Pred nami je film, ki naj bi še koga razen zagretih "Team Edward" oboževalk prepričal, da se za mrkim pročeljem Roberta Pattinsona skriva novodobni James Dean in da ga morda čaka celo kariera brez podaljšanih podočnikov. Pattinson se tu torej ne svetlika na svetlobi, pa tudi proti kameri niti enkrat ne zakoraka v počasnem posnetku - je pa, če je to mogoče, še bolj mulast in mračen (a za odtenek manj lesen) kot v vampirski sagi, s katero je zaslovel.

Upornik brez razloga
Tyler Hawkins (Pattinson) je utelešenje najstniškega angsta: pomečkan boem s tri dni staro brado, ki živi v ravno prav razsutem in umazanem newyorškem gnezdu, dela v knjižnjici in hodi na predavanja (a ni vpisan na fakulteto - za kaj takega je preveč antiestablishment) ter večno nosi svoj poglobljeni/kujavi (razlika je tako rekoč neopazna) izraz. V usnjen zvežčič piše pisma svojemu mrtvemu bratu, čigar ime ima vtetovirano na prsih, citira Gandija, z njegovo kadilsko odvisnostjo pa se kamera tako ali tako ukvarja več kot z večino stranskih likov. Vsi ti klišejski rekviziti so se scenaristu Willu Fettersu očitno zdeli dovolj za karakterizacijo osrednjega lika, ki naj bi bil Holden Caulfield svoje generacije, a izpade prej kot melodramatična cmera.

Ko jo nekega dne Tyler na pivskem pohodu s svojim klovnovskim pribočnikom Aidanom (Tate Ellington) po krivici skupi in konča v priporu, se rodi 'Neumen načrt maščevanja', kakršne po navadi vidimo le v filmih. Policist, ki se je znesel nad njima, ima namreč hčerko, ki je Tylerjeva sošolka – kaj ne bi bilo 'super', če bi jo fant zapeljal in jo pozneje kruto dal na čevelj?

Ker sta Tylerju in Ally (Emilie de Ravin) poleg srednješolskih tehnik flirtanja (-"Ne hodim s študenti sociologije." "- Brez skrbi, sem še neodločen." - "Glede česa?" - "Glede vsega.") skupna še travmatična preteklost (on je našel svojega starejšega brata, ki se je obesil pri 22 letih, ona je bila poleg, ko je žepar na podzemski ustrelil njeno mamo) in problematičen odnos z očetom (njegov je hladnokrven deloholik, ki je bil, se zdi, zgolj s svojo odtujenostjo kriv za sinov samomor, njen pa popolnoma nedosledno niha med zaščitniškimi in nasilniškimi izpadi), najbrž ni treba posebej povedati, da sta naša "poškodovana" protagonista kmalu globoko zaljubljena. Zato tudi nadaljni, boleče predvidljivi zaplet - dekle pač mora na neki točki ugotoviti, zakaj sta se spoznala, in užaljeno odvihrati - nikoli ne zbuja občutka dokončnosti. (Strast med Pattinsonom in de Ravinovo sicer ni ravno prepričljiva, a še vedno precej bolj kot njegova "kemija" s Kristen Stewart).

Hic sunt dracones ali Ne beri dalje, če hočeš presenečenje
Do tu je film, kot je mogoče razbrati, precej slab. In nato nastopi Veliki Obrat – dogodek tiste kategorije, ki ga poštena recenzija brez neštetih svaril "spoilerjev" menda ne sme niti omeniti, a vendarle ni popolnoma nepredvidljiv za gledalca, ki ga osrednja "tragična romanca" ni popolnoma potegnila vase. Bodi torej dovolj, če omenimo, da je dogajanje na videz arbitrarno postavljeno med pomlad in jesen leta 2001.

Seveda ni nič narobe s tem, da filmi tematizirajo prelomne trenutke novejše zgodovine, a poskus, rutinski romantični melodrami s pomočjo nacionalne tragedije vtisniti globlji pomen, je manipulativen in preračunljiv na podoben način, kot če bi nam skušali zbujati slabo vest, ker ne maramo (zanič) filma o holokavstu.
Sporočilo, ki ga je skušal podati režiser Allen Coulter - "živi vsak dan, kot da je tvoj zadnji" - ne naredi drugega, kot da podčrta trivialnost družinskih prepirov in najstniških dram, s katerimi se ukvarjajo protagonisti.

Ocena: 2+; piše: Ana Jurc