Prekmurski producent in izvajalec elektronske glasbe je pod imenom Kleemar (stilizirano sicer izpisano z malo začetnico) na sceno stopil s karavano Klubskega maratona Radia Študent v letu 2004. Z njim je na slovenski alternativni sceni zavel svež vetrič neulovljivega glasbenega izrazja, ki ga zaznamujejo nostalgično zveneče sintesajzerske linije in organsko vzdušje. "Osebno me bolj kot tehnična plat zvoka zanima denimo, kako se različni elementi glasbe odzovejo medsebojno in kakšni občutki se porajajo ob poslušanju," je o svojem ustvarjanju v intervjuju povedal Kleemar.

Od leta 2008 je sledilo daljše obdobje ustvarjanja in rednega koncertiranja po državah nekdanje Jugoslavije s slovensko-hrvaško synth-pop zasedbo Lollobrigida, zaradi česar je njegova samostojna produkcija nekoliko na stranskem tiru. Po ločitvi od zasedbe je konec leta 2013 z združenimi močmi domačih neodvisnih založb God Bless This Mess in Moonlee Records izšla vinilna plošča Banana Split, ki so jo skupaj – vendar ločeno na A- in B-strani – izdali Kleemar in zasedba Trus!. Eno od treh njegovih skladb s te plošče, in sicer Bored of Canada, je zaznal tudi britanski časopis The Guardian in jo umestil v rubriko Devet novih skladb s celega sveta, ki jih morate slišati.

Izpod Kleemarjevih prstov je skozi čas prišlo kar nekaj remiksov skladb domačih zasedb, svoj material so mu zaupali denimo Psycho-Path, Manul (katerih član je bil tudi sam), Sphericube in Buraza. Kot avtor glasbe oziroma oblikovalec zvoka se je podpisal tudi pod nekaj gledaliških predstav, pri čemer je največ sodeloval z režiserjem Luko Martinom Škofom. Kot avtor glasbe pa je bil v letu 2014 del ekipe umetniškega projekta Ples možganov. (V zadnjem času se posveča ustvarjanju zvoka in glasbe za transmedijski projekt Twisted Tales v produkciji Institute for Transmedia Design.)

Vsa ta leta so ob občasnih nastopih minila brez samostojnega albuma, nad izidom katerega so nekateri že obupali. In prav v letu, ki je zaradi dane situacije kdaj tudi v znamenju vsesplošnega obupavanja, je Kleemar napovedal izid svojega dolgometražnega prvenca, ki ga je naslovil No Love in Modern World. Napoved pa je pospremil še z informacijo, da bo finančni izkupiček od prednaročil in prvega meseca prodaje namenil Radiu Študent, ki mu grozi kritično znižanje financiranja. Kot je povedal, je namreč njegova glasbena pot "neločljivo povezana z Radiem Študent. Radio oziroma ljudje, ki ga ustvarjajo, so navsezadnje le bili tisti, ki so me dejansko spodbudili k temu, da sem se sploh intenzivneje podal v samostojno muziciranje."

Več pa v spodnjem intervjuju!

Julija ste naznanili, da boste izdali samostojni album, ki je izšel nato v naslednjem mesecu. Vključuje pa tudi nekaj starejšega materiala, ki ste ga že izvajali na nastopih v preteklih letih. Od kdaj izvira najstarejši material, ki ga je mogoče slišati na albumu, in kdaj ste ustvarili večino? Sta morda tudi razglasitev epidemije in vse, kar je ta prinesla s sabo, vplivala na nastanek albuma?
Situacija, kakršna je bila po razglasitvi epidemije, je predvsem pripomogla k temu, da sem album dokončal, ker sem imel na razpolago več časa. Že lani sem sklenil, da si bom za svoj okrogli 40. rojstni dan, ki sem ga imel letos, podaril svoj lastni album. Nekatere stvari, ki jih je mogoče slišati na albumu, so na idejni ravni obstajale še pred izidom plošče Banana Split, večina pa je nastala v vmesnem času med tema dvema izdajama. Skladbe z albuma imajo za sabo različne zgodbe nastanka.

Naslovna skladba No Love in Modern World je denimo izšla iz loopa (zanke oziroma ponavljajoče se sekvence zvočnega materiala, op. n.), ki sem ga ustvaril in ga med drugim posredoval v poslušanje vizualnemu ustvarjalcu Črtomirju Justu, ki je zaslužen za oblikovanje ovitka plošče Banana Split in tudi tega novega albuma. Črt je nato ta moj loop uporabil za zvočno spremljavo ene izmed svojih kratkih tridimenzionalnih animacij, in ko sem nato to svoje delo slišal skupaj z njegovo animacijo, sem presodil, da ima potencial, da iz tega naredim dejansko skladbo. Črt, ki je sicer tudi moj prijatelj, je eden izmed tistih ljudi, ki so me zmeraj nagovarjali, da bi se lahko moja glasba malo bolj spogledovala s popom. In tako sem to skladbo dejansko dokončno ustvaril s tem v mislih. Pravzaprav je naslovna skladba nastala med epidemijo in sem jo ustvaril kot zadnjo od devetih, ki so na albumu.

Od 4. Klubskega maratona Radia Študent, v katerega ste bili vključeni, je minilo 16 let in sedem let od plošče Banana Split. Koliko se je v tem času spremenil nabor opreme, ki jo uporabljate pri ustvarjanju glasbe?
Od izida Banana Splita na koncu leta 2013 do zdaj se je nabor opreme spremenil bistveno manj kot od mojih začetkov in do omenjenega izida. V zgodnejšem obdobju sem imel kar navale nabavljanja opreme. Tako sem tudi v času, ko sem bil član zasedbe Lollobrigida, sprejel odločitev, da bom ves zaslužek od koncertiranja s to zasedbo vložil v nabavo opreme. Vendar sem se v nekem trenutku začel zavedati, da je prevelika količina opreme že s prostorskega vidika težko obvladljiva zame, kar praviloma vodi v situacijo, da določenih kosov niti ne moreš imeti ves čas na razpolago, ker so spravljeni v nekem kotu. Ob tem sem ugotovil tudi, da sem se kljub precejšnjemu izobilju izbire vselej vračal k svojim najljubšim kosom, kar je vodilo v spoznanje, da je v več pogledih bolje, če se resneje osredotočim na uporabo teh določenih kosov opreme in se izognem kopičenju. Preveč opreme pa lahko prav tako privede do zmede, katere kose dejansko uporabiti naenkrat, saj bi potreboval deset rok oziroma bi moral ves čas skakati od ene komponente do druge. Zato se raje odločam za dobro premišljeno sestavo in razporeditev čim bolj omejenega števila kosov opreme, ki ga lahko najbolje obvladujem.

Katera izmed naprav, ki ste jih uporabili pri ustvarjanju albuma, je z vami najdlje? In katere kose opreme bi izpostavili kot svoje najljubše?
Pri ustvarjanju albuma sem uporabljal svoj prvi sampler, in sicer 12-bitni sampler Roland W-30, ki je prišel na trg leta 1989. In tudi med najljubše zagotovo sodijo tisti kosi opreme, ki so z mano že od začetkov moje glasbene poti. Nedvomno mednje spada leta 1971 ustvarjen električni klavir Fender Rhodes, ki ga je mogoče slišati tako na mojih najzgodnejših skladbah kot tudi na letošnji izdaji. Nato sta tukaj še dva polifonična sintesajzerja znamke Roland, in sicer Jupiter-4, ki je prišel na trg leta 1979, in dve leti mlajši Juno-60. Pri srcu mi je tudi osembitni sampler Yamaha PortaSound VSS-200 iz leta 1988, ki je pravzaprav videti kot igračka. In še Teenage Engineering OP-1 iz leta 2011, ki je tako rekoč čudežna naprava za ustvarjanje glasbe, ki je prav tako videti kot igračka, vendar je v resnici veliko več kot to. Seveda pa ne morem mimo sintesajzerja Evolver Dava Smitha, ki je prišel na trg v tem tisočletju in s katerim je ustvarjena večina skladbe Dave is My Favourite Astronaut.

Dave iz naslova te skladbe je torej Dave Smith?
Drži. Gre za človeka, ki je zaslužen za rojstvo MIDI-ja (okrajšava za Musical Instrument Digital Interface, op. n.), torej elektronskega standardnega protokola, ki je omogočil, da so lahko končno začele medsebojno komunicirati različne elektronske glasbene naprave. To se je zgodilo nekje v prvi polovici 80. let preteklega stoletja in ta standard še danes velja, ne da bi se bistveno spreminjal. Z Evolverjem se je Dave Smith pravzaprav po dolgoletnem premoru vrnil h konstruiranju sintesajzerjev, saj na tem področju ni bil dejaven nekje od konca 80. let do začetka novega tisočletja. S tem kosom je znova oživil svoje podjetje, vendar sprva kar pod imenom Dave Smith Instruments, in ne pod prvotnim imenom Sequential Circuits, saj ga je v preteklosti prodal na Japonsko. Vendar je bil očitno v vmesnem času dovolj uspešen, saj si je sčasoma lahko privoščil, da je svoje podjetje Sequential Circuits dejansko odkupil od svojega nekdanjega japonskega kupca.

Za vašo glasbo je značilna tudi uporaba vocoderja, ki se uporablja za sintetiziranje vokala ...
Tako kot na starejših skladbah in na nastopih v živo še zmeraj za kamuflažo vokala uporabljam vocoder, in sicer Roland VT-4. Naj na tem mestu omenim, da širša javnost vocoder zmotno povezuje s Cher oziroma njeno pesmijo Believe, saj je v njenem primeru v resnici na delu skrajni auto-tune (procesor zvočnega signala, op. n.). Vocoder je instrument, ki je bil dejansko izumljen že leta 1938. Dejansko je pomembno vlogo odigral med drugo svetovno vojno, ko sta ga za potrebe čezoceanske komunikacije uporabljala Winston Churchill in Harry Truman. Zgodba te iznajdbe je odlično opisana v knjigi How to Wreck a Nice Beach: The Vocoder from World War II to Hip-Hop, The Machine Speaks (slov. Kako razdejati lepo plažo: Vocoder od druge svetovne vojne do hip-hopa. Stroj govori). Vsebina je delno fiktivna, vendar knjiga hkrati vsebuje mnogo zanimivih dejstev tako s političnega kot z glasbenega vidika.

Za tehnične zanesenjake je zagotovo zanimiva še informacija, katero opremo uporabljate za nastope v živo.
Na nastopih mojo opremo tvorijo prenosnik z Ableton Live, MIDI-kontrolerja Akai MPD32 in Arturia Keystep 32, multiefekt in sampler oziroma looper Korg KP3 ter omenjena vocoder Roland VT-4 in Teenage Engineering OP-1.

Kolikšen delež glasbe na albumu je dejansko ročno odigran oziroma kako nasploh nastajajo vaše skladbe?
Moj način dela je tak, da nasploh čim manj programiram ter se večinoma poslužujem rezanja in sestavljanja posnetkov tega, kar ustvarim na instrumentih. Če uporabljaš električni klavir Fender Rhodes, materiala tako ali tako ne moreš posneti drugače, kot da ga tudi dejansko ročno odigraš. Tako se običajno prepustim jammanju, torej pretežno improviziranemu igranju brez kakšnih obširnejših priprav, kar naredim najprej z enim instrumentom in to posnamem, nato z drugim in tako dalje. Nato se igram s sestavljanjem posameznih elementov, dokler ne najdem neke kombinacije, ki mi je všeč. Včasih lahko ta postopek traja tako dolgo, da od neprestano ponavljajočega se poslušanja vse skupaj izgubi smisel in delo shranim za drugič. Takega materiala je na mojem računalniku ogromno. Tu in tam grem brskat in najdem napol dokončane skladbe, na katere sem že pozabil in jih začnem znova graditi. Ko se pri ustvarjanju ujameš v zanko, je ključnega pomena, da se malo odmakneš, tako boš čez čas lahko znova začel razmišljati neukalupljeno.

