Režiser Tom DiCillo s "portretom" hollywoodske smetane in gonje v lovu za slavo ne ponudi nič novega. Njegov presežek se skriva v "humanizaciji" paparaca, kjer se lahko največ zahvali Stevu Buscemiju (Les), ki skupaj z nedolžnim povzpetnikom Michaelom Pittom (Toby) tvori enega bolj zabavnih in prepričljivih filmskih parov zadnjega časa.

Pohvaliti velja predvsem Buscemija, ki je s svojo ne preveč privlačno podobo skoraj rojen za paparaca. A to smo mislili že, ko smo ga videli kot strastnega zbiratelja v Ghost Worldu, kot ugrabitelja v Fargu … Skratka, film bi morda udaril povsem mimo, če bi se režiser odločil za druge igralce, z Buscemijem v vlogi "manjvrednega" fotografa pa nikakor ni mogel zgrešiti.

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videl film s toliko napakami (scenaristične luknje … ), ki pa je me hkrati vseeno potegnil vase in v končni fazi tudi prepričal. Pri tem ima veliko zasluge tudi glasbena podlaga, ki filmu po eni strani narekuje ritem, po drugi pa daje dodatno vsebino.

Ocena: 4; piše: Slavko Jerič