Kaj ponuja predstava 1974? Ob vstopu v spodnjo dvorano Mladinskega gledališča je ta skoraj neprepoznavna. Ponovno mojstrsko oblikovana scenografija Branka Hojnika je dvorano spremenila v enega izmed socialistično grajenih stanovanj, ki jo skupaj z avtentičnimi rekviziti prelevi v časovno kapsulo. Tokrat je v ospredju zelena barva, ki ima glede na naslednji odstavek zelo verjetno tudi simbolni pomen kontrasta ujetost-svoboda in mesto-narava.

Če smo v predstavi 1973 sledili plošči Odpotovanja Tomaža Pengova, pa rdečo nit tokratne predstave, 1974, nosi kultni album Cocktail Marka Breclja, ki ga režiser Tomi Janežič nevsiljeno in previdno vpeljuje v prizore zgodb. Vendar, moramo biti pošteni – ob vhodu v dvorano nas ne pričaka glasba znamenitega Breclja, temveč pesem Honey Honey glasbene skupine Abba. Na prvi posluh bolj vesela skladba, ki z radostjo ne naznanja zgodbe, ki jo bomo spremljali.

Sorodna novica Kaj se je dogajalo leta 1973? Časovni stroj z magično režijo popelje na vlakec čustev.

Gledalec se, predvsem ob predpostavki, da je že gledal 1973, zaradi omenjene scenografije in prostorske postavitve lahko počuti varno, ve, kje je in kaj približno lahko pričakuje.

Občinstvo sedi na tribunah, luči ostanejo prižgane, vlakec čarobne režije Janežiča pa začne delovati že v prvem prizoru. Neustavljiva je sila, ki gledalca požene v časovni stroj. Kot je dejal režiser sam, je bila njegova želja prebuditi številne asociacije, prebliske in spomine, obenem pa si je želel, da bi bili gledalci očarani, da bi vzljubili igralce in ljudi, o katerih predstava govori – to se v 1974 tudi zgodi.

Čeprav o(b)staja ob tovrstnih uprizarjanjih bojazen pred (dolgočasno) repeticijo, je tokrat ta na mestu, saj ravno zaradi ponavljanja like vzljubimo in jih (s)poznamo. Verjetno je čar Janežičevega gledališča ravno v tem, da nas skozi dramaturško-režijske prijeme zmanipulira do točke, ko vsak gledalec ob predstavi doživi podobno, a hkrati na svoj način.

Rdeča nit predstave so tokrat razhodi, odhajanja in smrti. Skozi paleto različnih čustev in z njimi povezanih zgodb odpre razmisleke o navezanosti, družini, osamljenosti in izgubljenosti v (partnerskih ali družinskih) odnosih. V predstavi nas celotna igralska ekipa (Lina Akif, Damjana Černe, Nataša Keser, Klemen Kovačič, Anja Novak, Robert Prebil, Matej Recer, Blaž Šef, Stane Tomazin, Matija Vastl in Vito Weis) skozi potujitveni učinek odpelje na pestro popotovanje imaginacij in čustev. Če smo v predstavi 1973 govorili o družinski povezanosti igralske ekipe, so tokrat izrazitejše igralske dvojice.

Sprva se zdi lik Anje (Anja Novak) preglasen, a se pozneje pokaže in dokaže za potrebno, tako igralsko kot režijsko odločitev. Anja Novak nas s svojo ihtavostjo in histeričnostjo posrka v mrtev odnos z Vitom (Vito Weis), ob tem pa nam kot Klemnova sestra na različnih točkah predstave, predvsem pa v prizoru nesreče vlaka iz Beograda v Zagreb, postreže z globokim čustvovanjem, ki ne zaide v patetiko, temveč izpade pristno in boleče. Anjin lik izredno močno podpre tudi kostumografija (Marina Sremac), ki ob različnih dogodkih nakazuje njeno počutje, tako se denimo kostum spremeni iz razpadlo-mrtvega odnosa, v katerem nosi dolgočasno obleko, v nosečniško haljo, ki ji doda mehkobo in nekaj materinskega, po smrti pa puli in kavbojke z visokim pasom nakazujejo na njeno spremembo.

