Matjaž Juhart opozarja, da se gluhi pravzaprav ne izobražujejo v svojem maternem jeziku. Za njih je namreč materni jezik slovenski znakovni jezik in ne slovenščina. "Gluhi ne slišijo televizije, ne poslušajo radia, ne slišijo pogovora in komunikacije, so zaprti v svojem znakovnem jeziku," je v pogovoru za STA pojasnil strokovni delavec društva.

Pogosto se domneva, da gluhi znajo brati in pisati. "Ni res! Funkcionalna pismenost gluhih je izredno slaba. Tukaj si upamo reči, da tudi 80 ali 90 odstotkov gluhih tako slabo obvlada slovenski jezik, da so na meji funkcionalne pismenosti," je poudaril.

Sorodna novica 40 let oddaje Prisluhnimo tišini

Predmet maternega jezika gluhih pri nas sploh ne obstaja
Gluhi učenci se lahko izobražujejo v treh zavodih za gluhe ali naglušne ali pa v običajnih osnovnih šolah. A je Juhart pojasnil, da ne obstaja predmet slovenski znakovni jezik. Ker se gluhi ne učijo v svojem jeziku niti o svojem jeziku, so njihove kompetence nižje.

V preteklosti je bila uporaba znakovnega jezika v šolah za gluhe celo prepovedana. "Mojemu očetu, ki je hodil v šolo za gluhe, so za hrbet vezali roke ‒ mahati ne smeš, znakovni jezik je v učilnici prepovedan," je povedal Juhart. Danes to gluha skupnost pogosto opisuje kot jezikovni genocid.

Skupnost gluhih je razvila nekaj manj kot 20.000 tisoč kretenj, kar ustreza besednjaku slišečega tretješolca. "Ne predstavljam si, pa sem sam profesor defektolog, učitelj, kako bi lahko gluhega otroka učil slovenščine, ne da uporabljam znakovni jezik. Čisto praktično, če povem v šolski uri nekaj besed, on pa nima kretnje, da bi to razumel, se on to mogoče nauči na pamet. Vsi vemo, da kar se naučimo na pamet, hitro pozabimo. Gluh tega ne more utrjevati niti na hodniku, ker uporablja znakovni jezik, ne more utrjevati s poslušanjem radia ali televizije," je opisal. "Ko si močan v jeziku, si močan tudi v kognitivnih procesih," je poudaril.

Znakovni jezik ni primerljiv z brajevo vrstico
Del težave Juhart vidi v tem, da ministrstvo za kulturo znakovnega jezika do nedavnega sploh ni prepoznalo kot jezik. "Pogosto se je znakovni jezik dojemal kot pripomoček, kot imajo slepi brajevo vrstico," je dodal.

Sorodna novica Na spletu dostopna videoslovnica slovenskega znakovnega jezika

Želijo si, da bi ministrstvo za kulturo slovenski znakovni jezik uvrstilo v nacionalni program za jezikovno politiko in financiralo razvoj jezika. Stopili so v stik tudi s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti ter z Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša, kjer so pri razvoju znakovnega jezika pripravljeni pomagati, a se zatakne pri financah.

Zato so predlagali, da se znakovni jezik vpiše v ustavo. "Menimo, da bo vpis slovenskega znakovnega jezika v ustavo odprl druga področja," je povedal in dodal, da si želijo, da bi se država nehala spraševati, ali je to sploh jezik.

Poslanci so se sicer v postopku spremembe ustave vprašali, ali bi bilo treba hkrati vpisati in razvijati tudi italijanski ter madžarski znakovni jezik. Juhart je to označil za kočljivo vprašanje, a verjame, da ga je mogoče rešiti. Boji pa se, da bi se to uporabljalo za zavlačevanje.

Zaradi ovir v komunikaciji je pot do izobrazbe težja
Večinoma imajo sicer gluhi nižjo izobrazbo. Kar 90 odstotkov gluhih ima nedokončano ali končano osnovno šolo ali pa poklicno srednjo šolo. "Gluhi so v primerjavi z vsemi invalidi najslabše izobraženi," je poudaril Juhart in za primerjavo dodal, da so slepi med najbolje izobraženimi. Poudaril je, da je bistvena ovira komunikacija.

Tudi tisti gluhi, ki imajo višjo izobrazbo, pogosto ne delajo na delovnih mestih, za katere so se izobrazili. Tako se recimo tudi gluhi z univerzitetno izobrazbo večinsko zaposlujejo v organizacijah za gluhe ali v šolah za gluhe.

Delodajalce namreč pogosto skrbi sporazumevanje. Tako gluhi ostajajo zaželena delovna sila le v proizvodnji, saj veljajo za pridne delavce. Na delovnem mestu tudi redko napredujejo.

V skupnosti gluhih sta ekonomska in socialna šibkost začaran krog, saj se gluhi družijo skoraj izključno z gluhimi. Juhart je tako za primerjavo dodal, da se slepi pogosto poročijo z videčimi, osebe na vozičku pa z nekom, ki hodi. Opisal je, da se gluhim parom pogosto rodijo gluhi otroci, kar še dodatno poglablja šibko socialno sredino.

Zaradi socialnih in čustvenih stisk pa so v gluhi skupnosti, tako Juhart, pogostejše tudi duševne stiske, nasilje, alkoholizem, odvisnosti in samomori.

Maske onemogočijo branje z ustnic
Veliko preglavic pa gluhim in naglušnim povzroča tudi trenuten položaj, ko zaradi obveznega nošenja zaščitnih mask ne morejo brati z ustnic. Juhart je pojasnil, da sicer vladna uredba dovoljuje, da si prebivalci v komunikaciji z gluhimi snamejo masko, a si je marsikdo zaradi strahu pred okužbo ne upa.

Gluhi in naglušni se počutijo, kot da bi se izgubili v tujini, je primerjal Juhart. "Tako sem se počutil, ko sem se enkrat izgubil na Kitajskem. Za trenutek sem se izgubil v tistem mestu in sem se počutil tako majhnega, da je grozno," je opisal.

Če poročila in tiskovne konference nimajo tolmača, so nekateri gluhi odrezani od novic
Pohvalil pa je tolmačenje poročil in novinarskih konferenc v slovenski znakovni jezik. Poudaril je, da leta 1991 ob osamosvajanju Slovenije informacije gluhim niso bile dostopne. Spomnil se je predvsem dogajanja doma, ko njegovi starši dogajanja na televiziji niso razumeli, sam pa je bil še otrok. "Ko gledaš posnetke, letala, tanke, bombe, in ne veš, kaj se dogaja, je to grozno za človeka, ki ne sliši. Časopisov pa ne bere, ker težko razume," je orisal.