Zasebnost, v katero ne moremo vdreti, ne obstaja. V civiliziranem svetu nobena skrivnost ne more ostati skrita. Družba je maskiran ples, v katerem vsi kažejo svoj pravi značaj, s tem ko ga skrivajo. Misel Ralpha Walda Emersona v kontekstu tretjega in zadnjega (če je mogoče verjeti besedam odgovornih) dela trilogije režiserja Christopherja Nolana o Vitezu teme dobi novo realizacijo interpretacije.

Maske ne padejo. Nolan jih lomi. In zlomi. Fantazijski svet še tretjič izbija iz okov in ga preslikava v realnost. A po tem, ko je Viteza teme zavil v temo z besedami načelnika Jamesa Gordona (Gary Oldman): "Batman je junak, ki si ga Gotham zasluži, a ga v tem trenutku ne potrebuje," je potreboval še kako dober razlog, da ga zvabi iz svoje osame žalovanja za ljubeznijo, ki je umrla z Rachel Dawes (nazadnje jo je upodobila Maggie Gyllenhaal), da zaključi svojo trilogijo, tako kot si je zamislil - z velikim pokom.

Nolan "jamesbondovsko" popelje gledalca neposredno v akcijo. V svet, kjer Batmana ni. Osem let, odkar se je iz junaka spremenil v ubežnika in nase prevzel krivdo za smrt javnega tožilca Harveyja Denta in tako žrtvoval vse, za kar sta se trudila s poročnikom Gordonom. Takrat je laž uspela in s t. i. Dentovim odlokom je Gotham Cityju (po viziji Nolana otok sredi ocena z visokimi nebotičniki kot centri moči) uspelo zatreti zločinsko dejavnost v mestu.

Nolan nas v tretjem delu pričaka z izpopolnjeno in zločina skorajda prazno podobo Gothama - od višin do kanalizacije. Dvorec, ki ga je požgal v prvem delu, sije v vsej svoji dekadentnosti, medtem ko še nikoli prej tako ranljivi Bruce Wayne (še tretjič se je v njegovo kožo in kostum Batmana zavil Christian Bale) v samoti in temi čaka na svoj konec. Mačka iz žaklja sprva zmami nihče drug kot pretkana vlomilka. Batman v vsej svoji radovednosti pade v kremplje Seline Kyle - bolj znane kot Catwoman.

V nasprotju z letom 1992, ko se je lik na velikih platnih pojavil v upodobitvi Michelle Pfeiffer v Batman se vrača (režiserja Tima Burtona), ter z letom 2004, ko je doživel polom v filmu Catwoman in Halle Berry prislužil nič drugega kot zlato malino za najslabšo igro (sprejela jo je osebno), tokratna zapeljivka ni neposredno vsiljiva niti sama sebi namen niti ne sili v ospredje cele plejade likov, ki jih lahko spremljamo v Vzponu Viteza teme. Nolan je z vpoklicem Anne Hathaway dobil osebo, ki je svoji zgodovini plahosti in nemočnosti (Gora Brokeback), gracioznosti (Kraljičini dnevniki) ter zmožnostjo nošenja visokih pet (naučenih iz Hudičevke v Pradi), dodala neusmiljeno željo po maščevalnosti, ki je za Wayna usodno privlačna.

A zaradi vpeljave serije novih likov Hathwayeva svojega lika ne more zgraditi do popolnosti (oz. preskakuje faze). V dveh urah in 44 minutah se gledalcu zazdi, da želi Nolan povedati vse, kar mu ni uspelo v preteklih dveh delih. Zgradi mesto, poveže ga s svetom, ruši vse pred sabo, povezuje like in uničuje še tako močne vezi ter jih na novo vzpostavlja.

Emocionalno rdečo nit znova vleče Waynov odnos z Alfredom (tudi tokrat se je vanj vživel Michael Crane), ki tokrat neizmerno ljubezen med njima prekrižajo očitki in strah. Iskrivo se nadaljuje Waynovo sodelovanje z bistroumnim direktorjem podjetja Wayne Enterprises Luciusom Foxom (Morgan Freeman). Najbolj pa množičnost zgodb, ki jih povezuje Nolan, doleti lika Josepha Gordona-Levitta in oskarjevke Marion Cotillard. Prvi se kot mladi policist John Blake poda na ulice poln optimizma po boljšem jutri. A Gordona-Levitta naučene mimike, ki so je polne marsikatere policijske serije, preveč ovirajo. S svojo paralelno zgodbo pusti čakati predvsem ljubitelje akcije, ki čakajo na novo mero Batmanove bitke.

