Goran Vojnović, sicer diplomirani režiser, je nedvomno mojster besede, kar je dokazal tako s svojimi kolumnami kot večkrat nagrajenim knjižnim prvencem Čefurji raus! A jasno je, da med jezikom in filmskim jezikom ne obstaja enostavni enačaj.

Srečanje obudi dogodke med vojno
Dogajanje je postavljeno v naslovno mesto, kamor se vrne ostareli in oboleli Antonio (Boris Cavazza), ki potrka na vrata rojstnega stanovanja. Tam zdaj živi vdovec Veljko (Mustafa Nadarević). Njuno srečanje zgodbo zavrti v konec druge svetovne vojne, kjer sta se spoznala ravno v Piranu in bila usodno povezana z mlado Anico (Nina Ivanišin).

Razgrnjenih preveč tem
Piran/Pirano v dobrih 100 minutah prinaša ogromno različnih tem in motivov - od iskanja doma (in lastne identitete), osvoboditve Pirana, vpliva mesta na oblikovanje osebnosti, povojnih pobojev, maščevanja, sovraštva ... Problem filma se skriva v tem, da v vsaki odprti temi želi nekaj povedati in pustiti svoj pečat, a skoraj povsod gre premalo globoko.

Dober igralski kader, toda ...
Morda najbolj moteča lastnost je slabša igra, kar je ob tako pestri in kakovostni igralski zasedbi pravzaprav presenetljivo. V oči bodejo pretirane telesne reakcije, s katerimi igralci želijo poudariti svoja duševna stanja. In kar je (iz filmskega vidika) še huje - to morajo liki tudi glasno povedati. Včasih je bolje molčati in vse povedati le z obrazno mimiko. Na pozitivni strani pa velja najbolj pohvaliti Nadarevića, ki v vseh svojih prizorih povsem zasenči preostale igralce.

Pretirana statičnost
Med slabše plati sodi tudi pretirana statičnost. Res je, da se večina filma dogaja v zaprtem prostoru, a nekateri prizori v mestu, ob obali in na vojnem polju (ki samo po sebi že zahteva dinamiko!) so posneti skorajda gledališko. Zdi se, da so notranji boji posameznika ves čas v ospredju, eksterier pa je le nebodigatreba.

Junaka prepotujeta svojo pot
Zaradi vsega zgoraj napisanega film seveda ni slab. Osnovno "razvojno pravilo" zahteva, da se junak spoprime z neko dilemo, ki jo ob koncu (ne)uspešno razreši in se pri tem spremeni. Skozi to pot gresta uspešno oba junaka, konec filma je estetsko lep, smiselno zaokrožen in sila poetičen, kar pa ni (in ne sme biti) dovolj, da zakrije manj kakovostne lastnosti izdelka ...

Goran Vojnović ima dobre ideje, a izvedba prvenca ni na najboljši ravni. Prepričan sem, da bo na filmskem platnu dobil novo priložnost in jo tudi bolje izkoristil.