Miniseriji Griselda ton nastavi že uvodni citat, izpisan na zatemnjenem zaslonu: "Edini moški, ki sem se ga kdaj bal, je bila ženska po imenu Griselda Blanco." Če vemo, da naj bi te besede izustil sam Pablo Escobar, je jasno, da bomo imeli opravka z impozantno osebnostjo.
Če vas bo serija potegnila v spletno luknjo biografskega raziskovanja, boste kmalu ugotovili, da so meje med zgodovinsko izpričano osebnostjo Ane Griselde Blanco in mitom "Botre" močno zabrisane: je res, da je že pri enajstih letih za odkupnino ugrabila in nato umorila otroka iz bogate soseske v Medellínu? Je res dala umoriti vse tri svoje može? Je res načrtovala ugrabitev JFK-ja mlajšega in ljubimkala s Pablom Escobarjem? Čeprav je bil eden od njenih vzdevkov Črna vdova, je ubijala veliko več kot samo moške, s katerimi se je poročila – pobijala je konkurenčne preprodajalce mamil, pa tudi ženske, otroke in naključne mimoidoče.
Zgodovina Griseldi Blanco, spet nekje med mitom in resnico, pripisuje več kot 250 umorov. (Policija jo je sumila štiridesetih umorov.) Kot vodja kartela je na vrhuncu svojega razmaha v osemdesetih zaslužila po 80 milijonov dolarjev na mesec. Dočakala je 69 let in preživela tri od svojih štirih sinov (edinemu, ki jo je preživel, je ime Michael Corleone Blanco in danes prodaja majice z mamino podobo). S tem, da je Miami preplavila s kokainom, je Griselda Blanco nepovratno spremenila naravo klubskega nočnega življenja. Bojda je vpeljala umor, ki ga do zob oboroženi strelci izvedejo na motorjih, pogosto sredi belega dne. Zanjo morda pred Netflixovo serijo še niste slišali, ste pa gotovo slišali za Brazgotinca – podrobnosti iz Griseldinega življenja naj bi navdihnile delčke zgodbe fiktivnega Tonyja Montane.
Ločeno vprašanje: nam je v resnici mar, kaj od vsega tega je res? Griselda je visoko stiliziran, barvno zasičen šund, ki pod pretvezo kvazidokumentarizma ponuja zgolj in predvsem eskapistično zabavo.
Po vsem napisanem si je sicer težko zamisliti popkulturno adaptacijo Griseldine zgodbe, ki se ne bi iz oči v oči soočila z neskesanim, grdim, nedoumljivim obrazom čistega zla. To je bila navsezadnje ženska, ki je dala s plačanim umorom pokončati dveletnika. To ni antijunakinja, za katero bi po tihem navijali – kako torej iz gledalca iztisniti dovolj empatije, da ga bo zanimala Griseldina predzgodba? Seveda obstajajo filmi in serije, v katerih mirne vesti navijamo za negativce (Sopranovi, Loki, Deadpool, Kriva pota, Dexter), a popkultura ženskim likom ne dovoljuje ekscesnega, nazornega nasilja. Ženske lahko spletkarijo, zastrupljajo in izdajajo, lahko se do oblasti prikopljejo z manipulacijo (Macbeth), v zgodbah o narkokartelih pa so praviloma odrinjene v vloge deklet in žena, ki jih je zavedlo življenje na veliki nogi. A Griselda se ni omožila v svet nasilja in smrti – Griselda je ta svet zgradila sama.
Kako torej v njeni zgodbi poiskati aktualen, feminističen spin, so se najverjetneje vprašali pri Netflixu. In res: v miniseriji Griselda je vdova Blanco mama samohranilka, ki v ZDA pripotuje z enim samim kovčkom, tremi otroki in trmasto vero, da bo zanje tudi poskrbela. Vse za družino. Por la familia. In čeprav je bila materinska ljubezen morda res njena začetna motivacija (kar je zanimiva interpretacija, glede na to, da je najverjetneje dala "iz poslovnih razlogov" umoriti očeta svojih otrok, česar serija ne obravnava), so jo hitro zaslepili draži moči in bogastva. Griselda je bila častihlepna oseba, sita tega, a so jo zaradi njenega spola podcenjevali; neznansko je uživala v tem, da se je je prijel vzdevek La madrina, botra.
Z izjemo tega, da v glavni vlogi spremljamo žensko, je Griselda miniserija, natrpana z vsemi klišeji žanra, ki si jih lahko predstavljate; vseh šest epizod je režiral Andrés Baiz, ki je bil tudi eden od režiserjev pri seriji Narcos. (Ne glede na to, ali poznate resnično zgodbo ali ne, boste vsak preobrat v peripetiji lahko zlahka in pravilno napovedali vnaprej.)
