Sliši se skoraj neverjetno, a urbanistični teoretik Carlos Moreno v zadnjih tednih prejema grožnje s smrtjo. Moreno, ki je tudi profesor na pariški Sorboni, je sicer že več let pred pandemijo covida-19 razvil teorijo o razvoju mesta, v katerem lahko vse ključne opravke brez uporabe avtomobila opravimo v 15 minutah. Natančneje, to konotira dobro dostopnost šol, delovnih mest, zdravstvenih storitev, trgovin, delovnih mest.

Pandemija podprla teorijo 15-minutnega mesta
Drži, da je teorija dodatno promocijo dobila v času zapiranj mest med pandemijo virusa covida-19, a v resnici z njo nima nič opraviti. To pa ni moglo preprečiti, da ne bi nekateri zanikovalci podnebnih sprememb in privrženci teorije QAnon v njej videli utemeljitve novih "lockdownov" z argumentom blaženja globalnega segrevanja ozračja z omejevanjem motoriziranega prometa. 15-minutno mesto naj bi tako postalo osnova za novo getoizacijo, za zapiranje ljudi v omejena okrožja. Gibanje naj bi bilo omejeno, ljudje pod strogim nadzorom.

Na družbenih omrežjih so tako Morena začeli označevati za agenta prikrite totalitarne svetovne vlade in ga primerjati s kriminalci in diktatorji. Moreno je – kot je zapisal New York Times – dejal: "Nisem bil več raziskovalec. Postal sem Pol Pot, Stalin, Hitler. /.../ V enem tednu sem postal javni sovražnik št. ena."

Zakaj je do groženj prišlo prav zdaj oziroma šele zdaj, ko je od konca pandemičnih zapiranj mest minilo že kar nekaj časa? Natančen odgovor je težko poiskati. Nekaj pa je k temu zagotovo prispevalo dogajanje v Oxfordu.

V Oxfordu želijo omejiti promet
V želji po omejevanju motoriziranega prometa je svet okrožja Oxfordshire že lani sprejel odločitev za uvedbo nekaterih ukrepov. Med njimi je tudi namen nadzorovanja prometa, za katerega poskus so izbrali šest cest. Ukrep predvideva pridobitev dovolilnic za vožnjo po izbranih cestah ter namestitev kamer, ki bi ’skenirale’ avtomobilske tablice in tako preverjale, ali so avtomobili na cesti res tisti, za katere je bilo pridobljeno dovoljenje. Septembra pa je svet mesta Oxford v svoj načrt razvoja do leta 2040 prav tako vključil idejo 15-minutnega mesta. To pomeni, da se tudi lokalno prebivalstvo spodbuja, da čim več poti opravi peš ali s kolesom.

Načrt mnogih ne navdušuje in 18. februarja je prišlo do protestov, katerih bistvo dobro povzema izjava enega od udeležencev, zapisana v časopisu Oxford Student: "Zbrali smo se, da bi rekli ne 15-minutnim mestom; tukaj smo, ker nas zelo skrbi napad na naše pravice, svobodo gibanja in na vse, kar izvira iz svobode gibanja. Večina ljudi tukaj se bo izrekla za vrnitev k lokalnim ekonomijam. Vendar ti ukrepi tega ne bodo dosegli, omejili bodo pravice ljudi."

Grožnje znanstvenikom, ki raziskujejo virus
Tudi strokovnjakom mnogo vidikov pandemije, vključno z izvorom virusa, še vedno ni popolnoma jasnih. In kot je ta teden med drugim v svojem dnevnem podcastu Today in Focus opozoril Guardian, se morda nikoli ne bomo dokopali do vseh podrobnosti. A vseeno groženj znanstvenikom, ki so kakor koli povezani z raziskovanjem covida-19, ne moremo upravičevati.

Moreno ni edini. Podatki, ki so jih zbrali sodelavci revije Nature, govorijo, da je od 321 anketiranih znanstvenikov, ki so javno spregovorili o svojem raziskovanju virusa, kar 22 odstotkov prejelo grožnje s fizičnim ali spolnim nasiljem, 15 odstotkov pa grožnje s smrtjo.

Jordan Peterson: 15-minutno mesto je perverzija
O grožnjah, ki jih prejema, je Moreno povedal naslednje: "Nisem politik, ne kandidiram za nič – kot raziskovalec je moja dolžnost raziskovati in poglabljati moje ideje s sredstvi znanstvene metodologije. Povsem neverjetno je, da dobivamo grožnje zgolj zaradi znanstvenega dela." ’Sovražnika’ je Moreno dobil celo v kontroverznem kanadskem psihologu Jordanu Petersonu, ki je jasno izrazil svoje mnenje o konceptu 15-minutnega mesta. Ideja sosesk, prilagojenim hoji in kolesarjenju, naj bi bila "verjetno najhujša zamisljiva perverzija".

Ideja 15-minutnega mesta sicer ni zares neka nova radikalna ideja. Ima veliko predhodnikov. Mednje lahko štejemo tudi ideje z začetka 20. stoletja, kot sta ideji vrtnega mesta Ebenezerja Howarda ali pa ideja sosesk kot sklenjenih enot. Potem so tu še zamisli Jane Jacobs, ki se je v 60. letih borila za to, da bi New York ostal mesto mešanih rab in mesto po meri človeka, ne pa da se v službi kapitala spreminja v dehumanizirano polje nebotičnikov in avtomobilom prilagojenih cest. Pa tudi v kontekstu novega urbanizma devetdesetih let 20. stoletja so nastajali koncepti mest, v katerih je razdalje možno premagovati peš.

Kdo je Carlos Moreno?
Zapisati velja še nekaj besed o Carlosu Moreni. Rojen je bil v Kolumbiji, v Parizu pa deluje od leta 1983. Zanimivo je, da kariere ni začel kot urbanist, ampak v povsem drugem znanstvenem polju. V Parizu je najprej v nekem laboratoriju deloval v polju računalništva in robotike. Pozneje ga je zanimalo še mnogo področij vednosti, okoli leta 2010 pa je začel razmišljati, kako bi tehnologija lahko pomagala ustvariti trajnostna mesta. Postal je celo svetovalec pariške županje Anne Hidalgo (županja od leta 2014) in leta 2016 objavil predlog razvoja 15-minutnega mesta.

Pariz po meri pešca in kolesarja
Za tem konceptom stojijo med drugim ideje ’mesta, ki živi’ in pametnega mesta po meri ljudi. In v tej smeri se skuša razvijati tudi Pariz, v katerem tudi z zapiranjem ulic spodbujajo kolesarjenje in hojo, in ki naj bi v naslednjih letih postal še bolj zelen in prijazen ljudem. Med drugim naj bi do leta 2026 uredili toliko kolesarskih stez, da bi bilo s kolesom možno dostopati do prav vsakega kotička francoske prestolnice. Do leta 2030 pa naj bi Pariz postal tudi najbolj zelena prestolnica v Evropi.