Še bolj skrivnostno se v svet Brucea Wayna prikrade človekoljubna bogatašinja Miranda Tate (Cotillard). Želja po razkrinkanju neznanke bogataša zvabi v njeno igro. S sebi enakovredno žensko polovico se spoprijatelji, toda to ga še ne spravi na dnevno svetlobo sveta, ki ga je njegov zaveznik v boju načelnik Gordon pretvoril v laž, kot bojevnika proti zlu. "Noč je najtemnejša tik pred zoro," je že v drugem delu naznanjal Dent (Aaron Eckhart). A v svetu, ki navidezno cveti, Nolan novo zlo potegne prav iz teme - iz globin brezna. Fizično izpopolnjeni stroj za ubijanje, ki se svetu predstavlja kot Bane (upodobi ga Tom Hardy), že sam po sebi deluje kot vreden nasprotnik Batmanu - sploh če pomislimo na njegovega predhodnika v Batmanu in Robinu iz leta 1997 (režiserja Joela Schumacherja).

Nolan se v nasprotju s Schumacherjem ne zadovolji le z lutko na daljinsko upravljanje. Banu doda lasten razum, tako da dobi ultimativni spopad duha in inteligence med glavnim junakom in zlikovcem. Toda prepričljivost inteligentnosti človeka, ki mu ni prepuščeno nič drugega kot izražanje z očmi (kar Hardyju bolj ali manj uspeva), saj mu obraz prekriva maska, je nekaj, kar je prepuščeno gledalčevi presoji.

Sicer pa kaj drugega kot Bane je preostalo režiserju in scenaristoma (Christopher je scenarij napisal z bratom Jonathanom), ki so obudili Batmana po podobi Boba Kaneja, mu v prvem delu odvzeli vse in ga začeli graditi iz človeške podobe; mu v drugem delu dodali nasprotje, vredno samega občudovanja (in posthumnega oskarja za Heatha Ledgerja) zaradi genialnosti upodobitve, da tretji del ni postal amalgam rezervnih načrtov zakrpanih skupaj?

Potem ko je Ledger prikazal svetu najboljšo inkarnacijo Jokerja, kar ga je svet lahko videl na velikem platnu, je marsikateri gledalec premier Viteza teme pomislil, da Jokerja - gradilec likov, kot se je izkazal v dveh preteklih delih - ne bo spustil iz svojih rok. Iz tega vidika je imel dve možnosti: ali zaupa nekomu drugemu vlogo anarhista (ne bi bilo prvič v trilogiji, saj je Gyllenhaalova nadomestila Katie Holmes) ali pa ustvari novega zlikovca. V konceptu realnosti, ki jo Nolan vceplja v svoje videnje Batmana, je bila logična izbira - po norcu Strašilu (ljubitelji ga boste lahko znova videli v tretjem delu) in anarhistu Jokerju - da je v svoje nadaljevanje boja proti zlu vpeljal terorista.

In jasno je: s teroristi se ne bodo pogajali (mantra nekdanjega predsednika Združenih držav Amerike Georga W. Busha). Po vzoru Machiavellija Nolanu v Vzponu viteza teme cilj opravičuje sredstva (zgodba daljša od dveh ur in pol, prepletanje in vpeljava novih likov ...). Z zadnjo tretjino osupne, kot mu to do zdaj v trilogiji še ni uspelo. Brutalnost uničevanja estetizira. Prizore uničevanja stopnjuje z neposredno glasbo z oskarjem nagrajenega Hansa Zimmerja. Besede uničenja in pogube vizualizira simultano, kot jih liki izgovarjajo, neusmiljeno se spravi nad vse, kar je zgradil. Svoje glavne like polomi do kosti in jih psihično zlomi.

Batmanov boj ne poteka le na kopnem in v zraku. Ne poteka le z novimi igračkami (ljubitelji Batmanovih vozil boste prišli na svoj račun) in z ljudmi okoli njega. Poteka v njem samem.
Ocena: +4