Tom in Gerri (kombinacija imen nikakor ni naključje) sta srečno poročen par, ki se bliža šestdesetim letom. Kljub letom zakona delujeta povsem usklajeno - on je geolog, ona psihologinja, v prostem času obdelujeta svoj vrtiček, prirejata družabna kosila za ozek krog prijateljev in čakata, kdaj bo njun 30-letni sin Joe končno našel dekle.

Najpogostejša gostja pri zakoncih je Gerriina sodelavka Mary, ki za rožnatimi trenirkami, primernimi za 20-letnice, gostobesednostjo, stalnim nasmeškom in 'flirtajočim' nastopom skriva zagrenjenost ter osamljenost, ki ju skuša utopiti v alkoholu. Njena moška različica je Ken, ločenec, ki vase zliva kozarce vina, svoj preobilni trebuh pa prekriva z majico z napisom "Less thinking ... more drinking" (Manj razmišljanja ... več pitja).
Melanholičen prikaz realnosti
Film je razdeljen na štiri dele - pomlad, poletje, jesen in zimo, ki skupaj sestavljajo celovit portret povsem povprečnega življenja povsem povprečnih ljudi, ki pa od pomladnih brezskrbnih kosil do konca degradira v zimsko temačne, skrajno tesnobne in depresivne notranje kadre stisk posameznikov.
Najbolj pretresljiv je lik Mary, ki gre gledalcu sicer s svojo patetičnostjo in vsiljivostjo na živce od samega začetka, a se z njim lahko tisti, ki zaman iščejo svojo "dušo dvojčico" ter žalost in kronično osamljenost utapljajo v steklenici, najbolj poistovetijo.
Zadnja četrtina filma je morda ena najbolj depresivnih v sodobni britanski kinematografiji, in čeprav Leighov prejšnji izdelek, Happy-go-Lucky, ni bil ravno klasična komedija, oboževalci filma verjetno niso pričakovali takega obrata v Še enem letu. Komični elementi delujejo tu kvečjemu žalostno in služijo zgolj kot prozorna maska notranjih stisk.
Sporočilo Še enega leta ni prijetno, saj ob prikazanemu daje misliti, da je srečo, pa čeprav ne nujno tako, kot bi si jo izbral gledalec, mogoče najti le v razmerju (kar je prikazano tako skozi zakon Toma in Gerri kot skozi razmerje sina Joeja in njegovega novega dekleta Katie), medtem ko so samski obsojeni na počasen in boleč propad.
Izvrstna igralska zasedba
Če se vse skupaj sliši kot izjemno moreč film, je to zato, ker res je. A kar je najhuje, morečnost se ne zdi umetno ustvarjena, ampak zgolj prikaz realnosti, ki jo Leigh v nobenem trenutku noče olepšati ali zapakirati v privlačnejšo embalažo.
Film je na trenutke sicer malce razvlečen in bi bil morda učinkovitejši, če bi bil okoli 20 minut krajši, a nedvomno je Leighu z njim po Veri Drake in Happy-go-Lucky uspel popoln trojček. K temu v precejšnji meri poleg scenarija pripomore tudi izvrstna igralska zasedba z veteranom Jimom Broadbentom na čelu. Lesley Manville je boleče prepričljiva kot Mary, Imelda Staunton pa ukrade tisti edini prizor, v katerem se pojavi.
Ocena: + 4
Piše: Kaja Sajovic