Rdeča nit 8. sezone podkasta Številke je osebno. Tokratna gostja je ilustratorka Hana Stupica, ki je razmišljala o svojih prednikih (ilustratorkah mami Mariji Luciji in babici Marlenki ter slikarju dedku Gabrijelu), procesu ustvarjanja, knjigah in še marsičem. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Za uvod v Številke eno številsko vprašanje: Koliko ilustracij ste ustvarili?
To je kar težko vprašanje (smeh). Lahko povem za poletje, ko sem jih ustvarila okrog 18. Sliši se kar velika številka, a vmes je bilo nekaj vinjet. Lani sem celo leto ustvarjala le eno knjigo, ki je imela 16 ilustracij. Samo naslovnico sem delala tri tedne. Kdaj imam v sebi res naboj, da rišem, včasih pa sem brez energije in moram samo premikati črke na računalniku, potem pa se mi 'meša' z druge strani in pogrešam ilustriranje (smeh). Želim imeti razgiban način dela.

Številke se najbrž v ilustraciji pojavijo v drugačni vlogi, denimo v razmerjih na ilustraciji.
Risati začnem tako, da si papir razdelim na kvadratke. To je pomembno sploh pri knjigi, saj vnaprej razmišljam o oblikovanju. List je tako razdeljen najprej na polovico, nato na četrtine in tako naprej. S tem si pomagam, ker vem, kje približno bo besedilo, okrog katerega rišem. Številke so na neki način pomembne, ker je treba razmišljati o porezavah, ki gredo pri tisku stran, to je 0,5 centimetra (kar je bolje kot 0,3, kot so nas učili v šoli). Nekateri pa rišejo povsem brez tega, jaz pa nočem oteževati dela v poznejših fazah oblikovanja. Vedno puščam prostor za besedilo.

Kako radi pa skrijete kak osebni detajl v ilustracije?
Zelo rada! V ilustracije rada združujem določene stvari iz svojega življenja. Pri ilustraciji za Sladico, ki je bil v bistvu plakat, je bila tam zgodovina kulture hiphopa. Ko sem odraščala, sem poslušala samo rap in hodila na prireditve. Notri sem združevala svoje izkušnje, nekateri so takoj prepoznali podrobnosti, ki sem jih vtkala. Enako velja za Fedoro, šlo je za ilustracije na vinskih etiketah. Tam so njihove družinske zgodbe, nekomu iz žepa gleda knjiga Vinoreja, ki je bila zelo pomembna. V vsaki ilustraciji se najde širša zgodba.

Zelo radi imate detajle. Pogosto poudarjate precej pozornosti na primer dlakam na živalih.
Vsi se čudijo, zakaj in kako se mi da ukvarjati s takim detajlom. To je res nešteto potez, a to mi hkrati predstavlja meditacijo. Kar koli že rišem, kakršno koli potezo že naredim na živali ali njenem oblačilu, je narejena na isti način. Ko opazujem svoje delo pred sedmimi deli, denimo Rokavičko, ali današnjo Zajčkovo hišico, vidim, da sem se drugače lotila risanja. Takrat sem se še precej lovila. Ko sem risala medveda v snegu, je ležal na tleh, vidimo ga od zadaj. Opazila sem, da sem ga preveč počesala, zato mi celotna podoba ni bila všeč. Nato sem ugotovila, da so dlake preveč pravilne in urejene. Na medmrežju sem iskala podobe medveda od zadaj. To je divja žival, videla sem, da gredo dlake v različne smeri, nato sem morala to popraviti. Vedno bolj grem v grotesko. To početje je res zamudno, a mi predstavlja meditacijo in me ne omejuje. Ne potrebujem več tako veliko časa. Zdaj mi več časa vzamejo drugi detajli.

Kaj pa živalski vrt? Tam živali sicer niso pri miru. Greste kdaj tja prav s tem namenom?
Ne, dejansko ne grem. Na splošno veliko fotografiram za navdih. Moj telefon je malo ubog in ima 20.000 fotografij gozdov, gob, mahu ... Koliko pa dejansko te vtise uporabim, pa težko ocenim. Veliko rešitev najdem na YouTube, kjer lahko natančno vidim premikanja živali. Medveda sicer lahko posnameš tudi v živalskem vrtu, a je precej navzdol v luknji ali pa ga ne moreš videti, ker spi v brlogu, tako je bilo vsaj ob mojem zadnjem obisku (smeh). V tem primeru je le bolje pogledati na YouTube. Zdaj se že najdejo kakovostne fotografije v HD-tehniki, moja babica pa mi še zdaj shranjuje fotografije iz časopisov, čeprav so slabše kakovosti. Na spletu lahko vidiš motiv v veliko boljši resoluciji, lahko tudi vidiš rešitve drugih ilustratorjev. Določenih stvari preprosto ne znaš rešiti, pa vidiš, kako se je tega lotil nekdo drug in ti omogoči premik naprej.

Omenjate babico Marlenko. Prihajate iz znane umetniške družine. Ne mine pogovor z vami, kjer se ne bi dotaknili te teme. Kako se počutite ob tem "nujnem" postanku?
Ne morem se izogniti tej povezavi s svojimi prednicami. Na trenutke je to malo težje, ker so ljudje od mene na faksu pričakovali, da bo kaj 'več od mene', da bom pogumnejša. Na fakulteti sem delala, kar mi je ustrezalo, nisem pa se želela obremenjevati z lastnim priimkom. Največ sta mi dali v otroštvu, vse, kar sta debatirali, mi je ostalo v spominu. Imela sem ogromno knjig, na sejmih sta vedno nabirali veliko knjig, ogromno smo brali. To je razvijalo mojo domišljijo. Sem edinka, znala sem se sama igrati, mama mi je spekla mini pekarno ... Vse te stvari mi še danes veliko pomenijo. Vsa ta igra pride ven pri ilustracijah. Babica je bila vedno na piedestalu višje, mama je pa mama. Pri babičinih skoraj 94 letih nihče več ne pomisli, da me je nekoč lovila, da je bila v igri 'grozni velikan', jaz pa mali škrat (smeh). Zdaj pa uporabljam njune materiale. Drugačen je občutek, ko imaš neko toploto in te kot otroka ne omejujejo pri ustvarjanju.

Sorodna novica Igor Bračič: Ni bilo zaigrano. Najprej sem bil razkačen, nato nesramen, a tak sem.

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja prejšnji gost. Igor Bračič vam je zastavil vprašanje prav na to temo: 'Hana prihaja iz 3 generacij ilustratorjev, kot bi bili v 16. stoletju. Zabavno je, ko gledam svoja otroka in vidim, da ju fascinira to, kar počnem sam. A ne želim si, da bi se ukvarjala s tem, kar počnem sam ali žena. Ali je v Hanini glavi samoumevno, da bodo tudi njeni otroci ilustratorji? Ali bi se ji zdelo kaj narobe, če bi prekinila družinsko tradicijo?'
Všeč mi je predvsem, ker je uporabil 16. stoletje, ker imam rada zgodovino (smeh). Sama nisem želela postati ilustratorka, po glavi mi je šlo vse drugo, vedno so me drugi spraševali, ali bom postala ilustratorka ali slikarka. Vedno sem rekla 'ne', to je naporno, res pa je, da rišem celo življenje. Odkar sem lahko držala svinčnik, sem risala na stene, mize, papir, prtičke v gostilni ... Ko rečejo, 'kri ni voda', ni nič napačnega. Jaz sem se znašla, lahko bi bila ilustratorka, ki se v današnjem svetu ne bi znašla. Moja mama je bila bolj zaprt človek oziroma je ustvarjala v obdobju, ki za ilustracijo ni bilo najboljše. Danes imamo na voljo medmrežje, ki noro pomaga, ona pa je bila s tem malo omejena. Njeno delo je malo bolj melanholično oziroma odraslo. Morda ni za vsakega, meni je sicer najljubše. Mogoče se ni tako znašla, kot se jaz, ki sem otrok tega časa. Tudi zaradi očeta, ki dela v oblikovanju, je zelo tehnični človek, kar veseli tudi mene. Zrasla sem z računalnikom, dlančniki, telefoni ... Današnji otroci ne bodo imeli težav prenesti česar koli naprej. Kar pa se tiče otrok: če se veriga prekine in se bo pri meni končalo, ne bo nič narobe (smeh).

Pomembno je, v kakšnem družbenem kontekstu si rojen. Eno je, če si iz 16. stoletja, spet drugo je obdobje vaše babice in dedka, ki sta imela veliko času in svobode za tovrstno ustvarjanje, spet drugače je bilo v času vaše mame in seveda tudi danes.
Res je. Ko pride realno življenje po faksu, najprej malo plavaš. Račune je treba plačati, stanovanje pospraviti, vsak dan si skuhati kosilo in večerjo. Veliko časa v dnevu gre za marsikaj. Včasih sem se lahko samo usedla in risala brez težav. To je veljalo sploh za obdobje, ko sem živela pri družini. Zdaj se ne morem kar usesti in začeti risati, potrebujem svoj ritual, spiti kavo, prebrati novico, kaj se kaj dogaja. Zdaj, ko sem malo starejša, mi koncentracija malo šepa, hitreje me nekaj spravi iz tira. Ko rišem, sem v svojem brlogu. Potrebujem, da me ne nič ne zmoti.

Kjer ste v svoji karanteni, to besedo ste ogromnokrat uporabili, še preden nas je zajela pandemija.
Mene vse to ni tako zelo prizadelo (smeh). Delujem v miniateljeju, ki je bil mamin. To je majhna sobica, v kateri imam knjige do stropa, milijon enih papirjev, čopiče in barve, predvsem pa mir. V času covida se je svet malo ustavil, vsi smo malo preveč hiteli. Ljudje so zdaj začeli precej več brati. Na Mladinski knjigi so mi povedali, da je bil v tem času velik porast prodaje. Lahko smo delali nekaj za sebe, šli v naravo. Četudi si delal od doma, si imel čas iti na sprehod in pretegniti noge. Vse skupaj je prineslo tudi kaj pozitivnega.

Vprašanje vam je zastavil tudi poslušalec Davorin Pavlica, in sicer: "Moja hčerka rada riše, pa me zanima, kako bi recimo navdušila mlade, da rišejo in se razvijajo v to smer. Predvidevam, da je bilo v njeni družini vzorov mnogo, ampak kaj pa v 'navadnih' nerisarskih družinah."
Otroka ne smeš omejevati, tudi mene niso. Glede risanje so me v roke vzeli šele pred srednjo šolo, ko sem se odločila, da bom šla na likovno gimnazijo. Ne omejevati otrok, pomembne so kakovostne slikanice, ki jih imajo na voljo. Pri nas je vedno več kakovostnih slikanic. Pri Mladinski knjigi so največji in delajo konstantno dobro, a tudi manjše založbe (Zala, Miš ...) delajo kakovostno. Treba je iti v knjigarno ali knjižnico in otrokom dajati vizualno kakovostna dela. Otrok bo šel hitro na kič, nima prirojenega občutka za lepo, zato ga moramo mi pokazati. Hčerka naj riše, lahko nariše svojega 'bavbava', naj ima 12 nog, naj bo roza in ima rumene pike.

Marsikateri športnik svoj uspeh opredeli kot kombinacijo (v odstotkih) malo nadarjenosti-ogromno dela. Kako je s tem v umetnosti?
Res gre za kombinacijo nadarjenosti in tega, kar se naučiš. Otroška risba je tako ali tako drugačna, kot je odrasla. Nekoč sem imela obdobje, ko sem risala princese in vampirje (smeh). Dobro je biti kritičen tudi kot starš. Spomnim se sošolcev, ki so edini v družini risali, zaradi česar so bili pohvaljeni za vsak izdelek, nato pa v odraslem obdobju niso bili vajeni kritik. Meni so kot otroku povedali, kaj ni v redu. Veliko smo listali Cicibana in Cicidoja, ki sta super reviji za opazovanje ilustracij, s čimer se naučijo lepih vizualnih podob. Z mamo sva se usedli za mizo in podebatirali, kako je kaj narisano. Otroku je treba predati kritičnost, zaradi tega sem sama postala kritična do svojih del. Vedno je lahko boljše. Enkrat pa se moraš znati ustaviti in dati od sebe nekaj, na kar si ponosen. Jasno je, da se na napakah učimo.

Mama je bila zelo pomembna. Od vsega tega, kar ste povedali, do tega, da je z vami še vedno prek uporabe podobnih barv, materialov, ateljeja ...
Izgubila sem jo v malo nesrečnih letih. Obe z babico sta mi priučili, da je treba spoštovati tisto, kar ostane od družine. Živim v stanovanju svojih prednikov, sedela sem na kavču, kjer je spala babica. Stalno je nekaj povezanega z družino. Morda je to težava, ker se težko ločim od tega. Risanje z njenim materialom ... Ali naj vržem vse stran? Včasih se je šlo v res velike nabave, ker je bilo težko dobiti kakovosten material. Zakaj bi torej vrgla dobre čopiče. Zelo rada rišem s Aerovimi temperami, ker so res super, boljše kot današnje. V mojem primeru gre za praktičnost in za navezanost. Tega se zavedam, povezava z mamo zagotovo obstaja.

Ko omenjate prednike, kako daleč je vaša želja/projekt, da bi njihova dela združili v neko spletno obliko?
Bil je že zelo daleč. Stran sem že imela postavljeno, nalagala sem tudi že stvari. Bolj se zatika pri raznih dovoljenjih. Moderna galerija ima, denimo, nekaj dedkovih stvari, potem je treba dobiti vsa dovoljenja. Hitro se lahko kaj zakomplicira. Pri mami in babici je vse lažje, vse mamine pravice so moje, babica pa mi dovoli uporabljati njene stvari. Zabava jo, kaj vse počnem s tem. Dedek je bil res produktiven slikar, njegova dela so dejansko po vsem svetu. Res bom morala delati izbore, sama še nimam prevelikega opusa, zato dam lahko vse gor. Že pri mami postaja težava, babica pa je začela delati okrog 1950, torej ima za seboj približno 60 let kariere. Enkrat bo (smeh).

To je res dolg opus, razlika v času pa se kaže tudi v tem, da si je babica za kakšno knjigo vzela tudi pet let, kar se danes zdi nepredstavljivo.
Znano je bilo, da so Stupice bolj počasne (smeh). V današnjem času si tega sama ne morem privoščiti. Za knjigo se običajno dobi pol leta, toliko časa sem ustvarjala Rokavičko. Prvič sem v stik prišla leta 2015, vmes sem naredila lutkovno predstavo, potem pa sem se bolj lovila z videzom knjige. Nisem točno videla, kako bi izbrala ilustracije. Vse skupaj sem delala eno leto. Največjo težavo mi je delala prva ilustracija, ki sem jo naredila čisto zadnjo. Danes si tega res ne moreš privoščiti. Mami in babica sta imeli na tone skic. Rada jim rečem, da so solata, ker je res toliko tega papirja, na vsakem papirčku je kaj načičkano.

Za Rokavičko ste prejeli nagrado Hinka Smrekarja, kar je bil za vas najbrž neke vrste šok. Prva knjiga in postali ste najmlajša tovrstna nagrajenka. To je bila gotovo lepa popotnica.
Ja, bila je. Nekateri so se bali, da mi bo to stopilo v glavo. A sama sem samo opravila svoje delo. To velja za vsako stvar, ki se je lotim − samo delam. Ne poveličujem tega, kar delam. Morala sem diplomirati, Rokavička je bila moja diploma. Pri Mladinski knjigi so rekli dovolj, potrebuješ diplomo, naloga je bila Rokavička. Morda je malo hecnega formata, ker bi morala biti velikosti 20 x 20 cm. Ko sem s skoraj končano knjigo prišla k njim, so rekli, da je to že bolj za veliko slikanico (glede kakovosti dela). To mi je dalo samozavesti. Prej sem samo risala, meni se je zdelo, da rišem v redu, potem pa sem ugotovila, da očitno ne delam nekaj narobe. Za razvoj mi je dalo dodaten zagon. Lahko bi se še vedno vrtela v istem.

Rdeča nit nove sezone je osebno. Kaj osebnega lahko poveste o sebi, česar ne ve veliko ljudi, ki vas dobro poznajo, pa bi vseeno lahko delili z bralci in poslušalci Številk?
Ker se tale pogovor ravno snema. Imam zelo velik strah pred javnimi nastopi, zelo velik! To je eden od razlogov, da toliko časa nisem diplomirala, res sem se bala zagovora. Na koncu sem ugotovila, da je bilo to brez zveze. Diplomirala sem čisto zadnje leto, ko sem še lahko po starem sistemu. Podkasti in tovrstna snemanja so mi zelo veliko pomagala. Prej sem bila živčna razvalina. Nobena od Stupic ni bila za javne nastope. Babica je prav bežala od kamere, meni pa je vedno lažje. Take oddaje, kot so Številke, mi veliko pomagajo. Res sem imela strah, prav propad sistema (smeh).

Vabljeni k poslušanju celotne epizode (kliknite na spodnjo sliko), v kateri Hana Stupica govori še o naslednjih temah:
− Zakaj je ponedeljek najtežji dan v tednu, petek pa zabaven.
− Marvelovem filmskem vesolju.
− Harryju Potterju.
− Obstojnosti starejših materialov.
− O sodelovanju z Anjo Štefan.
− Ustvarjanje likovnih podob gledaliških predstav.
− (Ne) uporabi skicirke.
− Odnosu do zgodovine in umetnostne zgodovine.
− Slikarju Hansu Holbeinu.
− Kako je dobila vzdevek Hans Stupica.
− Oblikovanju rolk.