Spomni se zgolj svoje primarne družine, mame Nevenke in brata Jureta, zato se po okrevanju v bolnišnici ne vrne k dekletu, s katero živita in delata na Bledu, temveč odide nekaj korakov nazaj v lastno preteklost, v majhno družinsko stanovanje v jeseniškem bloku, v katerem životarita mama in brat.
Ugotavlja, da ga ob srečanju ljudje niso ravno veseli, tudi mati ne, a ga po začetnem prerivanju in prerekanju vseeno sprejme v stanovanje in mu dodeli bratovo sobo. Ugotovi, da je bil član skrajno desničarske rasistične skupine, ki se je izživljala nad pripadniki bosanske skupnosti in da je moral zaradi pogostih fizičnih obračunov zapustiti rojstne Jesenice. Ugotovi, da gre njegov mlajši brat po njegovih stopinjah in to hoče preprečiti. Jure je, podobno kot drugi najstniki v mestu, frustriran, saj nima službe, nima svojega stanovanja, nima perspektive, ne more se zares osamosvojiti. In tu se zgodi preskok: ne more ali noče se spoprijeti s svojimi težavami, zato najde pregôvornega grešnega kozla: za svoje težave okrivi priseljence, zdi se mu, da se počuti ogroženega zaradi manjšine. Opaja se z univerzalnim domačijskim koktajlom, v katerem se mačizem prepleta z nacionalizmom, navijaškim nasiljem, homofobijo, seksizmom, rasizmom.
Zgodb o izgubi spomina, o možnosti manipulacije s posamezniki, ki ne vedo, kdo so in kaj so njihovi resnični spomini oziroma o možnosti novih začetkov nekdanjih ekstremistov, je bilo v filmski umetnosti kar nekaj: med bolj znanimi so Generacija X, prvi Blade Runner in Memento.
A kar naredi Šantićev film poseben, je odmerjeno podana zgodba o zasidranosti v odnose in pretekla dejanja, iz katerih se posameznik težko izvije. Odpira pomembno vprašanje, kakšno vlogo ima spomin – posameznikov in družbeni – pri oblikovanju naše identitete. Izguba spomina je morda res priložnost za nov začetek, ko se pogled nase izkristalizira, vendar mora glavni junak najprej razčistiti s preteklostjo in ta ga vse bolj hočeš nočeš vleče vase … Glavne pri tem so igralske kreacije Jureta Henigmana v vlogi protagonista Roka, Timona Šturbeja kot njegovega brata in Jurija Drevenška v vlogi vodje tolpe skrajnežev in Rokovega prijatelja iz otroštva. Vsi trije so ustvarili polnokrvne in prepričljive vloge, za kar jim je seveda temelj omogočil izpiljen scenarij, ki vseskozi dodaja podrobnosti o Roku, ne pojasni vsega in hkrati ohranja verjetnost in prepričljivost.
Zgodba filma Zbudi me je postavljena v zimske Jesenice in letnemu času ustrezne barve, posneta je s kamero iz roke Ivan Zadra in nagrajena s petimi vesnami na zadnjem Festivalu slovenskega filma Portorož: za moški vlogi, scenarij, pri katerem sta sodelovala Goran Vojnović in Sara Hribar, masko Lije Ivančič in za najboljši celovečerni igrani film, kar je dodatno priporočilo k ogledu tega aktualnega in dodelanega filma.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje