Na primer v tem, kako domiselno, zgovorno, a hkrati na trenutke tudi malce dvoumno zasnujemo vizualno podobo neke pripovedi ali pa okolja, v katerem se ta odvija. Kako v njem poudarimo določene barve, ki tiho sugerirajo razpoloženja, kako vanj umestimo atmosferske elemente, kot sta megla ali tema noči, kako prikažemo ulice, ki lahko razkrivajo značaj mesta, v katerem se pripoved dogaja. Ali pa, kako dosledno oblikujemo lik pripovedi in kako zvesto vztrajamo na njegovi poti, pa čeprav nanjo kar sami vržemo tudi nekaj polen, ki poživijo dogajanje.

To je bil tok mojih misli ob ogledu filma Ne bom več luzerka, igranega prvenca Urše Menart, avtorice prodornih, po svoje tudi provokativnih inpredvsem človeško toplih dokumentarnih filmov, kot sta celovečerca Nekoč je bila dežela pridnih in Kaj pa Mojca?. Moj tok misli pa je spodbudil tudi radijski pogovor z avtorico filma, ki sem ga poslušal v večernih urah.

Čeprav je bilo v njem izrečenih veliko zanimivih reči, pa moram priznati, da me je resnično pritegnil in vznemiril predvsem trenutek, ko je začela pripovedovati o akademiji, generaciji svojih sošolcev in o svojih profesorjih. Izpostavila je Matjaža Klopčiča, in sicer kot osebo, ki je študente učila gledati film in je vanje vcepila tisto popolno, predano ljubezen do filma. Ljubezen, ki je pozorna in nežna, a tudi stroga in ki se je pripravljena zakopati v najmanjše detajle.

Sorodna novica Avtoportret: 56 sekund z Evo Jesenovec

Film Ne bom več luzerka je odličen primer udejanjenja te ljubezni. V njem je na mestu skoraj vse: od nadvse posrečene in domiselno zastavljene vizualne podobe, v kateri prevladujejo določeni barvni odtenki in ki nam celo nadvse zgovorno, do zadnjega vratnega gumba, zna priklicati predstavo o značaju lika, o katerem nam pripoveduje, prek zadržane, a še vedno zelo ekspresivne igre glavne igralke, Eve Jesenovec, pa vse do scenarija, ki je za slovenske razmere osupljivo dosleden in nepopustljiv.

Morda celo za spoznanje preveč, saj se ob ogledu filma zazdi, da Špele in njenega položaja ne oblikujejo le njen značaj in okoliščine, v katerih se znajde, pač pa kar neka kruta, nezaustavljiva usoda. A to je za film, ki prepričljivo opisuje tako družbeni položaj, v katerem se je znašla generacija, o kateri pripoveduje, kot tudi njena občutja, malenkost, ki ji lahko pogledamo skozi prste.