Mlada luna se začne približno tam, kjer nas je pustil Somrak: zdaj že 18-letna Bella Swann svojega 109-letnega fanta, ki se na soncu blešči kot izložba Swarovskega, moleduje, naj jo končno enkrat "spreobrne" - že tako ali tako prozorna metafora, ki jo še dodatno podkrepijo Edwardove muke ob viktorijansko krepostnem upiranju skušnjavi.
Ni namreč treba biti neverjetno dojemljiv, da ugotoviš, da se filmski Somrak, tako kot že njegova knjižna predloga, vrti okrog ene same teme: seksa - oziroma, bolje rečeno, prozornih alegorij in obljub spolnosti. Največji adut Meyerjeve je v tem, da je razumela dušo svoje ciljne publike, (pred)pubertetna dekleta, ki sicer čakajo na skrivnostnega lepotca, ki jim bo spodnesel tla pod nogami, a si ob tem kot vrhunec zapleta predstavljajo velikopotezni prvi poljub, vsega, kar bi mu morebiti lahko sledilo, pa raje ne. Anemični Robert Pattinson, ki že v prvem delu s svojim slow-motion drsenjem čez šolsko dvorišče in z usodnim strmenjem izpod neskončnih trepalnic uteleša mokre sanje vsake srednješolke, je kot nalašč za to vlogo. Pa čeprav ima igralske sposobnosti (in kredast ten) izložbene lutke.
Ljubimca je pred srečnim koncem treba ločiti ...
Toda če se je s prvim filmom zaradi moram-ga-imeti-ali-pa-me-bo-konec koprnenja glavnih junakov še nekako dalo poistovetiti, drugi ne tvega ničesar, ampak samo ponovi že preizkušeno formulo, in to slabše, kajti tokrat Edward (po za lase privlečenem govoru, da Bella, ki ji še tik pred tem zaklinjal večno ljubezen, "ni dobra zanj") stisne rep med noge in skoraj do konca filma izgine.

Osnovna dihotomija dekliške duše
Kot napovedujejo že plakati, mora Bella v Mladi luni izbrati. Na eni strani je hladni, trpeči, Shakespearja citirajoči Edward, ki ga skrbi nesmrtnost Belline duše; na drugi je tetovirani, toplokrvni Jacob z izklesanimi bicepsi, ki ima raje kot Debussyja popravljanje motorjev zgoraj brez (no, roko na srce, katero koli dejavnost zgoraj brez). Prvi se nenehno bojuje s slo po njeni krvi, drugi jo lahko v napadu jeze mimogrede razcefra na kosce. Krasna izbira. Čeprav je Jacob prijaznejši od Edwarda in ji dejansko stoji ob strani, ko ga potrebuje, je Bellina karikirana razpetost med stereotipna predstavnika močnejšega spola čisti konstrukt: ves čas nam je jasno, kdo ji je "usojen" in kdo ima zgolj funkcijo prepreke na poti prave ljubezni.

Vsako dekle, ki je kdaj jadikovalo nad tem, da vedno "pade" na isti tip fatalca, se pred Bello lahko skrije: punca je očitno obsojena na križance z nadnaravnim, ki jo zapuščajo "v njeno dobro", kar koli že to pomeni. Temu primerno razgibani so dialogi, ki imajo v bistvu samo dve različici: prvo, "ljubim te, a sem vampir, drži se čim dlje od mene" in drugo, "ljubim te, a sem volkodlak, drži se čim dlje od mene". Ti trpeči pogovori se morajo praviloma dogajati v gozdu.
Lepi in prazni
Chrisa Weitza, ki je režijo prevzel iz rok odpuščene Catherine Hardwicke, je "saga" doletela pri nesrečnem drugem delu, ki ima po navadi eno samo nalogo: med seboj povezati dve zanimivejši poglavji in se pri tem ne zameriti tako ali tako že v naprej navdušenim oboževalcem. V film sicer (s pomočjo ne povsem prepričljivih računalniško animiranih volkov) natrpa več akcije, a s ponavljanjem osnovnega zapleta izgubi še tisto svežino, ki jo je premogel prvi del. Kristen Stewart svoj skrušeni izraz obvlada do potankosti, a po dveh urah ga je človek rahlo sit, zaradi Pattinsonove že omenjene groteskne lesenosti pa morda ni slabo, da so Edwarda tokrat potisnili na stranski tir – pa čeprav Bellini kemiji z Jacobom (Taylor Lautner) ne verjamemo zares.
Omledni ton razvoja dogodkov se malo ogreje proti koncu, ko se dogajanje prestavi na staro celino, kjer očitno še vampirji niso tako puritanski kot v Ameriki in se človeški krvi ne odpovedujejo. Evropski klan Volturi z Michaelom Sheenom in Dakoto Fanning na čelu so "stara šola" - nevarni, seksi in brezobzirni vampirji, kakršnih smo navajeni iz tovrstne folklore in ki "našo" vegetarijansko družino postavijo v še slabšo luč. Saj vemo, da ste nesmrtni, Cullenovi, ampak … malo več življenja, prosim.

Ocena: 2+; piše: Ana Jurc