Odlična je Anjina dinamika tako z Vitom kot Klemnom (Klemen Kovačič). Vito Weiss zažari predvsem ob delih na plesišču, medtem ko Klemen Kovačič zasije na odru tudi ob delih, ko spregovori zgolj stavek ali repliko. Močna je zlasti njegova telesna in obrazna govorica, srhljivo pretresljiv pa je v prizoru vojske, ko je prepričan, da umira.

Kot odličen kontrapunkt Anjinemu liku se vzpostavi Nataša (Nataša Keser), ki s svojo mehkobo, nežnostjo in introvertiranostjo na eni strani naslika požrtvovalnost, na drugi pa takratno ujetost žensk v patriarhalnem sistemu. Nataša Keser je v načinu igre našla pravšnjo mero odprtosti in skrivnostnosti, da gledalcu pusti prostor za domišljijo.

Blaž (Blaž Šef) predstavlja utelešenje vsega zgoraj omenjenega, ko zaradi nenadne smrti staršev začne skrbeti za svojo mlajšo sestro skupaj s podnajemnico Lino (Lina Akif). Šef z igro spretno manevrira v nedorečenem in izgubljenem odnosu s samim seboj in s svetom okoli sebe. Zdi se, da z Lino znotraj predstave ustvarita svoj svet, ki ga je režijsko odlično podkrepil vdor sanjskega in nadrealističnega izgubljenega kozmonavta v vesolju.

Kje so stične točke s prejšnjo predstavo 1973? Čeprav že ob vstopu v dvorano in ob prvi repliki vemo, da je predstava narejena po enakem principu kot 1973, so povedne tudi povezovalne točke, kot so nekatere koreografije in sorodstvena povezanost likov. Tako se recimo vpelje lik Damjane (Damjana Černe), ki je vezni člen med omenjenima predstavama, saj prihaja iz Nove Gorice in tako poveže tudi družinske vezi. V vlogi "none" Damjane blesti s humornimi vložki, ki razbremenijo sicer težke teme, ki jih predstava odpira. Natančna in dobro dodelana je tudi njena govorica.

Močna je tudi glasbena šivanka Sama Kutina, ki v 1974 dobi večjo pozornost in prizore dodatno podkrepi, jim doda določeno tenzijo. Ko Matija (Matija Vastl) pridobi dokumente, ki razkrijejo njegovo bolečino, je ravno glasba tista, ki mu ob že tako napetem prizoru še poglobi stisko, ki se razširi čez celotno dvorano. Vastl tudi sicer večplastno prikaže kompleksen lik očeta, hitro pa se spremeni v klasičnega "jugoslovanskega polkovnika," ki je videti in govori kot dobesedna preslikava takratnih časov.

Nadaljevanje Dodekalogije predstavi spretno dramaturgijo, ki se izogne prevelikemu poudarku na tem, da gre za ponavljajočo se transgeneracijsko dokumentarno fikcijo. Pravzaprav je iz 1974 razvidno, da (tudi) vsaka predstava (bo in že) stoji kot samostojna enota in gledalec za njeno razumevanje ne potrebuje predhodne priprave ali informacij.

Predstava 1974 nas popelje v temačnejše zgodbe smrti, katere vzroki variirajo vse od nesreče do bolezni. Kakšni so naši konci in zakaj po navadi šele ob teh zares začutimo bližino? Tokrat se predstava konča s skupinskim objemom vseh nastopajočih, saj po delu besedila preživijo le tisti, ki se nečesa oprimejo. Zdi se, da se tako močno oprijemajo Dodekalogije ravno tisti najbolj zvesti gledalci. Ob tem pa se odpirata vprašanji Ali ob izgubi bližnjega sploh znamo obstajati kot samostojna celota? in Kaj nas čaka v 1975?.