajo aplikacije za zmenke, na katerih je ljubezen zagotovljena in brez kakršnega koli tveganja, s čimer človeka ščiti pred neželeno bolečino in razočaranjem. Take vrste ljubezen ne upošteva ranljivosti kot enega svojih sestavnih delov, temveč želi delovati kot neke vrste čarobni napoj, enosmerna vozovnica v svet sreče, navdušenja in užitka. Zelo je podobna tistemu, kar je Kierkegaard označil za “najnižjo vrsto ljubezni”, saj izključuje dejavnik naključja in nam zagotavlja tisto, kar nam samim manjka. Je uporabna, učinkovita, praktična in predvsem varna. Toda, ali so to res izrazi, ki bi jih želeli povezati z nečim tako intimnim, kot je ljubezen? Ali ni ravno naključje oz. presenečenje tisti katalizator vznemirjenja, intimnosti in priložnosti za nove izkušnje in osebno rast?

V Najsrečnejšem človeku na svetu je to še posebej izrazito, čeprav ne stremi k romantičnemu razpletu. Čudaški izum kapitalizma se tako zanimivo dopolnjuje s socialističnim hotelom, polnim travm, za katere pa tam ni več zares prostora. In vendar se sprašujem, ali bi se v času Tinderja ljudje tako različnih starosti in pričakovanj (ena izmed mlajših udeleženk je omenjala orgijo) udeležili takega dogodka?

Teža z velikim T
Hotel naj bi z imeni sob in brutalistično arhitekturo predstavljal nevtralnost, kot je to tudi naloga srajc, ki jih nosijo udeleženci. A kot je znano, nevtralnost ni nikoli nevtralna (Švica je v tej dvoličnosti že tradicionalno prava mojstrica) in prav tako je vloga hotela Švice ta, da postane svet zabave, v katerem se na silo ustvarijo ideali, ki jim pa nihče zares ne nasede – in vendar se je lažje igrati kot soočati.

Zanimivo je opazovati, kako kljub vseprisotnosti žalosti, jeze in stiske udeleženci resnične teže, ki se manifestira skozi Asjo, ne prenesejo – njena osti podobna iskrenost mnoge tako paralizira, da se raje obrnejo stran. Pod površjem mnogih namreč tli gora travm, ki samo čaka, da izbruhne na plano. Ko se to zgodi, pocepajo kot muhe.

Happy happy
Veliko lažje kot se spopadati s stiskami je biti vsaj navidezno srečen. Živimo v času toksične pozitivnosti, v katerem bi vsi radi našli najkrajšo pot do brezskrbnosti, kapitalizem pa si s tem uspešno pere roke. Tudi če so težave sistemske, če sta finančna stiska in pomanjkanje časa ter posledice, ki jih fatalna kombinacija prinese, modus operandi, si za svojo srečo še zmeraj odgovoren sam, zato pač bodi srečen. In tako v nekem hotelu sredi mesta, polnega prestreljenih fasad, ljudje svoje luknje zapolnjujejo z ometom navidezne brezskrbnosti, da bi jih skrili, zaživeli znova, dobili srečo, ki jim je bila odvzeta, tudi če morajo zanjo plačati.

Sorodna novica Najsrečnejši človek na svetu v tekmovalnem programu Obzorja beneškega festivala

Močna vizualna pripoved
Film na včasih bolj, včasih manj ekspliciten način prikazuje tragičen zgodovinski kontekst, ki proseva še skozi tako minorne situacije, kot je izbira obroka ob kosilu. Veliko vlogo ima pri tem tudi kamera, ki s kadri, kot so Asjino prečkanje gradbišča, Zoranove na vratu prepletene roke in morje belih križev, ki se vidijo s hotelske terase, zgodbo spretno umešča v širši kontekst.

Tako smo skozi krajino kot dialoge udeležencev priča poskusu obnove okolja, ki je mnoge poškodovalo do stopnje nepovratka. Kamera, ki skozi film pogosto prevzame vlogo pripovedovalca, ko besede zatajijo, pa je pogosto tudi vir humorja. Prikazuje čustva, ki niso izrečena, težo, ki se skriva za navidezno igrivo situacijo, in kljub temu s hudomušnimi potezami, kot je postanek kadra na akvariju, ko Asjo ob prihodu v hotel vprašajo, ali bi jedla ribe ali meso, vedno znova tudi zabava.

Pozor, sledijo kvarniki!

Katarza kot kliše ali nuja
(Od)rešitev tudi v tem filmu prevzame obliko katarze, ki pa se kljub svoji nujnosti težko izmuzne priokusu klišeja. Že tolikokrat videna plesna scena z mladostniki, ki se v hotelu pojavijo od nikoder (takoj se spomnim na Nažgane ali pa Po soncu) je kljub svoji simboličnosti malce kičasta. Asjina sprava, kot tudi Petrunijina v Bog obstaja, ime mu je Petrunija, je glede na časovnico zgodbe, ki naj bi se v obeh primerih odvila v enem dnevu, v kontekstu globoke zasidranosti travme kot družbenega problema skoraj prehitra in preveč površinska, resnična zgodba pa se tako še bolj nagiba h konceptu teatra. A to ni nujno slabo – bistvo je še zmeraj tam in film nas nikakor ne pusti brez misli. Naj mi bo priča dolžina tega teksta.

Ocena: 4-