V Koloseju se je zgodila še ljubljanska premiera Vojnovićevega filma, ki si je v Portorožu prislužil vesno za scenarij - tega je napisal Vojnović sam - in vesno za najboljšo glavno žensko vlogo, ki jo je odigrala Nina Ivanišin. Poleg nje so premiero obiskali še Mustafa Nadarević, Boris Cavazza, Nina Ivanišin, Moamer Kasumović, Francesco Borschi, Peter Musevski in Gregor Zorc, producent Franci Zajc ter seveda režiser sam.

Scenarij za film je nastajal štiri leta, v zgodbi pa se prepletajo tri življenjske usode - Italijana Antonia, Bosanca Veljka in Slovenke Anice, ki jih je še v otroških letih presenetil začetek druge svetovne vojne. Trojico, ki je vsak po svoje utrpel kruto realnost vojne, življenje pol stoletja pozneje znova privede skupaj. O tem, kaj čaka film in kakšni so občutki po končanem festivalu, pa je Vojnović spregovoril v kratkem intervjuju.

Se pred prihodom filma Piran - Pirano v kinematografe kaj bojite splošnih predsodkov, ki jih imajo mnogi o slovenskih filmih: češ da so "razvlečeni, dolgočasni"? Kako spraviti ljudi v kino gledat slovenski film, ki ni etnična komedija?
Ti predsodki obstajajo, tega ne gre zanikati. Je pa res, da slovenski filmi pri ljudeh sprožajo tudi določeno radovednost in da je veliko ljudi, ki se vsako leto veseli novih domačih filmov. Spraviti te ljudi v kinematografe pa je dostikrat res težko in se je treba zelo potruditi. A po drugi strani sam verjamem, da smo naredili ljudem privlačen film, ki so ga dozdajšnji gledalci lepo sprejeli. Pojavil se je celo očitek, da je to film za množice.

Glede na to, da ste pri Piranu poskrbeli tako za scenarij kot za režijo, najbrž ni bilo nobenih umetniških kompromisov, nobenih "popačenj" na poti od papirja na platno. Je bilo treba vizijo kaj oklestiti zaradi proračuna ali pa je film natančno takšen, kot ste si ga predstavljali?
Naši proračuni seveda niso najbolj primerni za zgodovinske filme, zato je velikokrat potrebno biti zelo kreativen pri iskanju cenejših rešitev. Seveda si nihče od nas ne želi, da bi se pomanjkanje denarja videlo na platnu in tu nam lahko pomaga le izvirnost in domiselnost filmske ekipe.

Vas ni nikoli skrbelo, da bodo resnično rdečo nit in sporočilo filma zasenčile razprave okrog povojnih pobojev, ki se pojavijo že ob omembi leta 1945, ter politični podtoni, ki to debato danes spremljajo?
Ne. Mislim, da naš film tovrstne teme obravnava dovolj pošteno in hkrati neobremenjeno, da onemogoča politikantstvo. To temo prenese na polje človeškega in ne političnega ali zgodovinskega.

Bi si od FSF-ja na tihem bolj želeli priznanje za režijo kot za scenarij, glede na to, da ste diplomirani filmski in televizijski režiser? Se morda v prihodnosti vidite kot scenarist pri kakem celovečercu, ki ga ne bi režirali sami?
Zelo sem zadovoljen z nagrado za scenarij, ki je za avtorja prvenca lep dosežek. Želel sem si še kakšno nagrado za katerega izmed članov ekipe našega filma, a to je že pristransko navijanje za prijatelje. Se pa seveda vidim tudi kot scenarist in če bo kateri režiser želel, mu bom z veseljem pomagal.

FSF je z vesno za najboljšo žensko vlogo nagradil novo slovensko igralsko ljubljenko Nino Ivanišin. Kaj jo po vašem mnenju odlikuje? Ste jo povabili k sodelovanju zaradi njenega dela v Slovenki?
No, z Nino sva sodelovala že pri mojem kratkem filmu Moj sin, seksualni manijak in že tam sem videl, da gre za izjemno nadarjeno igralko. Tudi v Slovenki me je prepričala, čeprav sem se zanjo odločil še pred ogledom filma. Nina je predvsem zelo prijetna, skromna in delovna punca, s katero je bilo zelo lahko delati, je pa tudi prav neverjetno vešča filmske igre in včasih deluje kot kakšna veteranka, ki je pred filmsko kamero preživela vse življenje. Pred kamero Nina zaživi, je popolnoma ujeta v svoj lik, a hkrati vseskozi ostaja zelo samodisciplinirana in natančna pri svojem igralskem izrazu.

Glede na to, da film že zaradi igralske zasedbe, pa tudi zaradi tematike ni zanimiv samo za Slovence - ali so že kaki pogovori o tem, da bi ga (vsaj festivalsko) predvajali v Italiji, Bosni ali kje drugje? Ste pri izbiri mednarodne ekipe na to po tihem računali?
V Sarajevu bo film začel svojo pot po kinematografih 28. oktobra, dogovarjamo se tudi že za projekcije v Trstu, film pa bo počasi začel tudi svojo festivalsko kariero. Mednarodna zasedba je pač posledica scenarija in sam sem razmišljal le o tem, kaj bi bilo najbolje za film.

Glede na to, da je bil scenarij najprej nekajkrat zavrnjen, nato pa je leta 2009 dobil zelo velik del sredstev Filmskega sklada: v kolikšni meri se imate tej zeleni luči zahvaliti uspehu Čefurjev raus? Bi bil Piran - Pirano kdaj posnet, če tega romana ne bi bilo?
Tega pač ne bomo nikoli vedeli, čeprav sam verjamem, da bi do snemanja slej ko prej vendarle prišlo. Je pa res, da pri izbiri projektov pri nas vpliva tudi zaupanje v režiserja in da so imeli pri tem Čefurji zagotovo določeno vlogo.