Neka legenda pravi, da bi lahko z zadostno količino denarja – to običajno pomeni okoli 100 milijard dolarjev – izbrisali vse slume, ustavili propadanje v velikih, enoličnih in sivih območjih, ki so bila včerajšnja in predvčerajšnja predmestja, ustalili nenehno seleči se srednji sloj in še zlasti njegove usihajoče davke ter morda celo rešili problem prometa. To je izsek iz knjige Umiranje in življenje velikih ameriških mest avtorice Jane Jacobs.

Nekateri so jo najraje odpravili kot gospodinjo, ki se je obregnila ob razvoj New Yorka. A Jane Jacobs ni bila le gospodinja. Res ni bila študirana arhitektka in/ali urbanistka, a uspela je mobilizirati skupnost proti posegom v tkivo Manhattna. Ključen je bil predvsem predlog ali namen, da se širokopasovnico zgradi skozi Greenwich Village. To je bilo leta 1955 in je vodilo do več desetletij boja za ohranitev New Yorka, kakršen je bil.

Številne rabe zemljišč
Jane Jacobs je opozarjala, da morajo biti mestna zemljišča raznoliko uporabljena. Tam naj bo trgovina, tam lokal pa otroška igrišča … Po Jacobs mora načrtovanje v velemestu vedno spodbujati kar največje možno število raznolikih rab.

Morda je njeno razmišljanje bilo najbolj osredotočeno, ko je razmišljala o slumih, kot je o njih pisala v knjigi Umiranje in življenje velikih ameriških mest (Studia Humanitatis, 2009). Pri nas v Sloveniji bi težko identificirali pravi slum, čeprav so nekateri govorili o Fužinah ali pa Rakovi Jelši kot o slumu.

Jacobs meni, da je družba kot celota odgovorna za nastanek slumov. Piše: "/…/ Naša apatičnost sloni tudi na udobnem prepričanju, da se problem slumov tako ali tako reši z rušenjem starih slumovskih stavb. Nič ni dlje od resnice." Oblike financiranja gradnje v velikih mestih (ali nefinanciranja) so danes mogočni instrumenti, ki botrujejo propadanju. "Spremeniti jih moramo v inštrumente preroda /…/ v inštrumente za neprekinjeno, postopno, kompleksno in bolj umirjeno spreminjanje."

Jane's Walks so prvič organizirali v Torontu, leto po njeni smrti. Leta 2011 tudi pri nas. Gre za to, da tudi v predelih, ki na prvi pogled niso privlačna, odkrijemo nekaj zanimivega, tudi morda značilnega za arhitekturno in urbanistično snovanje nekega obdobja. In predvsem vredne ohranitve.

Zadostna količina denarja
Neka legenda pravi, da bi lahko z zadostno količino denarja – to običajno pomeni okoli 100 milijard dolarjev (govorimo seveda o ZDA pred več kot 30 leti, saj bi bila danes vsota bistveno višja) izbrisali vse slume, ustavili propadanje v velikih, enoličnih in sivih območjih, ki so bila včerajšnja in predvčerajšnja predmestja, ustalili nenehno seleči se srednji sloj in še zlasti njegove usihajoče davke ter morda celo rešili problem prometa. Sodbo, kako potrebno je ohraniti določene predele, je težko podati. A vendar je ohranjevanje potrebno; je tako ekološko kot tudi sentimentalnega pomena. Zato je vredno pomniti njene besede, ko je govorila o tem, da je treba spoznati najbolj vsakdanje prostore v mestu, da bi se ugotovilo njegovo delovanje.

Prizadevanja Jane Jacobs so bila usmerjena predvsem proti Robertu Mosesu, ki je imel veliko besede v urbanistični politiki New Yorka sredi 20. stoletja, Moses uradno nikoli ni bil izvoljen na nobeno funkcijo, je pa odločilno vplival na razvoj mesta.

Njeno pisanje zajema veliko vidikov delovanja velemest, verjetno najzanimivejše pa je res njeno razmišljanje o slumih. Meni: "Uspeh samodejne sanacije sluma je paradoksno odvisen od tega, da velika večina prebivalcev ostane v slumu." Mestne četrti morajo po njenem izkazovati življenje.

Po Jacobs naj bi bil znak preobražanja soseske v slum tudi indic odseljevanja To, da v razpoložljivih stanovanjih živi vedno manj ljudi. Piše tudi o načinih financiranja. Financiranje gradnje novih poslopij bi moralo biti stalno in postopno. Če se na hitro "izvrže" nekaj denarja, zaleže zgolj začasno.

No, sprehodi Jane naj bi nam odprli oči, nam usmerili pogled tudi v na prvi pogled manj atraktivne ali zanimive predele. Kot piše avtorica: "Upravni aparat je neopazno in postopoma prenehal slediti razvoju in vse večji kompleksnosti mesta, zato je 'razgradnja' postala nujna in praktična potreba načrtovalcev in drugega administrativnega osebja, ki morajo opravljati nadčloveške naloge. Rutinske, brezobzirne, zapravljive in preveč preproste rešitve vseh vrst prostorskih in materialnih potreb mesta (da ne omenim socialnih in ekonomskih potreb) si je administrativni aparat moral izmisliti, ker ni bil več sposoben razumeti, usmerjati in pravilno oceniti neskončnega števila vitalnih, enkratnih, kompleksnih in med seboj povezanih detajlov."