Slikarka, ki je ravno dopolnila 27 let, skozi svoje mlado življenje pluje nekoliko izgubljena; v službi ji ne gre najbolje, ima ustvarjalno blokado, hrano ji kupuje sostanovalec, zapletla se je z moškim, svojim mentorjem (Jure Henigman), ki živi s partnerico. A vse le ni brezupno. Njena sostanovalca Blaž (Tosja Flaker Berce) in Nina (Anuša Kodelja) sta tudi njena najboljša prijatelja, ki ji stojita ob strani in ji krize pomagata prebroditi … na bolj ali manj zdrav način.
Prasica, slabšalni izraz za žensko, filmski prvenec Tijane Zinajić, štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart. Oba sta se z navdušenim odzivom podeljevalcev nagrad vesna in občinstva zapisala v zgodovino Festivala slovenskega filma v Portorožu in Mednarodnega filmskega festivala v Ljubljani, kjer sta razprodala vse projekcije. Oba pripovedujeta o mladih ženskah v obdobju, ki naj bi bilo poklicno in zasebno najbolj plodovito, a se junakinjama prav v tem času nekako zatakne. Obe izgubita prijatelje, ker gredo ti boljše življenje iskat v tujino. Obe se morata osvoboditi takšnih ali drugačnih družbenih spon, tega, kar naj bi bili, kot ju določajo normativi, ki jih je čas povozil in z resničnostjo nimajo več zveze.
Ne bom več luzerka je film, ki so ga zaznamovale posledice finančne krize med letoma 2008 in 2012, ko so mladi začeli množično ostajati brez dela in se seliti nazaj k staršem ali pa odhajati v tujino. Film, v katerem je prvič zazvenelo grenko spoznanje milenijske generacije, da je svet čisto drugačen, kot so jim obljubljali starši in učitelji, in da "biti pridna" nima več nobene vrednosti. Prasica, slabšalni izraz za žensko je nastal v bolj cinični resničnosti, ki se od tega spoznanja zdi že neskončno daleč. Eva se za službo niti ne trudi več, za mlade ljudi, delujoče na področju umetnosti in kulture, se zdi "boemsko" življenje, če temu tako rečemo, prav toliko neizogibno kot samoumevno. Ključno vprašanje ni več, kako se postaviti na noge, kako uspeti, ampak predvsem, kako se spraviti k sebi ...
Film Prasica, slabšalni izraz za žensko je tudi nostalgično posvetilo mladosti; klubu 27 tistih, ki so ostali živi, cimrskemu življenju z njegovimi prednostmi in slabostmi, ljubljanskemu nočnemu življenju, Metelkovi, slengu, sodobnemu "seksu-drogam-in-rokenrolu". V njem ni niti sledu o kakšnem socialnem realizmu v medlih, rjavo-sivih barvah. Ne – Prasica od toplih, živih, nasičenih barv kar poka, tako kot od življenja pokajo njeni liki. Če ne zdaj, kdaj?
Iz oddaje Gremo v kino.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje