Leta 2020 je roman Shuggie Bain Bookerjevo nagrado (ter naslov britanske knjige leta) prinesel Glasgowčanu Douglasu Stuartu in iz njega v hipu naredil najbolj ljubeznivo literarno zvezdo, kar jih boste kdaj videli.

No, v resnici se ni nič zgodilo v hipu: Stuart je roman, v prvi vrsti zase, pisal dolgih deset let, in kdor ga prime v roke, bo najbrž razumel, zakaj. Čeprav Shuggie Bain ni avtobiografija, pa je knjiga zrasla iz pisateljeve lastne bolečine ob prezgodnji smrti matere, ki je izgubila bitko z alkoholizmom. Pred kuliso Glasgowa osemdesetih Stuart nastavlja zrcalo revščini, homofobiji, mizoginiji in odvisnosti, v resnici pa plete, kot temu sam pravi, "zgodbo o brezpogojni ljubezni, kakršno lahko čutijo samo otroci do svojih hudo nepopolnih staršev".

Roman, ki je v prevodu Jerce Kos zdaj izšel tudi pri Mladinski knjigi, popisuje odraščanje malega Hugha "Shuggieja" Baina v kontekstu thatcherizma oz. propadanja težke industrije in rudarstva na Škotskem ob koncu 20. stoletja.

Zgodba enako mero pozornosti kot fantu nameni njegovi materi Agnes, lepi in ponosni ženski, ki si neuspešno prizadeva splezati iz neperspektivnega delavskega okolja. V tem svetu ni prostora za kakršno koli odstopanje od povprečja ali individualizem: tako Agnes kot njenega nežnega sina, ki ga ne zanimajo punce in pretepi, se drži pridih "drugačnosti", zaradi česar sta obsojena na šikaniziranje in marginalizacijo. Ko Agnes začne svojo nesrečo vse temeljiteje utapljati v alkoholu, roke nad njo dvignejo vsi – razen Shuggieja.

"Hotel sem še enkrat popisati obdobje rudarskih stavk, ki je bilo že neštetokrat literarizirano, ampak tokrat z ženske perspektive. Moja perspektiva je ženska: zato, ker sem feminilen in kvir, pa tudi zato, ker sva bila sama z mamo in je bila ona ves moj svet," se spominja Stuart.

Njegov svet se je pozneje sicer še močno povečal: ker so mu kot otroku delavske družine v šoli odsvetovali študij književnosti, se je izučil za oblikovalca tekstilov, odpotoval v ZDA in 20 let delal za modne hiše, kot sta Calvin Klein in Ralph Lauren. Izkazalo se je, da ga sijajna kariera ne izpolnjuje: svoje življenjske izkušnje je v prostih trenutkih gnetel v rokopis, ki je imel v prvem osnutku več kot 900 strani, in ki ga je prvih štirideset urednikov gladko zavrnilo. Šele po izidu in silnem uspehu Shuggieja Baina je Stuart modno kariero dokončno obesil na klin. Izšel je tudi že njegov drugi roman, Young Mungo, pred kratkim pa je bilo potrjeno tudi, da bo produkcijska hiša A24 producirala Shuggieja kot osemdelno miniserijo; po Stuartovem scenariju jo bodo posneli še letos.

V romanu Shuggie Bain je velikopotezna obravnava, kakršna je praviloma prihranjena za zgodovinske osebnosti (Stuart nikoli ne pozabi omeniti, kako zelo prezira popkulturno mitologiziranje Margaret Thatcher), namenjena trdoživosti in upornosti škotskih pripadnic delavskega razreda v enem najtemnejših poglavij britanske novejše zgodovine. Čeprav roman na papirju sodi v predalček neizprosnega socialnega realizma, ga pisateljeva globoka empatija, humanizem in topel smisel za humor povzdigujejo na raven moderne klasike.

"Ljudje ne verjamejo, da je revščina tema, vredna literature," pravi Stuart. "Radi ti očitajo, da eksploatiraš temo. Ampak jaz sem tako odraščal! Zdi se mi, da je moje lastno življenje absolutno vredno literature in da je v ljudeh, okrog katerih sem rastel, ogromna mera dostojanstva." In prav s tovrstno integriteto je prežeta vsaka stran njegovega romana.

S pisateljem, ki kljub neštetim že opravljenim intervjujem o svojem delu vedno znova govori, kot da bi na ista vprašanja odgovarjal prvič, sem se povezala za kratek pogovor po Zoomu. Oglasil se je iz New Yorka, kjer že vrsto let živita z možem.

Leta 2020 ste postali šele drugi škotski pisatelj – po Jamesu Kelmanu – z Bookerjevo nagrado, in to v več kot 50 letih njenega podeljevanja. Koliko prostora in pozornosti dobi škotska književnost v širšem kontekstu britanske literature? In kadar jo, ali obstajajo določena pričakovanja v zvezi s tem, da se bo ukvarjala z vprašanjem delavskega razreda?

Oh, naše Kraljestvo je bilo od nekdaj neverjetno zatirajoče in imperialistično, literatura pa je bila predvsem v domeni srednjega razreda, kar izključuje regionalne glasove delavskega razreda. Če se spomnimo na javno razburjenje po Kelmanovi zmagi pred tridesetimi leti, je bilo to posledica tega, da je pisal v glasgowskem narečju in s perspektive delavskega moža; nekaterim se je to zdel "literarni vandalizem". Torej ja, mislim, da je bila škotska književnost v notranjih krogih literarne scene od nekdaj spregledana. Razlogov je najbrž več: eno je jezik in narečje, drugo pa to, da so pisatelji iz delavskega razreda, ne glede na to, od kod so, izpuščeni iz buržujskih literarnih pogovorov. Gliha vkup štriha. Škoti torej pogosto naletimo na kar dve oviri.

Med Jamesom Kelmanom in menoj je vsako leto izšel cel kup fantastičnih škotskih knjig. Zadnjih trideset let nismo bili tiho! Konsistentno načenjamo resnično težke teme, ki se tičejo človeštva. Mislim pa, da je škotska lastnost tudi to, da ne pristajamo na kompromise, na omiljene in posladkane različice resničnosti. V pisanju irskih avtorjev je za odtenek več optimizma, škotska pa vztraja pri neusmiljenem socialnem realizmu. To gre včasih proti toku literarnih pričakovanj.

Preden ste izdali svoj prvi roman in se v celoti posvetili pisanju, ste imeli dolgoletno kariero v modni industriji. Na prvi pogled se zdi to kar drastična sprememba smeri. Občutek imam, da je v vašem pisanju zelo močan vizualni element, da z besedami naslikate močne prizore. Mislite, da je to nekaj, kar ste izpilili z delom v modi?

Ko sem začel pisati, sem bil precej kilav pisatelj, ker sem poskušal posnemati svoje idole. Počasi sem ugotovil, da moram uporabljati svoj lasten glas in se nasloniti na tiste veščine, ki jih imam – te pa so povezane z vizualno kulturo. Konec koncev sem diplomant oblikovne šole. Vedno bom svet dojemal vizualno, prek kategorij teksture, kompozicije in sopostavljanja. Na to sem se poskušal nasloniti. Preden zgodbo ali roman napišem, ga pred očmi vidim, skoraj kot nekakšen nemi film – ne vem še, kaj liki govorijo in kako jih "prevesti" v besede, vidim pa ton pripovedi. In to je res uporabna veščina za pisatelja! Omogoči mi ustvariti svet, v katerega se potem vi lahko potopite, se v njem orientirate, opazite, kaj se dogaja s steno, s preprogo in podobno. Na ta način te roman veliko bolj posrka vase – ampak zaradi te lastnosti sem najbrž tudi precej staromoden pisatelj, ker se mi zdi, da se trendi obračajo stran od podrobno opisanih svetov. Občutek imamo, da imamo vsi isto izkušnjo življenja, da jo razumemo, ker smo globalna družba in se hitro učimo. Globalnost me pravzaprav ne zanima – zanima me lokalna, unikatna izkušnja, pisanje o svetovih, ki jih bralci ne poznajo, pa naj bo to zaradi geografije, družbenega razreda, drugega časa, teme odvisnosti ... Rad bi ustvaril tako poglobljen in potopitven svet, kot se le da, pa tudi poiskal nekakšno dostojanstvo v podrobnostih.

Sorodna novica Nagrada booker za prvenec o delavski škotski družini, ki jo zaznamujeta alkoholizem in revščina

Omenili ste, da smo nekateri izključeni iz literarne debate, in to je v veliki meri povezano z revščino. Ljudje ne verjamejo, da je revščina tema, vredna literature. Radi ti očitajo, da pišeš "pornografijo revščine" ali da eksploatiraš neki tip življenja. Ampak jaz sem tako odraščal! Zdi se mi, da je moje lastno življenje absolutno vredno literature in da je v ljudeh, okrog katerih sem rastel, ogromna mera dostojanstva. V resnici so njihova vprašanja bolj pereča kot stvari, ki obremenjujejo pripovedovalce mnogih drugih romanov. Veliko dostojanstva vidim v podrobnostih. Če se ustavim, si zares ogledam plinski števec in razmišljam o njem ali pa o tem, da ni dovolj kruha, je to izkazovanje spoštovanja njihovemu življenju. V nasprotnem primeru bi se zdelo, kot da se vse skupaj tudi meni tako gabi, da odvračam pogled, če me razumete. Oprostite, odneslo me je.

Ne, samo naravnost do bistva ste prišli. Omenjate "pornografijo mizerije", kar definitivno je fenomen – a roman Shuggie Bain se tej pasti v celoti izogne. Ob zgodbah o travmah se včasih vzbudijo naši voajeristični vzgibi. Kako se pisatelj bori proti temu?

Ko sem pisal roman, sem se moral odločiti, na čigavi strani pravzaprav sem. Sem tiste vrste pisatelj, ki bo stal ob tebi, kdor koli že ti si, in govoril "poglej jih, no"? Ali pa bom stal ob Shuggieju in Agnes, češ, mi smo ti ljudje. Med tem dvojim je velika slogovna razlika. Ker nisem zagotovo vedel, da bom ta roman sploh lahko kdaj izdal, mi je bilo popolnoma jasno, da stojim s Shuggiejem in Agnes. Njuno zgodbo sem hotel povedati za njiju dva, ne pa za bralce, ki si jih nisem mogel niti predstavljati. To je bil tisti veliki premik zame: ugotovitev, da ne pišem za svoje znance v New Yorku ali za londonske literarne kroge, pač pa za Shuggieja in Agnes. Zaradi tega sem moral črtati devetdeset odstotkov napisanega, ker sem na mestih pisal preveč pompozno, preveč ocvetličeno, preveč zaljubljeno v besede same. Kar zdajle delaš, sem si rekel, je to, da pišeš z nadrejenega položaja Shuggieju – ne zanima te ta mulc, zanimajo te ljudje, ki ga opazujejo. Jasno mi je bilo, da je to napačen pristop. Poskusi pojasniti svet skozi Shuggiejeve oči in za Shuggieja. V največji ponos mi je, kako so knjigo sprejeli doma in kako jo berejo tudi ljudje, ki sicer ne preberejo veliko knjig. Povejo mi, da prepoznajo Eugena in druge like, dotaknili so se jih na način, ki v mojih očeh največ šteje.

Ko ste se lotili pisanja, pravite, še niste vedeli, ali boste knjigo sploh kdaj izdali. Je bila v tistih prvih osnutkih to še čista avtobiografija ali pa ste od samega začetka vedeli, da pišete leposlovje? Ste imeli občutek, da za pisanje potrebujete dovoljenje svojih bližnjih, pa čeprav gotovo ni nihče prenesen na stran dobesedno?

Roko na srce, večina moje družine je mrtva, ostala sva samo še midva s sestro, zato v resnici ni bilo nikogar, pri komer bi moral preverjati, kako se počuti. Drug podatek je, da je med nama s sestro petnajst let razlike, zato sta bili najini izkušnji popolnoma različni. Ona je imela krasno otroštvo, odraščala je v času, ko so v Glasgowu še bile službe, pred thatcherizmom, dvakrat letno so dopustovali v Italiji … Ko sem se rodil jaz, in to ženski, ki je bila že v štiridesetih, se je vse spremenilo.

Knjiga je bila roman tako rekoč od prvega odstavka naprej. Glavni razlog za to je občutek lastne vrednosti. Delavski razred se praviloma odvrača od tega, da bi o sebi razmišljali kot o Jazu z veliko začetnico – vedno smo "mi". Nisem hotel povedati samo posameznikove zgodbe, šlo mi je za kolektivno izkušnjo.

Drugi razlog pa je, da so se najbolj zanimive stvari v zgodbi dogajale takrat, ko Shuggieja ni bilo v sobi. Šlo mi je za žensko, ki je sprejela tradicionalno kupčijo. Rečeno ji je bilo, da bo imela dobro življenje, če bo zaupala moškemu, pozabila pa je na lastne sanje in cilje – in nato se pod njo vse sesede. To mora biti fikcija, kajti kot otrok nisem bil v tistih prostorih z njo, ne vem, kaj se je zares dogajalo. Svojega očeta nisem poznal, tako da je lik starega Shuga v celoti fiktiven. Bralci tega nikoli dokončno ne ozavestijo, ker kar verjamejo, da sem jaz Shuggie, ampak v resnici gre nedvomno za leposlovno delo. S Shuggiejem nama je skupno samo to, da sva oba ljubila mami, ki sta trpeli zaradi odvisnosti, da sva bila oba tako zelo revna, in da so naju oba trpinčili, ker sva kvir. Pa oba sva odraščala v rudarski skupnosti. Onkraj tega pa gre za fikcijo.

Del mita okrog vašega romana tvori tudi podatek, da je bil zavrnjen, in to velikokrat – zavrnilo ga je 30 ali 40 urednikov. A ste vztrajali. To mi daje vedeti, da ste zelo trmasta ali pa vsaj vztrajna osebnost. Je to družinska dediščina? Agnes v romanu je brez dvoma borka – ne glede na to, kako zelo jo življenje potepta, se vsakokrat nekako pobere. V tem pogledu spominja na kako Scarlett O'Hara.

Ljudje mislijo, da sem sladek, ampak v resnici sem za***an kot hudič. To ni posebej uglajeno povedano, je pa čisto res. Verjamem v vztrajanje, v trmo, pa tudi vero v samo delo sem imel. Verjamem, da lahko vsako stvar popraviš, če se z njo dovolj dolgo ukvarjaš. To je pač delavski način razmišljanja. Obstaja povezovalna, rdeča nit potrpljenja med možmi, ki v izmenah izkopavajo premog, in med mojim študijem tekstilov. Pri tekstilih gre za neznatne podrobnosti, pri katerih moraš imeti vero, da se bodo sestavile v nekaj veliko večjega. Ampak takrat ne razmišljaš o širši sliki, razmišljaš o nalogi pred seboj, o gibu, ki ga moraš ponoviti milijonkrat. Enako je s pisanjem. Vedel sem, da bom nekam prišel, če se osredotočim na pisanje. Vedel pa sem tudi, in o tem sva govorila že na začetku, da ponujam knjigo, ki je daleč onkraj tega, kar ljudje mislijo, da hočejo brati – v smislu regije, družbenega razreda, zgodovinskega obdobja. Komu je še mar za Margaret Thatcher? Vsi jo imajo za junakinjo, pa, mimogrede, ni nobena junakinja. V času, ko sem napisal knjigo, je bil odmeven javni diskurz o #MeToo, o rasi – noben založnik ni mislil, da bo koga zanimalo to, o čemer pišem. In pogosto so točno to stvari, ki bi jih morali objavljati. Saj vse skupaj ni kakšna velika skrivnost. Ljudem moraš ponujati stvari, za katere ne vejo, da jih hočejo.

Svojo zgodbo torej postavite v osemdeseta, v čas, ko je thatcherizem s privatizacijo obratov in pritiski na sindikate povzročil rekordno visoko brezposelnost. Zanimivo je to, da v ospredje ne postavite katerega od teh kronično brezposelnih rudarjev in drugih delavcev, ki se brez kakršnih koli perspektiv in možnosti počutijo kastrirano in brezupno. Vaša protagonista sta ženska in otrok – pripadnika skupine, ki je dvojno viktimizirana: najprej zaradi opisanih okoliščin, potem pa še, ker so prva tarča za frustracije moških.

Točno tako. Shuggie spada v dolgo literarno izročilo o stiskah moških – pomislimo samo na Kelmana, Agnes Owens, Irvina Welsha ali celo Alasdaira Graya, čeprav je njegovo pisanje bolj privzdignjeno. Ko gre skupnost skozi tak postindustrijski preobrat, ko 26 odstotkov moških izgubi službo, celoten narativ tega časa prevzamejo moški, vse zgodbe so njihove zgodbe. Jaz pa sem bil sin matere samohranilke, očeta nisem imel, zaposlenega ali brezposelnega, pa smo takrat vseeno zelo trpeli in bili v hudi stiski. Ko gre moškim slabo, so ženske in otroci tisti, ki trpijo.

Druga plast nevidnosti je alkoholizem. Kadar ima moški težave z odvisnostjo, mu je "dovoljeno" viseti v pubu, lahko se opoteka po ulici in se zapleta v pretepe. Ljudje bodo rekli samo, oh, to je pač Veliki John, on počne take stvari. Ko kaj takega naredi ženska, pa je reeees slabo, velik tabu. Ljudje nočejo videti odvisnosti, izrecno odvračajo pogled od nje.

Tretja plast tišine je kvirostvo. V patriarhalni družbi je za mladega fanta, kakršen je Shuggie, najbolje in najvarneje, da je kar neviden. Ampak jasno, da čisto preveč štrli iz pokrajine.

Hotel sem še enkrat obnoviti obdobje rudarskih stavk, ki je bilo že neštetokrat literarizirano, ampak tokrat z ženske perspektive. Moja perspektiva je ženska: zato, ker sem feminilen in kvir, pa tudi zato, ker sva bila sama z mamo in je bila ona ves moj svet. Včasih je bila moja edina prijateljica in jaz njen edini prijatelj. Cel svet, ki sem ga poznal, je bil ženski – od žensk iz Anonimnih alkoholikov, ki so prihajale k nam domov za podporo, do drugih alkoholičark, ki so prihajale samo pit. Kot mulec sem bil pogosto v sobah, kjer ne bi smel biti prisoten. Poslušal sem ženske, kako se pogovarjajo – ali pa mi je celo mama govorila stvari, o katerih se ženske ne bi smele pogovarjati z otroki. Stvari o poželenju, o spolnih dogodivščinah, spolnih zlorabah … in vse to, ko sem imel sedem, osem ali devet let. Šele zdaj, ko sem odrasel in pisatelj, si mislim, da sem imel pravzaprav kar srečo, da sem bil lahko tam in vse to slišal. Bilo je darilo, čeprav nenamerno – lahko sem videl in razumel svet, ki ni bil moj lasten.

Vsi titani škotske književnosti pišejo zgodbe heteroseksualnih moških. Ampak kako naj sploh razumemo deželo ali določen čas, če ne govorimo tudi o materah in o kvirovski skupnosti, ki je nevidna? Rad bi samo dodal še eno frekvenco.

Agnesini trije otroci ponazarjajo različne načine soočanja s staršem, ki je alkoholik. Starejša otroka sprejmeta dejstvo, da se njuna mama nikoli ne bo izvlekla iz odvisnosti, ter se pobereta od doma takoj, ko sta dovolj stara in se zmoreta za silo preživljati. Shuggie je trdno odločen, da bo z mamo ostal, ne glede na to, kaj se zgodi. Je to vsaj delno povezano z njegovo kvirovsko identiteto? Shuggie najbrž lahko razume, kaj pomeni biti preziran in marginaliziran v družbi, ki naj bi ji pripadal.

Veste kaj? V zvezi s to knjigo sem dal že okrog tri tisoč intervjujev, in vi ste prvi, ki ste to opazili. Vsi razumejo, da je na Shuggieju nekaj, kar ga veže na mamo, a ne naredijo te povezave: tudi on je osamljen. Na neki način sta oba lika grške tragedije, ki ju srka vase njuna izoliranost. Delno je razlog ljubezen, ki jo geji čutijo do poškodovanih, trpečih žensk – v njih vidijo veliko sebe. Agnes je tudi edina, ki Shuggieja zares vidi. Nima pravih besed za to, ker njena skupnost takrat ni vedela, kako reči "gej si, krasen si, vse bo v redu s tabo". Reče pa mu: "Glavo v zrak in vztrajaj." Med njima je intimen odnos in bližina, ki ju nimata z nikomer drugim. Hotel sem pokazati tudi, kako čudežni, kako trpežni in vztrajni so lahko otroci. Leek in Catherine sta mamo poznala, ko je bila še trezna in zato čisto druga oseba, Shuggie pa ni tega nikoli imel. To je v veliki meri povzeto po mojih lastnih izkušnjah – zelo veliko lahko sprejmeš, če misliš, da svet preprosto je tak. Šele ko sem odrastel, ko sem razumel kontekst in drugo perspektivo, sem dojel, O moj Bog, drugi ljudje niso tako odraščali. Zame je bilo to pač – življenje.

Kljub globoki empatiji, s katero obravnavate glavni ženski lik, pa roman prikaže ženske tudi kot ene od hujših povzročevalk bolečine. Zdi se, kot da v majhni skupnosti poskušajo kaznovati vsako posameznico, ki na kakršen koli način izstopa. Na neki način dekonstruirate mit o solidarnosti delavskega razreda.

Stoodstotno. Solidarnost je mogoča, če si konformist – če pa tega ne sprejemaš, če nisi dobra katoličanka, ki seksa samo po poroki in ki razmišlja samo o svojih otrocih – no, v tem primeru boš kaznovana. In najbolj učinkovito te lahko kaznujejo druge ženske. Prelahko bi bilo priti zgolj do zaključka: Moški so grozni do žensk. To razumemo. Resničen zločin pa je to, kaj ženske počnejo druga drugi, kako lahko žrtev izolirajo, izkoristijo, kako se lahko izživljajo na njej, kadar se počutijo grozno v lastni koži. Zdi se mi, da je Shuggie Bain zaradi tega precej feministična zgodba. Od škotskega sina se pričakuje, da bo o svoji materi vedno govoril samo kot o svetnici. Mati delavskega razreda je na neverjetno visokem piedestalu, ona je še zadnja svetnica, vedno je žrtev in nenehno se ji godi krivica – ampak, pri Bogu, to je tvoja mama in imaš jo rad. Hotel sem pokazati, da so tudi ženske lahko težke. To, da so moški nasilni, strašljivi, malenkostni, pa tudi, da včasih brez pomisleka pobašejo kovčke in zapustijo svoje otroke – vse to že vemo. Ni pa dovoljeno reči, da imajo ženske lahko vse te iste lastnosti. Agnes je zanimiv lik, ker je v isti sapi glavna negativka zgodbe in tudi njeno utripajoče srce. Ona je tista, ki jo hočeš rešiti, razlog, da roman sploh obstaja. Obenem pa je najbolj grozna oseba v celi knjigi. Hotel sem spregovoriti o tem, ker mi kot sinu nikoli prej ni bilo dovoljeno. Nič grdega o lastni mami – pa čeprav bi si to morda zaslužila.

Agnes, tako kot mnogi ljudje v njenem položaju, na neki točki napne vse moči, da bi se izvlekla iz brezna – neha piti, poišče si službo, spusti se v na prvi pogled zdravo zvezo, stvari se kako leto dni obračajo na bolje. To, da ti dolgoročno uspe ali pa ne, ni vprašanje močne ali šibke volje, sugerirate. Na koncu te dotolčeta brezbrižnost in neučinkovitost birokratskega sistema, odsotnost učinkovitih socialnih služb. Koliko zgodb o uspehu je bilo v okolju, v katerem ste odraščali?

Obstajale so. V stik z menoj je po 35 letih stopila oseba iz moje preteklosti, ki je imela prav tako odvisno mamo, in mislil bi si, da bo umrla še prej kot moja. Navdalo me je z upanjem, ko sem izvedel, da je njena mama dočakala osemdeseta, da je bila v starosti trezna in dobra babica. Vedno je kaka pozitivna zgodba, a je tudi ogromno ljudi, ki jim ne uspe, in s tem se veliko težje soočimo. To je verjetno tudi delno razlog za to, da je bil roman tolikokrat zavrnjen – če bi napisal zgodbo, v kateri si Agnes opomore, se vpiše v večerno šolo in postane pravna pomočnica, bi se najbrž založniki pulili zanjo. In to mislim popolnoma resno! Ampak dejstvo je, da nekaterim ne uspe – sam sem izgubil mamo in poznam tudi druge, ki so izgubili svojce. Ko se udeležujem literarnih večerov, k meni pristopajo mladi, in to mladi iz srednjega razreda, in mi povejo, da se je njihov oče zapil do smrti. Odvisnost je tukaj, med nami.

Pri knjigi je bil največji izziv to, da je nisem smel pisati z današnje perspektive, z mislijo na duševno zdravje, socialne službe, travmo. Celo knjigo sem moral napisati, ne da bi enkrat samkrat uporabil besedo travma, čeprav je to glavna tema. (Smeh.) Takrat ni namreč nihče razumel duševnega zdravja, nihče ni vedel, da je bil pri Agnes alkoholizem posledica tega, da je nekje v njej ugasnila iskrica vere vase, upanja, da se bodo stvari izboljšale. Mislili so, da je bilo vse skupaj njena zavestna odločitev – mama ji večkrat reče: Porihtaj se. Ne vem za Slovenijo, ampak v škotski družbi je ogromno pijače; včasih je zelo težko najti mejo med zabavnim večerom in večerom, ki zavije v slabo smer. Najbrž je ogromno ljudi, ki mislijo, da se imajo fino, pa se imajo v resnici grozno. Veliko odvisnikov je, ki še ne vejo, da so odvisniki. Hotel sem pokazati, da ni jasnih razmejitev.

Eugene, tip, s katerim se Agnes spentlja v svojem treznem obdobju, je arhetip klasičnega junaka. Agnes pelje na lokalno zabavo, kjer lahko igra kavboja, šerifa. Pooseblja red in postavo, poštenjakar, dober katoličan, ki je v življenju spal samo s svojo nekdanjo ženo – pa je v tej situaciji vseeno zlikovec. Ne razume namreč, da Agnes ne more "spiti samo enega kozarčka kot normalna oseba", in jo v to sili. Moški mislijo, da lahko vse popravijo, in ženske jim pustijo, da to mislijo. Oh, če bi le imela fanta, če bi le imela moža, si včasih mislijo ženske, potem bi bilo vse v redu. In to ne bi moglo biti dlje od resnice. Morda bi jo vse ženske v tej knjigi bolje odnesle, če ne bi v življenju srečale niti enega moškega! (Smeh.)

V resnici še danes ne znamo ravnati z ljudmi, ki se borijo z odvisnostjo. Če prijatelj reče, da ob večerji noče vina, ga bo vedno kdo spraševal, kaj je narobe, ali pa ga prepričeval, naj spije vsaj en kozarec.

