V zgoščenih 72 minutah filma bomo spoznali Noro (Maya Vanderbeque) in Abela (Günter Duret), bratca in sestrico skoraj istih let, ki so ju starši skupaj prepisali v novo osnovno šolo. Prvi šolski dan bo še posebej naporen za mlajšo Noro: s solzami v očeh se na dvorišču oklepa očeta (Karim Leklou); ko jo vzgojiteljica odpelje proti razredu, se vede, kot da jo vodijo pred strelski vod. Če poznamo vsaj osnovni sinopsis filma – zgodba o medvrstniškem nasilju – nas okrog srca že stiska za krhko deklico. A to je bil samo pripovedovalski manever: Nora se bo v nekaj dnevih čisto lepo vključila med vrstnike, v resnici bo Abel tisti, ki bo postal tarča okrutnega izživljanja sošolcev. Režiserka s tem uvodnim trikom napove, da teme ne bo obravnavala s perspektive žrtve, kar bi bilo logično pričakovati, ampak s perspektive bližnje osebe, ki vse skupaj le nemočno opazuje – kako bo izkušnja oblikovala njo? Kateri so tisti dogodki v otroštvu, ki bodo postavili temelje našim odraslim osebnostim?

Režiserka v maniri bratov Dardenne vztraja pri stoodstotno subjektivni pripovedovalski poziciji: zgodbo podaja skozi oči obeh malih protagonistov, s kamero jima sledi tesno za petami in jima gleda čez ramo, na njuni višini od tal, kar poglablja občutek intimnosti, a tudi klavstrofobije. Odrasli se s te perspektive pnejo v nebo, kot brezglave, momljajoče postave v stripih Mulčki (Peanuts). In če so odrasli odsotni, bodo morali otroci svoje težave reševati sami.

S tem, da oko kamere podčrta tesnobo in trpljenje žrtve, v ospredje stopa kritika brezbrižne (ali pa vsaj slepe) okolice. Zgovorno je, da je prva asociacija na avtoričin pristop Savlov sin madžarskega režiserja Laszla Nemesa, brutalna drama o holokavstu.

S tem, da film gledalcu ne pusti dihati ali videti širše (ali globlje) slike kot zmedenemu otroku, pokaže, kako telesna je izkušnja nasilništva – ne samo zaradi dejanskih udarcev, ampak tudi zaradi nenehnega občutka obkoljenosti, opazovanosti, ogroženosti. Film deluje kot potopitvena izkušnja, kot (neljuba) vrnitev v šolo, ki se razkrije kot prostor prisile in neavtonomije, nič boljša kot zapor. Obe vrsti ustanov delujeta po principu podrejanja, kaznovanja in poniževanja. Ne ponižujejo namreč le sošolci Abela, ampak tudi šola in starši male nasilnike, ko jih brez vsakega pogovora ali refleksije silijo k praznim opravičilom.

Sorazmerno velik del prizorov je posvečen vsakodnevnim šolskim rutinam: branju, kosilu, lovljenju ravnotežja na gredi, plavanju v bazenu. Zareze med temi reguliranimi deli dneva predstavljajo odmori, čas, ko otroci na igrišču dobivajo drugačno izobrazbo; zelo hitro na primer dojamejo zakon močnejšega in prednosti konformizma. Temu, da si tepen, se najlažje izogneš tako, da sam udariš koga manjšega in šibkejšega od sebe.

Zakaj je bil za žrtev izbran ravno Abel? Režiserka odgovora ne podaja – konec koncev so te stvari včasih arbitrarne – obstajajo pa subtilni namigi. Otroka sta večino časa v enakih oblačilih, sošolci pa opazijo, da njun oče "ne hodi v pravo službo". Sankcije so brutalne. Abelu se zgodi vse – od tega, da mu glavo tiščijo v straniščno školjko, do tega, da ga zaprejo v zabojnik za smeti.

Nora iz strahu za brata prelomi dano besedo in o vsem skupaj obvesti odrasle – a kaj, ko ti po mlačnem posredovanju naivno zaključijo, da "zdaj se boste pa že pobotali": Posledično se zlorabe seveda še stopnjujejo, kar je za Noro najbrž trajen nauk o posledicah zaupanja avtoritetam.

Pripovedni lok je v grobem razdeljen na dva dela: v prvem lahko gledalec (skozi Norine oči) spremlja trpinčenje Abela, v drugem pa se pozornost preusmeri na Noro samo. Če se je na začetku zdelo, da je deklica pripravljena bratu pomagati za vsako ceno, pa njena odločenost popusti, ko se izkaže, da ne bo tvegala samo klofut in modric. Ko se ji začenja svitati, da je ogrožen njen status v mikrokozmosu šole, ko jo začenjajo prijateljice zavračati in izključevati, se njena jeza in frustriranost s storilcev postopoma preselita na žrtev. Bratu, ki "se ne zna niti postaviti zase", se je pripravljena odreči, ko ga je treba povabiti na rojstnodnevno zabavo ali sedeti z njim pri kosilu. Veliki dosežek Laure Wandel je v tem, da v teh ključnih trenutkih ne sprejema relativizacije in olepšave: brez idealiziranja prikaže pritlehno ravnanje deklice, pa naj bo ta še tako prisrčna, a obenem premore tudi ogromno razumevanja za okoliščine, ki so jo potisnile v tako nemogoč položaj.

Nekaj univerzalnega in človeškega je na liku, ki pot začenja z idealizmom in pogumom, pozneje pa začne sprejemati kompromise v strahu, da bi padel z družbene letvice, do katere mu je uspelo priplezati. Pa tudi če ta lik šteje šele sedem let. V odraslem življenju se preigravajo enake situacije, le na večjem odru: to je odvračanje pogleda, dopuščanje krivične dinamike moči, majhna izdajstva – vsakodnevno smo pripravljeni negirati svoja moralna načela v imenu pragmatičnosti, sprejetosti, uspeha. Prepad med tem, za kar se imamo, in tem, kako se dejansko vedemo, je včasih ogromen. Nobeno naključje ni, da je izvirni naslov filma Un monde – Svet.

Ocena: 4,5