Iz ekipe Narcosa sta prišla tudi soavtor Griselde Doug Miro in scenarist Eric Newman: neuradno Griselda definitivno sodi v franšizo glamurizacije latinskoameriškega nasilja, ki je bila pred približno desetimi leti na vrhuncu moči. Ker je val popkulturnega trenda zamudila, je danes zgolj soliden vpis v nepreglednem morju povprečne pretočne ponudbe, projekt, ki definitivno trpi za sindromom "že videnega", pa naj gre za vpogled v neizprosno notranjo ureditev narkokartelov ali za nazorne prizore krvavega nasilja.
V zgodbo vstopimo in medias res, v Medellínu sedemdesetih, kjer imata zakonca Griselda (Sofia Vergara) in Alberto Bravo (Alberto Ammann) že vpeljano mrežo preprodaje kokaina. Ko se znajdeta v dolgovih, Alberto v zameno za izbris dolga lastno ženo prostituira šefu kartela. Griselda se mu za lojalnost oddolži s strelom v glavo – in njeno novo življenje se lahko začne. V Miamiju se zateče k prijateljici Carmen (Vanessa Ferlito), potovalni agentki s podobno preteklostjo kot Griselda, ki pa bi nezakonite posle rada pustila za seboj. Griselda ima drugačne načrte: kilo kokaina, ki ga je v državo pretihotapila v sinovem kovčku, namerava uporabiti kot odskočno desko za zametek nove operacije. Jasno, da bo morala o legitimnosti svoje vizije najprej prepričati lokalne narkošefe, ki "kolumbijsko gospodinjo", če jo sploh opazijo, seveda skušajo pokroviteljsko izigrati in okrasti. Drug za drugim bodo na lastni koži izkusili, da to ni bil pameten pristop.
Griselda dojame, da je Miami ogromno, še neizkoriščeno igrišče, če bi le kdo začel ponujati mamila premožnim belcem, ki si ponje ne upajo v nevarni del mesta. To je tudi začetek njenega vzpona: od prve kupčije, ki se katastrofalno ponesreči, tega, da rekrutira kolumbijske prostitutke, ki ji kokain od doma prinašajo v modrčkih, in seveda do statusa ene najmočnejših antagonistk v zgodovini ameriške "vojne proti drogam".
V kategorijo predvidljivih scenarističnih zapletov lahko vpišemo tudi stransko nit pripovedi, ki tako rekoč dobesedno zrcali Griseldino pot: v kratkih intervalih spremljamo življenje detektivke June Hawkins (Juliana Aidén Martinez), ki jo zaradi njenega spola in barve kože kolegi raje pošiljajo kuhat kavo, kot da bi poslušali njene zamisli. Junini nadrejeni ne morejo doumeti koncepta ženske, ki bi se prebila na vrh narkokartelske hierarhične lestvice, in zato niti ne poskušajo iskati osumljenke za serijo umorov, ki hromi Miami. Če jih pogledamo skozi prizmo odkrito mačistične kulture, imajo policisti in kriminalci veliko več skupnega, kot bi si eni ali drugi želeli priznati. June in Griselda, ki se torej soočata vsaka s svojo obliko institucionaliziranega patriarhata, postaneta protipola dobrega in zla, enakovredni nasprotnici, ki ena drugo izigravata vse do neizbežnega razpleta.
Veliko je bilo napisanega o "neprepoznavnosti" Sofie Vergara v naslovni vlogi, kar je vsekakor pretirano: kljub protetični čeljusti, slabim zobem in drugačnemu nosu je nihče, ki je že kdaj videl Sofio Vergaro, ne bo zgrešil. Telesna preobrazba ni služila temu, da bi Vergaro po videzu približali resnični Griseldi Blanco (to bi bilo tako rekoč nemogoče), prej temu, da bi jo čim bolj oddaljili od stereotipa gostobesedne, glasne in malce avšaste latine, ki ga je več kot desetletje igrala v nanizanki Sodobna družina.
Čeprav serija preskoči okoliščine Griseldinega otroštva in travmatične dogodke, ki so oblikovali njeno osebnost, Vergara uspešno upodobi karizmatično, dominantno žensko, ki se je od najzgodnejših let naprej kalila v začaranem krogu nasilja in zločina. Spoštovanja, ki ga Griselda v življenju tako krvavo potrebuje, liku ne izbori scenarij, pač pa igralka sama, ki se dviguje nad povprečnost in predvidljivost zgodbe. Zaradi nje Blanco ni bizaren kliše "zločinke z mehkim srcem", smrtonosne morilke, za katero bi lahko navijali – ne, Vergara si upa raziskati sociopatske težnje, ne da bi svoj lik skušala mehčati ali omiliti. Čeprav se je zdelo, da gremo v to smer, serija pod črto le ni cenena, kvazifeministična parabola o opolnomočenju – "vlada terorja" ni legitimna izbira za kariero, pa čeprav ustvarjaš službe za druge ženske, girl power pa ni parola, ki bi se jo dalo nalepiti na čisto vsak podvig ambiciozne protagonistke. Od gledalcev ne terja empatije, le to, da jo jemljemo resno. Kot smo resno jemali Pabla Escobarja.
Ocena: 4-
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje