V podkastu Številke v osmi sezoni govorimo o besedi osebno. Gost tokratne epizode je glasbenik, improvizator in pisec zabavnih besedil Igor Bračič, ki deluje v glasbeni skupini Slon in Sadež. Razgovoril se je o številnih temah: od ozadja "dialoga" s proticepilci pred RTV-jem do ustvarjanja glasbe, improvizacije in moči, ko v roke dobi kitaro. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Kako pogosto se zgodi, da ljudje napačno izgovorijo vaš priimek, se pravi Bráčič namesto pravilne različice Bračíč?
Skoraj vsi se zmotijo, odstotek gre krepko čez 80. V družini smo navajeni, da ves čas popravljamo napačno izgovarjavo. Fino se mi zdi, da to počne že moja šestletna hčerka. To je postala že družinska tradicija, kot otrok sem ves čas poslušal starše, ko so popravljali napačno izgovarjavo.

Dolgo smo vedeli, kaj vas zabava, slab mesec pa tudi vemo, kaj vas jezi ...
Točno to, ljudje so končno videli, kaj me jezi. Slon in Sadež sva skrbela, da javno ni bilo nikoli zares izrečeno, kaj si osebno res misliva o določenih temah. Pazila sva, da sva bila v večini intervjujev šaljiva, nikoli nisva govorila o osebnih prepričanjih. Vsak, ki pozna najin repertoar, gotovo nima dileme o najinih osebnih prepričanjih, saj jasno butajo iz komadov. Zdaj pa se je najbrž prvič zgodilo, da smo izvedeli, kaj si Igor osebno misli o neki temi. Iz posnetka je jasno videti, da sem bil v tistem trenutku jezen. To ni bilo zaigrano, najprej sem bil razkačen, ko sem se pomiril, sem postal nesramen, a tak sem. Ljudje, ki me poznajo, so rekli: 'Ja, Igor je tak.'

Ena od prvih teorij je bila namreč, da gre za zaigran dogodek, ki se ga je lotil nekdo na RTV ali skupina komikov.
Ravno zato, ker to ni bilo zaigrano, je tako delovalo. Ljudje zdaj kar hitro prepoznajo, ko je nekaj 'fake', nekaj pa se dogaja zares. Ljudje so začutili, da me je situacija vrgla iz tira. Če pustimo vse argumente ob strani, oni so nas nadlegovali ... Dokler tam stojijo pri miru in so tiho, je ena stvar. Druga pa je, ko so začeli nadlegovati ljudi, ki nimajo nič s tem, ves čas so peli in se drli ... Bili so nasilni in take je treba napasti nazaj z enako mero. Kolikor bedasto se to že sliši.

V statistiki lahko eno številko brez konteksta razložiš na številne načine. Kdor koli si je pogledal ta posnetek, je videl, da ste jih vi začeli provocirati, ni pa poznal konteksta večmesečnega bivakiranja pred hišo in dogodkov, ki ste jih ravno opisali.
Absolutno. Če pogledaš posnetek, sem jih jaz napadel. A če špeglar, visok 170 cm, stopi med množico ljudi, s katerimi se ne strinja, množica težko reče, da sem jih napadel. Iz posnetka je jasno, da sem prišel mednje in jim povedal, kar jim gre. Tisti trenutek sem se počutil izzvanega, da moram to storiti. Prej sem se sprehodil med njimi in poslušal izjave, da me plačujejo, da sem satanist in podobno ... Ko to poslušaš dovolj časa, ti enostavno prekipi.

Kako frustrirajoče je, ko po pol ure "dialoga" ugotoviš, da so vsi tvoji argumenti bob ob steno?
Po eni strani je res frustrirajoče, po drugi strani pa sem čutil notranjo pomiritev, ko sem šel skozi vse argumente. Na koncu sem si rekel: 'OK, to se je zgodilo. Kaj naj zdaj s tem naredim?' Dogodek je postal viralen, ali lahko to uporabim za kaj pametnega? Posnetek sam po sebi nima nobene vrednosti, na katerega bi lahko kaj pripel. Zaradi tega se je začela prodaja majic Troha nima jurja. Stopili smo v drek. Ko ljudje vidijo drek na ulici, gredo mimo, ko pa 'performerji' stopimo na drek, ga tako razmažemo, da ga vsi vidimo in še sami smrdimo. Ali lahko to uporabimo za kaj koristnega? Ravno zato je stekla akcija, ki je zaradi viralnosti dogodka postala uspešna in zbrala kar nekaj denarja za Sledilnik. Morda se je splačalo.

Sorodna novica Zasedba RTV-ja: pogled z druge strani

Namen akcije je hvalevreden, kaj pa slogan? Ste imeli morda kakšne pomisleke zaradi 'sramotenja' (shaming) Trohe?
Slogan je bil uporabljen, ker se je prijel. Očitno je bil popularen, neumno bi bilo iti proti nečemu, kar deluje. V tej akciji nisem sam, tu je še nekaj ljudi, ki delajo v PR-agencijah in oglaševanju. Ti profesionalci so slogan ocenili kot dober. Strinjam se, da ni najbolje sramotiti ljudi, a v zagovor imam dve stvari. Troha nima jurja ne pomeni, da nima denarja, ampak v prenesenem pomenu govori o tem, da nima argumentov in dokazov. Ne moremo se pogovarjati, ker niste nič prinesli k mizi. Ima ta moment 'mema'. Zdaj že prihajajo slogani, ki gradijo na tem: Zlatko nima dveh evrov, Janša nima jahte ... Ta format se je prijel, kot oglaševalec se ne boš boril proti temu. Mi je osebno slabo, ker sramotimo Troho? Ne, ni mi. Včasih je bila od sprejetih kazni v kazenskem pravu sramotenje. Nekaj si naredil in so te izpostavili, vsi so vedeli, da si ti naredil nekaj narobe. Zakaj v dobi politične korektnosti ne bi rekli, da bi bilo tega človeka lahko res sram? Strinjam se, da ni optimalni slogan, a če deluje, potem ga ni treba spreminjati. Morda ste vsi vi krivi, ker vam je všeč.

Sorodna novica Zdravstvene težave lahko po prebolelem covidu-19 trajajo še mesece

Je pa še en vidik, ki vas je tako motiviral, vaša žena se kot zdravnica ukvarja prav s covidom in njegovimi posledicami. Zaradi tega imate najbrž uvid, da to ni navadna gripa?
Točno to. Zato sem bil izzvan. Dnevno poslušam zgodbe ljudi, ki umirajo ali pa imajo težave. Konec tedna sem preživel v 'prisluškovanju' pogovora žene z nekim očetom, ki ima ogromne težave, ti pogovori so trajali po 45 minut, z zdravniki, sorodniki ... Vse to se ves čas ponavlja. Prej se to ni nikoli dogajalo, potem pa že kot laik lahko ugotoviš, da se nekaj dogaja. To lahko deliš z drugimi, za takimi zgodbami lahko stojiš, to vsak dan doživljaš in spremljaš. Ne moreš mimo tega. Nihče te ne more prepričati, da ni res to, kar gledaš vsak dan. To je bil brez dvoma eden od dejavnikov, ki je to povzročil. Vem, da me bo ta dogodek še nekaj časa zaznamoval, želim pa si, da bo prišel spet trenutek, ko bodo v ospredju druge teme.

Kot je skupina Slon in Sadež. Od vajine zadnje plošče Sponzorska plata je minilo že več kot 11 let. Zakaj?
Vse najine plošče so bile sicer samostojne, a so bile posledice nekaterih drugih projektov. Prva plošča je bila zvočni zapis gledališke predstave, ena je bila kompilacija komadov iz televizijskih oddaj, Sponzorska plata je imela v ozadju šalo, da smo se sploh lotili delati plošče. Od takrat ni bilo nečesa, na kar bi lahko plato pripeli, z drugimi besedami: nismo imeli nekega podprojekta, hkrati sva začela delati pri ločenih projektih. Tisti, ki naju podrobneje spremljajo, vidijo, da bolj ali manj ves čas delava podobne stvari − ukvarjava se s komedijo, glasbo, zabavnimi besedili, predstavami, gledališkimi muzikali ... Nekaj časa sva delala vsak po svoje, zdaj sva spet združena na RTV-ju. V najini glavi se ni veliko spremenilo, delava podobne stvari še naprej, za tiste fene skupine Slon in Sadež pa se je najbrž res spremenilo.

Sorodna novica Jana Javornik: Zaradi dolgega covida živim radikalno drugače

Ena od plošč je bila tudi Štafeta mladosti, v tej sezoni pa imamo v Številkah rubriko Štafeta, v kateri vprašanje zastavi prejšnji gost. To je bila sociologinja Jana Javornik, ki vas sprašuje, kako pogosto vas ljudje zamenjujejo z Juretom Karasom (Slon)?
Eni si zapomnijo, drugi ne. Imam prijatelja Jana, ki je eno glavo višji od Jureta, prav nič mu ni podoben, sicer je plešast, včasih pa ima brke. Kadar koli greva skupaj, postaneva Slon in Sadež. Ko sva šla na Triglav, sva stala na Kredarici, zraven so prišli ljudje, ki so bili prepričani, da sva Slon in Sadež. Bolj jim je Jan pripovedoval, da on ni Jure, bolj so bili prepričani, da jih zafrkavava.

Najbrž je to cena tega, da se ukvarjate s humorjem, ljudje kar podzavestno pričakujejo, da jih hočete zavesti.
Vsi znamo biti tudi resni. A kakor poznam komike, se večino časa šalimo tudi o resnih temah in v zasebnih krogih. Taki smo.

Morda sem si ustvaril stereotip, da so komiki v zasebnih krogih precej bolj resni.
Kaj pa vem. Morda to bolj velja za stand-up komike, ki so bolj pod pritiskom, da morajo nasmejati ljudi, to je njihov edini cilj. Sam nisem tako obremenjen, ker je komedija pogosto samo sredstvo za nekaj drugega: za predajo sporočilo ali prodajo nekega izdelka. Lahko smo bolj pristni, saj delamo stvari, ki so nam blizu in nasmejijo nas same. Na odru improlige mi je bilo všeč ravno to, da si vzdušje iz zaodrja spravil na oder, to je najbolj zabavalo. Sproščeni ljudje, ki so vešči gledališke improvizacije, znajo zaseben žur prenesti na oder, občinstvo pa to začuti in se začne zabavati.

V kakšnem razmerju je improvizacija res spontana, v kakšnem deležu pa se naslanja na že vnaprej pripravljene zgodbe in rešitve?
Zelo različno. Od kolegov improvizatorjev vidim, da k temu različno pristopamo. V teoriji čiste improvizacije sicer ni predpripravljenih scen, ker motijo. Osebno imam s tem težave, zato mi je klasično gledališče kot koncept tuj, ponavljanje istih scen mi ni všeč. Pri improvizaciji smo imeli včasih težavo s tem, da je nekaj res dobro uspelo, a tega ne smeš več ponoviti. Včasih to kdo poskuša, a enostavno ne deluje, ker je čar improvizacije v tem, da vsi začutimo, da se je nekaj zgodilo spontano. Občinstvo to začuti, improvizacija je res dobra, ko je spontana. Ko greš na oder, tudi sam ugotoviš, da je najboljša, ko nimaš ideje in zgodbe. Seveda ne grem čisto prazen na oder, a resnično se trudiš, da ne bi skušal za 30 sekund vnaprej predvideti, kaj se bo zgodilo. Pomembneje je, da poslušaš in gledaš soigralce, skušaš ugotoviti, kaj scena potrebuje v tistem trenutku, kot pa da bi prišel že z izdelano idejo, ko vidiš neko sceno in si rečeš, da smo že lani imeli podobno sceno, zdaj jo bomo pa enako izpeljali. Ta recept ni dober. Tisti, ki poskušajo delati tako, hitro ugotovijo, da to ne deluje. Energija ni ista in enostavno ne izpade enako.

Bralec in poslušalec Gregor vas sprašuje, ali je humor našel vas ali obratno.
S humorjem sem se začel ukvarjati pozno. Dolgo nisem imel želje po nastopanju in zabavanju ljudi. Nisem bil neki razredni šaljivec, bolj sem bil tihi piflarček, bil sem priden in opazoval druge. Ukvarjal sem se s športom, smučanjem, kolesarjenjem ... Ta svet mi ni bil blizu, nisem imel občutek, da bo to moja prihodnost. Nato sem začel igrati kitaro, in to je bilo to (smeh). Prišel sem v Ljubljano k tabornikom, ob tabornem ognju sem začutil moč, ki jo dobiš s kitaro nad 50, 60 ljudi, potem pa vmes še kaj poveš in se ljudje smejijo. Takrat sem prvič dobil občutek, da to lahko počnem in sem pri tem dober. Iz tega je prišlo vse ostalo. Imel sem dobro zaledje, hodil sem v glasbeno šolo, pel sem v pevskem zboru, v šoli smo snemali filme, vse to sem že počel, a nisem se zavedal, da se s tem učim določenih stvari, ki jih bom potreboval v prihodnosti. Staršem gre velika zahvala, ker so poskrbeli za najširši spekter znanj − 'vse se nauči, nekaj boš v prihodnosti morda potreboval'. Zelo so me podpirali, delaj tisto, kar ti je 'žur'.

Žur pa je tudi nastopati v Idriji.
Ko smo igrali v Idriji, je nekdo med koncertom prišel na oder z motorko in odprl steklenico piva, bobnar (ki prihaja prav iz Idrije) je ujel zamašek, kar je bil vrhunec koncerta. Človek s prižgano motorko je prišel v dvorano polno ljudi, nihče ni trznil, da bi bilo kaj narobe, tako je v Idriji. To ni bilo načrtovano, to je bil totalni vrhunec.

Zelo nenavadno ime ste dali prvi hčerki, poimenovali ste jo prav − Idrija.
Želel sem unikatno slovensko ime, ki se začne na I, ker se tako začne tudi moje ime. To so igre ljudi, ki se radi igramo s črkami, to me res zabava. Zato sem drugi hčerki dal ime Breza, da sta njuni začetnici IB, nič ni naključno. Še preden je bilo v zraku, da bom dobil hčer, sem pomislil na Idrijo kot osebno ime, to sem prodajal vsaj tri leta. Vsi so mi rekli, naj neham, tako ne moreš dati ime otroku. A sem vztrajal, ljudje so to počasi sprejemali, ko je bila žena noseča, so se nekateri skoraj zbali, da si bom premislil. A sam sem bil ves čas 100-odstoten, da ji bo tako ime.

Kaj pa žena?
Rekla je super, to je tvoje področje, ti izberi. Zadovoljna je z obema imenoma.

Sorodna novica Drugi vam govorijo kaj se dogaja, a samo v soboto zvečer izveste Kaj dogaja

Delujete kot soustvarjalec v oddaji Kaj dogaja, poznamo vas v predvsem v Mali terasi (ki je na neki način v duhu Slona in Sadeža), včasih sodelujete tudi kot sinhronizator kakšnega štajerskega lika. Tudi v animiranih filmih pogosto vidimo rešitev, da je štajerski naglas namenjen funkciji smeha.
Če nekaj deluje, zakaj bi spreminjal (smeh). Pri sinhronizaciji je včasih treba še bolj iti v stereotipe, da je prepričljivo in smešno. Povezava med zvokom in sliko ni vedno perfektna in potrebuješ tako rešitev. To počnejo tudi v tujih vrhunskih sinhronizacijah, kjer so liki stereotipi, uporabljajo naglase, s tem risanim junakom vnesejo dodatno dimenzijo, takoj lahko ugotoviš, kakšen človek je ... Zakaj so Štajerci smešni? Ne vem, čuj (smeh). Morda bi se morali boriti proti temu, da štajerski smeh zabava.

Rdeča nit nove sezone je osebno. Kaj osebnega lahko poveste o sebi, česar ne ve veliko ljudi, ki vas dobro poznajo, pa bi vseeno lahko delili z bralci in poslušalci Številk?
To je zelo osebno, večina mojih prijateljev tega ne ve. Še moji ženi bo nerodno, tako da izpolnjuje vse karakteristike za odlično izjavo: moja žena me je vprašala, ali bi se poročil z njo, in ne jaz nje. To je res osebno.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Igor Bračič govori še o naslednjih vprašanjih/temah:
- Radikalizaciji že prepričanih
- Vsi, ki niso cepljeni, niso proticepilci
- Katere teme ga še tako razkačijo in je tudi že protestiral
- Razlika med konfrotacijami v živo in na spletu
- Zlatem obdobju slovenske popevke
- Razlika med stand-upom in improvizacijo
- Svojem življenju na družbenih omrežjih
- Humor v vlogi detabuizacije težkih tem
- Šovih tipa John Oliver, kako bi sam ustvarjal z večjo skupino ustvarjalcev
- Katero knjigo najraje bere in kateri žanr
- Kaj pomeni Pižama paradoks