ojda je v gledaliških obrekovalnicah še danes slišati vprašanje "Le kaj bi rekel Vidmar?", kar kaže na vse do današnjih dni segajoč vpliv tega literarno-gledališkega kritika, ki je po 2. svetovni vojni znan predvsem kot politik.

Josip Vidmar se je rodil 14. oktobra 1895 ljubljanski obrtniški družini. Oče je bil dežnikar, kar je bila v časih, ko se dežniki niso kar tako zavrgli, cenjena obrt, mama pa je bila tista, ki je bila v stiku s kulturno-umetniškim, predvsem gledališkim in literarnim dogajanjem – splošno družinsko vzdušje pa je težilo predvsem k svobodomiselnosti in ateizmu, kar je bilo za tedanje čase precej redko. Omogočeni so mu bili šolanje in tudi potovanja, vendar sta ga v Pragi, kjer se je leta 1914 vpisal na visoko tehniško šolo, ujeli 1. svetovna vojna in mobilizacija v avstro-ogrsko vojsko, iz katere je dezertiral na rusko stran in bil do maja 1918 v ruskem ujetništvu. Prav rusko ujetništvo je tisto, ki se pogosto navaja kot eden izmed ključnih dogodkov formacije Vidmarjevega nazora, pri čemer verjetno tudi študij filozofije in literature v Pragi, Parizu in Zagrebu po 1. svetovni vojni niso zanemarljivi.

Mladi "kritik vsezbou"
Že mladi Vidmar je v času med obema vojnama veljal za ključno kritiško figuro, čigar beseda je močno zalegla. Celo tako močno, da je Oton Župančič po Vidmarjevi uničujoči kritiki tragedije Veronike Deseniške odložil pero in nikdar več ni napisal kakšnega dramskega dela. O njem samem pa je bilo slišati sodbe, kot je "Vidmar ostro misli, vendar topo čuti", kar je izrekel prav Župančič, Bartol pa ga je imenoval za "kritk vsezbou", kar je že samo po sebi dovolj zgovorno priča, kakšno kritiško slavo je Vidmar tedaj žel.

Ne glede na tedanji sloves pa je Vidmar močno zaznamoval slovensko umetniško delovanje, predvsem v času med obema vojnama, ko še ni vstopil v politično življenje. Temelji njegove kritiške podstati so izhajali predvsem iz časov že omenjenega ujetništva v Rusiji, kjer je natančno spoznal rusko književnost in jo tudi močno cenil, in iz občudovanja Goetheja; deloval je na vseh področjih, predvsem pa je odpiral načelna vprašanja slovenske umetnosti in kulture, pri čemer je prednost dajal literaturi in gledališču. Kot osnovno merilo svojega kritiškega vrednotenja je postavil iskanje človeškega jedra v umetnini. Po Vidmarju je središče in bistvo umetnosti človek, umetnost sama pa je izraz lepote človekovega duha.

Človek – središče vsega
Leta 1921 je skupaj z drugimi člani avantgardnega gibanja novomeška pomlad (Anton Podbevšek, Miran Jarc, Božidar Jakac …) ustanovil revijo Trije labodi, ki je zaradi razhajanj med Vidmarjem in Podbevškom usahnila, njuna ustanovitelja pa sta krenila vsak svojo pot. Za Vidmarja to pomeni, da je leta 1925 dejal, da se kritik ne sme vezati ne strankarsko, ne nazorsko, ne na klikarsko miselnost, temveč mora biti sam sposoben pisati jasno in načelno ter pri tem slediti svojim načelom, ki v umetnini odkrivajo predvsem njeno živost ali uprizorljivost življenja brez miselne tendence. Središče umetnosti in umetnine po Vidmarju je torej človek, kar pa zadeva gledališko kritiko (po kateri je tudi najbolj znan), pa pravi, da mora kritik slediti impresiji. Meni, da mora kritik dramsko besedilo poznati in ga primerjati z uprizoritvijo; kar pa je mogoče le, če kritik dramo pozna do njene obisti, torej vsak njen prizor, vse osebe in njihove stavke, ker le tako lahko sledi režiserjevemu delu in ga tudi oceni. Redno je sledil tudi literarnim novostim, zanimal pa se je tudi za slikarstvo in glasbo, kjer je bilo, ponovno, ključnega pomena sporočilo človeka človeku.

Tisti, ki je Titu nadel naziv maršal
Kot pravijo poznavalci Vidmarja (med njimi tudi Krištof Jacek Kozak, ki se je na predvečer obletnice Vidmarjevega rojstva pogovarjal z Matejem Bogatajem), je ideale, ki jih je vzpostavil v mladosti, zagovarjal tudi po 2. svetovni vojni, znotraj socialističnega režima. Čas po 2. svetovni vojni je mogoče razumeti kot novo poglavje Vidmarjevega življenja, kjer se profilira predvsem kot politična osebnost. Dejansko se tovrsten profil sicer umetniškega kritika, ki kroji ljubljanske okuse, vzpostavi že z vstopom v Društvo prijateljev Sovjetske zveze, dokončno potrdi pa aprila 1941, ko v vili njegovega očeta v Rožni dolini v Ljubljani ustanovijo Osvobodilno fronto. Pravijo pa tudi, da je kot član na 2. zasedanju Avnoja v Jajcu v imenu slovenske delegacije predlagal, da Tito dobi naziv maršal. Verjel je, da komunizem priznava vsem narodom pravico do obstanka in svobodnega političnega in političnega kulturnega razvoja, vendar je v partijo vstopil šele po vojni.

Po vojni je bil do 1953 predsednik Prezidija Slovenije in imel številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ), Sveta federacije SFRJ, Predsedstva SRS 1974–82, itd., leta 1948 pa se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja. Poleg političnih funkcij na republiški in zvezni ravni je leta 1952 postal predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter na tem mestu ostal kar 24 let, do leta 1976. Medtem se je po svetu udeleževal kulturnih srečanj na najvišji ravni ter pomembnih kulturnopolitičnih dogodkov v Sloveniji in Jugoslaviji.

Ker je veliko tudi prevajal, je bil ob članstvu v Društvu slovenskih pisateljev tudi član Društva slovenskih književnih prevajalcev. Med najbolj razvpite kritike po 2. svetovni vojni pa sodi kritika Kocbekove zbirke Strah in pogum, ki je za približno 40 let izginila iz knjižnih polic javnosti, ozadje pa je bilo izrazito politično.

Politika in umetnost
Ne glede na to, da je bil Vidmar po drugi svetovni vojni znan predvsem kot vpliven politik, pa je bilo njegovo življenje posvečeno literaturi in gledališču ter njunemu kritiškemu presojanju. Z leti pa je njegova kritiška avtoriteta nekoliko usahnila, kar je pripisati razkolu generacij in različnemu dojemanju umetnosti. Vidmar, ki je prisegal na literarno gledališče, ni prenašal izmišljenih, "neživljenjskih" konstruktov odrskega življenja, ki ni upoštevalo vseh treh človeških dimenzij (jaz – moja ožja okolica – družba) in nihilizma. Zelo je na primer kritiziral Korunovo uprizoritev Pohujšanja v dolini šentflorjanski iz leta 1965. 60. leta prejšnjega stoletja so pač prinesla nov umetniški jezik, ki ga velikan, kot je Vidmar bil, ni več mogel sprejemati. Njegove kritike niso več jemale peresa iz rok ustvarjalcev, kar pa ne pomeni, da niso hoteli slišati njegovega mnenja.