Prejšnji teden se je s tretjim delom sklenila serija Leninov park, ki je s 26-odstotnim deležem gledalcev dokazala, da so ljudje še vedno prikovani na Tarasov lov na morilce. Štrena se nocoj nadaljuje s prvim delom Doline rož, ki bo v treh nedeljskih večerih zaokrožila drugo sezono nadaljevanke na prvem programu Televizije Slovenija. Pod vse tri epizode je kot režiser podpisan Matevž Luzar, kot direktor fotografije pa Miloš Srdić: Dolina rož se tako tudi slogovno delno odmika od Leninovega parka, ki ga je režiral Klemen Dvornik, vsebinsko pa si privošči tudi nekaj odmikov od literarne predloge.

Po strelskem obračunu v Leninovem parku se Taras Birsa (Sebastian Cavazza) znajde na prepihu: zaradi svoje legendarne trme je dal v službi raje odpoved, kot da bi pristal na – po njegovem mnenju neupravičene – sankcije. Vrže se v kariero samostojnega podjetnika, medtem ko njegovo mesto pri policiji zasede mlajši, ambicioznejši in veliko rigidnejši Jakob Ahlin (Saša Tabaković). A že prvi primer Birse, zasebnega detektiva se bo dramatično zapletel: ko se v razkošni vili sredi Rožne doline zgodi družinska tragedija, bo glavni osumljenec za trojni umor prav Taras Birsa. Hčerka ene od žrtev, starega Mitje Zupeta (Ivo Barišič), ga je namreč najela za sledenje starčevi ženi, ki je prav tako končala v mlaki krvi. In Tarasovi prstni odtisi so na kraju zločina ...

Sorodna novica Nika Rozman: Želim si, da bi se več pogovarjali in ne samo prepričevali

Medtem, ko Tarasova več-kot-samo-sodelavka Tina Lanc (Nika Rozman) celi svoj rane in se poskuša ustaliti v novi službi, naš protagonist torej skuša streti enigmo lepotice Klare Zupet (Iva Krajnc Bagola), ki je pravkar izgubila očeta in od sebe malo mlajšo mačeho. Ali pa je morda imela sama prste pri tem? O (ne)stereotipnih vlogah fatalk, o slovenskih TV-serijah in o njeni filmski karieri smo se pogovarjali z Ivo Krajnc. Več pa v spodnjem intervjuju.

Kdaj vas je zagrabil fenomen Tadeja Goloba? Ste imeli do njegovih kriminalk kakšen odnos, preden se je pojavila priložnost za sodelovanje pri Dolini rož?

Zelo rada berem, ne glede na žanr, in tudi kriminalke imam zelo rada. Seveda nisem mogla spregledati Golobove serije. Je pa res, da sem zaradi obilice dela Dolino rož prebrala šele, ko smo se z Matevžem Luzarjem in producentsko ekipo odločili za sodelovanje.

Kako ste vlogo dobili? Ali v Sloveniji uveljavljeni igralci še hodite na avdicije? Ali pa vlogo človek dobi na podlagi tega, da režiser že pozna njegov opus?

V tujini morajo uveljavljeni igralci le redko na avdicijo. Tudi pri nas se zgodi, da ima režiser ali produkcija v mislih že določenega igralca ali igralko, a za večino filmskih vlog, ki sem jih doslej odigrala, sem se udeležila avdicije, tudi za Dolino rož.

V Dolini rož igrate Klaro Zupet. V romanu je napisana kot klasična fatalka: skrivnostna in rahlo distancirana. Kakšen je vaš odnos do vlog fatalk, glede na to, da so vas v karieri pogosto identificirali kot tako? Se vam zdi to reduktivno – ali pa so arhetipi arhetipi z razlogom?

Kot fatalno si je Klaro zamislil že Tadej Golob. Klara je izrazito večplasten lik – skrivnosten, a hkrati tudi oseba, ki daje občutek zaupanja, iskrenosti. Zato tudi fatalnost ni enoznačna in zreducirana samo na telesno privlačnost. Ena najbolj zabavnih usodnih žensk, ki sem jo upodobila, je zagotovo Morticija Addams. (Smeh) Začela sem pa z nagrajeno vlogo za Lolito, ki je za starejšega moškega fatalna že v svojih zgodnjih najstniških letih in je tudi zato tako kontroverzna. Fatalke me nekako res spremljajo skozi vso kariero.

Arhetip fatalne ženske nagovarja predvsem moško publiko, ki v njej vidi lastno šibkost, ki se ji nikakor ne more upreti. Ta privlačnost je velikokrat lahko tudi pogubna ne samo za moške, ampak za fatalke same. Moški se zapeljivi ženski ne zmore upreti, ker mu predstavlja fantazijo strastne ljubezni in sreče, sama pa to potencira in ponavlja do bridkega konca, ne da bi kadar koli resnično ljubila. Fatalnost v dobrem pomenu besede pa ni nič drugega kot ženska energija, ki jo v samem bistvu poseduje prav vsaka ženska. Če že, želim v tem pomenu biti fatalna za Aljošo. (Smeh.) Sicer pa se scenarij precej razlikuje od samega romana. Tako, da bo lahko v veselje tudi tistim, ki so roman že prebrali, kot tudi tistim, ki bodo zgodbo spremljali prvič.

Sorodna novica Taras Birsa se vrača. Kaj ostane od "podalpskega noirja", ko se staja sneg?

Kako se lotite vloge, kakršna je Klara? Na prvi pogled je skrajno samozavestna, kar pa je predvsem krinka za zelo kompleksen odnos s hladnim očetom in s tem povezano travmo. Kako ste se pripravili nanjo? Ste se držali predvsem tega, kar je zapisano v scenariju, ste se o njej pogovarjali z režiserjem ali celo Golobom?

Vsak lik, vsaj kar se mene tiče, zahteva neko analitično študijo; še posebej tako kompleksen in večplasten lik, kot je Klara. Vlogo sestavim iz različnih komponent – iz vložkov scenarista in režiserja, iz mojih lastnih idej in seveda iz interakcij s kolegi. Pomembna mi je tudi energija na samem mestu dogajanja, improvizacija. Like vedno rada razplastim, posvojim in jih občutim. Opazujem jih skozi osebno lupo, skozi lastno doživljanje sveta, skozi različne situacije in ne nazadnje sledim kombinaciji svoje predstave z režiserjevo idejo.

Kako dostopate do tême, ki je v njej? Verjamete v metodološki pristop, v to, da morate v lastnem življenju najti točko identifikacije z likom?

Metoda me niti malo ne moti, saj je potrebna, da dosežeš globlji občutek, ki ga morda prej nisi poznal. Dobro je, da z njo hodiš po robu, raziskuješ. Ves čas pa se moraš zavedati, kje si ti in kje je raziskovanje. Metodologije ne uporabljam v smislu, da bi v vlogi ostajala cele dneve – vem, kje je meja in vlogo z veseljem tudi spustim, ko stopim v svoj vsakdan. Pri ustvarjanju vloge Klare sem pa veliko časa prečepela v nekem drugem območju od tistega, ki ga poznam kot Iva.

Ali kriminalni žanr od igralca zahteva v osnovi kaj drugega kot na primer komedija? Liki v kriminalki morajo vendarle malo bolj skrivati karte, postopoma razkrivati dele svojega značaja in motivacij.

Napetost in fokus sta absolutno drugačna. Tudi občutek veselja, na primer, se v resnem žanru razlikuje od veselja v komediji. V osnovi pa je igra seveda ena sama, ki – vsaj pri meni – vedno izhaja iz osebnih občutij.

Kako gledate na slovensko produkcijo serij? Je na enaki ravni kakovosti kot denimo slovenski film? Izkušenj imate precej: pred kratkim ste nastopili v Telenoveli, pred tem v nanizanki Srečno samski in v Čokoladnih sanjah. Kako daleč smo prišli Slovenci od časov Naše male klinike, v kateri, mimogrede, ste tudi nekoč gostovali? Kje v polju med populizmom in zahtevnejšimi izdelki se gibljemo?

Super se mi zdi, da smo tudi pri nas zapopadli trend nadaljevank. Vendar pa ne morem mimo občutka, da vendarle zaostajamo. Prav tako mislim, da zaostajamo pri temah, ki jih želimo ekranizirati. Če pogledamo Netflix in druge kataloge pretočnih platform, vidimo, da so v zadnjih letih odlično predstavili zgodbe ženskih protagonistk in scenaristično zahtevnost do obravnavanih tem; to pri nas pogrešam. Na filmu se je ta preskok mestoma že naredil – sploh pri ženskih režiserkah, pri nadaljevankah pa za zdaj še ne. Čas bi bil, da bi stopili iz cankarjanskega izročila in bi v ženski vlogi videli kaj več kot le podporo glavnemu moškemu liku. Prav tako pogrešam več avtorske produkcije.

So pa nadaljevanke seveda velik zalogaj produkcijsko in verjamem, da se še moramo veliko naučiti. Ugotavljam, da velikokrat premalo časa namenimo predpripravam, ne mislim igralskim, pač pa kostumskim, maski, luči, iskanju lokacij itd. Tukaj imamo še precej rezerve, ki upam, da jo bomo s časom odpravili.

Kakšna je bila izkušnja snemanja Doline rož? Saga o Tarasu Birsi v slovenskem kontekstu velja za visokoproračunsko serijo, trenutno je paradni konj igranega programa Televizije Slovenija. Se to pozna tudi pri delu? Ste si lahko za posamezne prizore vzeli dovolj časa? Ali pa je delo pri nadaljevanki že zaradi količine materiala bolj naporno kot delo pri filmu?

Nastopila sem v treh delih, kar je zelo podobno, kot bi se pripravljala na vlogo za kakšen film. Pred očmi nikoli nimam ločnice med tem dvema izpeljavama. Klara je osrednji lik, ni pa glavni. Kakšnega pretiranega napora pa tako pred kot tudi med samim snemanjem nisem čutila. Za režiserja in produkcijo pa je nadaljevanka seveda ogromen zalogaj. Vse je potekalo gladko, čeprav smo snemali vse tri dele hkrati. Prav tako smo kdaj morali pohiteti, saj smo imeli veliko nočnih snemanj, noč pa je poleti seveda zelo kratka. Kdaj nam je zagodlo tudi vreme, a tako pač je na snemanjih, a sta Matevž Luzar in direktor fotografije Miloš Srdič hitro pokazala svoje mojstrstvo v iskanju dobrih rešitev.

Tadej Golob v svoje romane vpleta družbeno aktualne teme. V Dolini rož je ena od njih Tarasov prestop med samostojne podjetnike. Hitro ugotovi, da svoboda pomeni tudi številne poklicne kompromise. To je dilema, ki umetnikom verjetno ni tuja. Sami imate impresivno kariero kot članica ansambla MGL-ja, a sklepam, da ste se zaradi gledaliških obvez verjetno kdaj morali odpovedati kakemu drugemu projektu, filmu ... Ste bili kdaj v življenju na razpotju, v dilemi, ali si želite delo pod okriljem institucije ali na svobodi?

Na hudem razpotju nikoli nisem bila, sem pa občasno kdaj razmišljala o svobodi, o tem, da bi bila lahko sama svoje sreče kovač. Ko dobiš stalni angažma, redno zaposlitev v gledališču, si kot mlad igralec neizmerno srečen. Po drugi strani pa se ne zavedaš, kaj pomeni, da ima tvoje matično gledališče samodejno prednost pred ostalimi projekti – filmom, televizijo itd. Ne zavedaš se, da si zaradi te sreče nemalokrat primoran izpustiti kakšno filmsko izkušnjo, predvsem tujih produkcij, ker enostavno ne moreš biti tako fleksibilen kot kdo "na svobodi". Čeprav ima naša direktorica precejšen posluh za sodelovanja pri drugih projektih, se vendarle lahko zgodi, da nam gledališki urnik ne more iti na roko. V tujini pričakujejo, da si na razpolago takoj, kar pa je pri stalni zaposlitvi včasih nemogoče terminsko uskladiti.

Neuresničeni projekti so zmeraj boleči. In seveda, takrat pomisliš o svobodi, a se zavedaš, da ima Slovenija omejene produkcijske kapacitete, kot da tudi ni Amerika z obilico priložnosti za delo ali ogromen evropski trg, kjer lahko dobiš večji kos potice. A se tudi tam velikokrat pehaš iz dneva v dan, z avdicije na avdicijo, kjer si pogosto omejen na vloge nekoga z vzhodnim naglasom. Če imaš družino, pa je prebijanje skozi vse to še bolj naporno in težavno. Takrat uvidiš, da si neizmerno hvaležen, da si lahko odigral nevemkoliko gledaliških vlog. Sladko-kislo, skratka. (Smeh).

Pred kratkim smo izvedeli, da bo na letošnjem Berlinalu nagrado za vzhajajočo zvezdo evropskega filma dobil Timon Šturbej. Leta 2006 ste to pomembno priznanje dobili vi. Se vam v retrospektivi zdi, da vam je v karieri odprla kakšna vrata in vas predstavila širšemu občinstvu?

Timonu čestitam iz vsega srca. Spomnim se, kako sem bila sama vesela in ponosna na to nagrado. Predstavljala mi je potrditev in mi kot mladi igralki zagotovila občutek samozavesti in uvid, da sem na pravi poti. Zato sem neizmerno hvaležna. Mi je pa hkrati razblinila tudi mnoge iluzije. To, da vloge niso samo igralsko ustvarjanje, pač pa so zgolj del industrije in dinamike moči, o kateri do takrat nisem imela pojma, sem spoznala takoj po podelitvi, ko so me vsi spraševali o tem, kdo je moj agent. Kot igralec, igralka moraš imeti agenta, preko katerega sploh lahko prideš do avdicij. In tudi to ni dovolj. Pred leti sem bila v končnem izboru za vlogo v seriji Mladi papež z Judom Lawom, a je potem vlogo dobila francoska igralka, ker je šlo tudi za francosko koprodukcijo in interese. Torej ni bilo nikogar, ki bi se zame boril.

Če se vrnem … S pomočjo nagrade na Berlinalu sem takrat agenta tudi dobila, kar mi je zagotovilo povabila casting agentov, ki te pa povabijo samo preko agenta. Gre za neke vrste kastni sistem in če se ti uspe prebiti čezenj, je to precej velik dosežek. Na žalost še nikomur, ki je bil nagrajen s to nagrado pri nas, ni uspel veliki met, kot bi rekli v žargonu. Kot na marsikaterem drugem področju preprosto nimamo dovolj mednarodne moči in voliva, ki bi zastopala slovenske interese. Medtem pa so z isto nagrado angleško govorečim kolegom uspeli neverjetni uspehi: od Daniela Craiga, Rachel Weisz, Lucy Punch, Ruth Negga in tako naprej… Mogoče pa bo ravno Timon prvi in držim pesti, da mu bo uspelo.

Vseeno pa se včasih zvezde poravnajo tako, da lahko sprejmete kako vlogo v tujini. Lani ste nastopili v italijanskem filmu Angel zidov v režiji Lorenza Bianchinija, ki je v decembru doživel premiero. Kako ste pristali pri projektu, ki niti ni bil slovenska koprodukcija?

Obstajala je ideja, da bo film slovenska koprodukcija, a na koncu niso našli skupnega jezika s Slovenskim filmskim centrom. Režiser, ki je pred tem na avdicijah preizkušal italijanske igralke, je vseeno povabil tudi mene, čeprav je načrt za koprodukcijo padel v vodo. Na avdicijo sem prišla pripravljena. Naučila sem se zahtevno in obsežno italijansko besedilo, s slovenskim naglasom, in čeprav jezika ne govorim, so bili navdušeni. Režiser mi je na podlagi te avdicije nato zaupal glavno žensko vlogo. Zaigrala sem ob boku francoske legende Pierrom Richardom, kar si štejem v veliko čast. Sodelovala sem tudi s krasnim direktorjem fotografije Petrom Zeitlingerjem, ki je poleg Wernerja Herzoga delal z veliko svetovno znanimi imeni, kot so Nicole Kidman, Nicolas Cage itd. Izkušnja je bila krasna, filma pa na žalost še nisem videla, ker sem imela v času premiere na filmskem festivalu v Torinu ravno gledališko premiero. Lepo bi bilo, če bi film dobil tudi slovensko distribucijo.

Letos bomo praznovali 20-letnico filma Varuh meje, kar pomeni tudi 20-letnico vaše filmske kariere. Varuh meje danes dobiva priznanje kot film, ki je bil v marsičem pred svojim časom. Produkcija v divjini je bila sicer zloglasno težka in praktično gverilska. Kako se spominjate tiste Ive izpred dvajsetih let? Je bila igralsko negotova, je bila večja idealistka? Bi se dobro razumela z današnjo Ivo?

Kadar koli pomislim na tisti čas, dobim nasmešek na obraz – to je že dober znak. Spomnim se, da sem bila pred snemanjem zelo nemirna, ampak ko smo začeli z delom, sem popolnoma zaupala Maji (Weiss, op. n.) Bila je moja prva režiserka – ali režiser –, s katero sem sodelovala v glavni oz. v eni od treh glavnih vlog. Napetost je bila ogromna, a verjela sem v svoje poslanstvo. Za to vlogo sem dobila tudi nagrado vesna, kar mi je seveda ogromno pomenilo.

Morda je bila Iva takrat res večja idealistka kot danes, pa tudi bolj romantična duša, ki je neizmerno idealizirala svoj poklic. Lahko pa z gotovostjo potrdim, da sem danes enako zaljubljena v svoj poklic kot takrat. To se ni spremenilo. Brez tega ne bi mogla nadaljevati. Hvaležna sem vesolju in ljudem okrog sebe, ki omogočajo moj poklic. Ne morem verjeti, da to traja že dvajset let!

V Mestnem gledališču ljubljanskem trenutno nastopate v kar treh predstavah, v Zimski poroki, v Izrednih razmerah in v Le zaljubiti se ne smemo. Kako doživljate aktualno sezono? Vrnili ste se na odre, a situacija je vse prej kot običajna. Predstave odpadajo, nekateri ljudje se še niso pripravljeni vrniti na prireditve … Kakšno je vzdušje v ansamblu?

Ozračje je zelo podvrženo nenehni improvizaciji. Ljudje zbolevajo. Med igralci se kar dobro držimo in smo veseli, da lahko delamo. Veliko projektov, na primer Češnjev vrt, smo ustvarili med karanteno, čeprav smo vedeli, da publike še ne bo kmalu z nami. Na nek način nas je to igralsko reševalo, da nismo popolnoma izgubili kondicije. Zdaj pa je potrebno ogromno organizacije zaradi nenehnih sprememb, ki se dogajajo in zaradi nenadnih odpovedi, ki so res pogoste. Naš piarovski oddelek ima že sive lase ... Hvala bogu smo v zasedbi za Izredne razmere le trije, in smo v zadnjem času tudi odigrali veliko predstav namesto drugih, ki so odpadle. V tem trenutku je veliko prilagajanja in marsičemu se je treba odreči. Pozna se tudi osip gledalcev, ker je trenutno ogromno ljudi bolnih. Verjamem pa, da bo šlo samo še na bolje in da ljudje ne bodo imeli prevelikega odpora in strahu do vrnitve v gledališče. Strah je težko spraviti iz glave.

Nastopate tudi kot glas zvočne knjige Dolina rož. Koliko dela terja branje in snemanje 500-stranskega romana? Na prvi pogled se zdi to za vsestranskega igralca suhoparno, rutinsko delo. Ima delo samo z glasom tudi svoj čar?

Postavljena sem bila pred zelo velik izziv, saj nisem razmišljala, koliko dodatnega dela poleg vseh igralskih obveznosti me čaka še s to interpretacijo. Čutila sem pa tudi odgovornost do materiala, saj je ta odnos med igralcem in poslušalci zelo intimen, za povrh pa tako obsežen material terja veliko predpriprave. Obdržati gibek govorni aparat toliko časa je bilo zame nova izkušnja, pa čeprav sem v preteklosti že brala literarne nokturne, radijske igre in podobno. A v tako zgoščeni obliki in toliko časa skupaj tega dela še nisem opravljala. Vzdrževati sem morala tudi nevtralno pozicijo glasu, kajti poslušalec je tisti, ki mora razbirati barve in pomene prebranega – nisem si dovolila preveč interpretirati branega. Zanimivo mi je bilo, kako po nekaj urah branja koncentracija pade in črke kar začnejo plesati pred očmi. Enkrat mi je celo otrdela čeljust, in sem imela občutek, da sploh ne znam več govoriti. Prava kriminalka! (Smeh.)