Roman se konča z majhnim žarkom upanja, toliko najbrž lahko poveva. Ste kdaj razmišljali o tem, da bi se vrnili k tem likom, da bi nam povedali, kaj se je zgodilo "potem"? Lahko bi tudi razširili zgodbe Shuggiejevega brata in sestre, ki imata novo, bralcu neznano življenje, ko enkrat izgineta iz kadra. Ali pa ste se od družine Bain dokončno poslovili?

Mislim, da se bom nekega dne vrnil. Res me zanima, kaj se zgodi s Catherine, pa tudi Leanne ima zanimivo zgodbo – ne vem pa še, kaj ta zgodba je. Rad bi, da bi se liki mojih prvih treh romanov srečali nekje v prihodnosti; lahko bi videli Škotsko z začetka tega tisočletja skozi njihove oči. Ampak to še premlevam.

Za zdaj ste torej zavezani pisanju o Škotski svoje mladosti. Mislite, da boste kdaj na papir prelili svojo avtsajdersko perspektivo življenja v Ameriki, ki je vaš dom že 20 let?

Absolutno. Vem, da se bom lotil zgodovinskega romana, ki bo postavljen v Ameriko. Precej načrtov imam. Ampak napisati moraš knjigo, ki v tistem trenutku vre iz tebe – morda se zdi, da pišem samo o Škotski, ampak v resnici sem še relativno mlad pisatelj, čeprav štejem 46 let. Saj bo, saj bo, delam. (Smeh.)

V medijih smo lahko prebrali, da boste napisali scenarij za nadaljevanko, ki jo bo BBC snemal po romanu Shuggie Bain. Proces nastajanja filmov je veliko bolj skupinsko delo kot pisanje knjig – kako se je obneslo? Znate biti neusmiljeni do sebe in črtati odlomke, ki ne bi funkcionirali na filmu?

Najtežje je bilo pravzaprav spet preživljati čas s Shuggiejem in Agnes. Po dvanajstih letih sem bil pripravljen, da se ustvarjalno lotim česa drugega. Ampak vseh osem epizod sem že napisal in začetek snemanja je načrtovan za konec letošnjega leta. Zdelo se mi je pomembno, da to naredim. Odraščal sem v skupnosti, kjer ni bilo knjig – imeli pa smo televizijo, oboževali smo jo. Čutil sem odgovornost, da zgodbo povem na tak način, kot jo hočem videti povedano. V krajih, od koder prihajam, tudi v moji družini, je veliko ljudi, ki romana niso prebrali, bi pa imeli kaj od TV-serije.

Ko zgodba zamenja medij, ko se seli s papirja na ekran, se mora korenito spremeniti. To je bil krasen izziv, ki me je veliko naučil tudi o pisanju romanov. Gre za ekonomičnost pisanja, gre za jasno povezane vzroke in posledice. Ker pišem zelo dolge knjige, mi ti nauki pridejo prav.

Verjetno bo to spet primer tega, da je ljudem treba dati to, "kar ne vejo, da potrebujejo", kot ste rekli prej. Televizijska pokrajina je namreč trenutno polna satir na račun ultrabogatih in privilegiranih.

Zelo so me prizadele tudi popkulturne upodobitve Margaret Thatcher. Nekateri jo imajo za junakinjo, ker je bila prva ženska na premierskem stolčku – ampak naredila je ogromno škode. Na vzhodnem delu Glasgowa je povprečno življenjsko dobo skrajšala za deset let. Družba je zaradi nje nazadovala, pa nekateri vseeno poskušajo rehabilitirati njeno podobo prek filmov z Meryl Streep v glavni vlogi. No, delavski razred je ne vidi tako; bila je obupna premierka in zavestno je targetirala ter škodila delavskemu človeku. Zdelo se ji je, da delavec stoji na poti njene vizije za moderno Britanijo. Moj najljubši pisatelj je Alan Hollinghurst, obožujem ga – ampak on obožuje Margaret Thatcher in njegovi liki se z njo vedno prav lepo zabavajo, celo plešejo z njo na svečanih prireditvah. Čutil sem odgovornost, da pokažem, da to ni cela slika.