J. W. Goethe je verjel, da oblika lobanje razrkiva človekov značaj in intelekt, zato je želel raziskati Schillerjevo lobanjo. Vse kaže, da je skupaj z Wilhelmom von Humboldtom zrl v napačno lobanjo. Foto: EPA
J. W. Goethe je verjel, da oblika lobanje razrkiva človekov značaj in intelekt, zato je želel raziskati Schillerjevo lobanjo. Vse kaže, da je skupaj z Wilhelmom von Humboldtom zrl v napačno lobanjo. Foto: EPA
Knjižnica Anna Amalia (Weimar)
Ko je Goethe zanjo izgubil interes, so lobanjo postavili v knjižnico Alma Amalia, kjer so zapovedali, da je ogled lobanje prepovedan radovednežem, dovoljen pa tistim, ki lobanjo želijo vedeti zaradi svojega prepričanja o izjemnosti dela Friedricha Schillerja. Foto: EPA

Zanimivo bibilo vedeti, kaj bi si Friedrich Schiller, ki je v svojih pismih o estetski vzgoji človeka govoril o tem, da si lahko človek pravo človečnost pridobi le prek umetnosti, mislil o neverjetno intenzivnem ukvarjanju z njegovo lobanjo; torej z edinim 'predmetom', ki nam ga je zapustil (ali pa tudi ne), ki ni del njegovega literarnega in filozofskega udejstvovanja. In še zanimiveje bi bilo videti izraz na njegovem obrazu, ko bi izvedel, da je to manijo iskanja in preučevanja njegove lobanje sprožil prav njegov prijatelj Johann Wolfgang Goethe.

Pesnik in šolski reformator zreta v lobanjo
Prav na Goethejevo pobudo so namreč približno dve desetletji po Schillerjevi smrti iz skupinske grobnice v njegovo hišo prinesli Schillerjevo lobanjo. Goethe je namreč menil, da se oblika lobanje prilagodi obliki in torej tudi velikosti možganov. Goethe je torej skupaj s prijateljem Wilhelmom von Humboldtom, ki mu je edinemu dovolil od blizu zreti v Schillerjevo lobanjo, skušal ob preučevanju medčeljustnice in nekaterih drugih kosti ugotoviti vez med intelektom in značajem ter obliko lobanje.

Preprosto ena izmed 23 lobanj
Tudi če njegova opazovanja in sklepi niso bili popolnoma neznanstveni, pa je seveda zelo dvomljivo, ali sta si eden izmed vrhunskih predstavnikov tako imenovane weimarske klasike (poleg Goetheja in Schillerja v to skupino prištevajo še Wielanda in Herderja) in ter vplivni reformator pruskega šolskega sistema sploh ogledovala pravo lobanjo. Zelo verjetno ne. Ko je namreč weimarski župan Schwabe na Goethejevo prošnjo leta 1826 prinesel lobanjo, je iz grobnice, v kateri je že bilo 23 lobanj, pač potegnil eno. Ta je nekaj časa zares veljala za Schillerjevo in so jo po koncu Goethejevih opazovanj postavili ob Schillerjev doprsni kip v knjižnici Alma Amalia in ji prideli napis: "Dostop je dovoljen le tistim, za katere smemo utemeljeno domnevati, da si lobanje ne želijo ogledati iz radovednosti, ampak jih vodi prepričanje, da gre za lobanjo velikega moža, ki je tako veliko prispeval Nemčiji, Evropi oziroma kar vsemu kultiviranemu svetu."

Tudi konkurenčna lobanja ni prava
No, že leta 1911 je zdravnik August von Froriep predstavil 'konkurenčno lobanjo'. Tudi to je izvlekel iz grobnice. A nedavne raziskave DNK-ja so pokazale, da nobena izmed 'kandidatk' ni mogla pripadati Schillerju. Nekoliko 'zoprno' je le to, da prva kot Schillerjeva identificirana lobanja tako zelo ustreza Schillerjevi posmrtni maski. V Weimarju danes dvomijo, da bodo kdaj zares razrešili uganko o Schillerjevi lobanji, kar pa seveda ne preprečuje tega, da ne bi te lobanje postavili za jedro razstave z naslovom Schillerjeva lobanja - fiziognomija neke fiksne ideje.