Kako bi sami – čeprav gre za precej nehvaležno vprašanje samopresoje – mimo dejstva tehnološkega napredka opisali razkorak med vašimi najzgodnejšimi in najnovejšimi skladbami oziroma med načinom pristopanja k ustvarjanju?
Največja razlika je predvsem v tem, da se danes manj obremenjujem in spogledujem z že obstoječo glasbo, kar ima najverjetneje opravka z večjo ustvarjalno samozavestjo. Najbrž sem se sčasoma začel manj obremenjevati s konvencijami. Primer tega je denimo, ko med ustvarjalnim procesom pride do česa nepredvidenega, lahko to vidim kot razprtje neke nove sfere, na raziskovanje katere se je smiselno podati. Na neki način tudi iščem svoje napake, saj so v resnici t. i. srečne napake tiste, ki me pri ustvarjanju glasbe marsikdaj privedejo do nepričakovanega izida. Tukaj gre torej za precejšnjo odsotnost racionalnega razmišljanja, ustvarjanje se tako vrši na bistveno bolj abstraktni ravni. Kdaj k temu prispeva tudi svojevrstna transcendenca, če se do te mere potopim v ustvarjanje, da sem posledično buden vso noč in se zaradi neprespanosti preprosto izklopi logični del možganov. Prav v takih trenutkih, ko v ospredje stopi intuitivnost, se lahko najbolj razmahneta abstraktno naravnana ustvarjalnost in inovativnost.

Se torej ustvarjanju pogosto posvečate ponoči?
Vsekakor večino glasbe ustvarim ponoči, in če sem res v zanosu, zjutraj pa me čakajo obveznosti, se tudi raje odpovem zgolj dvo- ali triurnemu spancu. Ob zavedanju, da sem čez noč ustvaril nekaj smiselnega, me tovrstna utrujenost čez dan niti ne moti tako zelo. Imenoval bi jo celo vesela utrujenost.

V besedilu, ki je pospremilo izid albuma, lahko preberemo, da se imate prej za glasbenega ustvarjalca kot pa glasbenika ...
Da, zagotovo se imam prej za glasbenega ustvarjalca kot glasbenika, saj je v mojih očeh glasbenik nekdo, ki se z glasbo tudi preživlja. Zame je glasbeno ustvarjanje prejkone prostočasna dejavnost oziroma celo zabava kot pa način preživljanja, kar mi omogoča, da se vsega lotevam precej neobremenjeno. Ustvarjanje ne vpliva na mojo materialno osnovo za življenje, kljub temu pa občasno sodelovanje v različnih projektih od mene vendarle zahteva resnejši pristop v več pogledih.

Sorodna novica Random Logic ali kako je slišati subtilni tehno

Gregorju Zemljiču, znanem tudi kot polovica dvojca Random Logic, ste zaupali mastering, torej zadnji korak v postprodukciji, s katerim se poskrbi za optimizacijo zvočnih elementov miksa za predvajanje na vseh sistemih in medijih. Kako sta sodelovala in do katere mere ste mu vi kot avtor glasbe sugerirali, kako naj bi bil slišati končni izdelek?
Z Gregorjem Zemljičem sem sodeloval že kot član Lollobrigide, saj je leta 2012 poskrbel za mastering našega albuma Pilula. Nato me je pred nekaj leti velikodušno povabil k sebi v studio, da sem se lahko poslužil njegovih sintesajzerjev. V studiu ima namreč tudi prostor s temi instrumenti, ki jih kdaj da tudi drugim ustvarjalcem na razpolago, da lahko ustvarjajo na kosih opreme, ki jih sami ne posedujejo. Poleg tega pa lahko v obisku tovrstnega studia najdeš precej navdiha za nadaljnje ustvarjanje. Vendar tega materiala, ki sem ga takrat posnel pri njem, nisem uporabil za skladbe na albumu in ga imam na čakanju za kako prihodnjo izdajo ali projekt.

Ob dogovoru, da bo on poskrbel za mastering mojega samostojnega albuma, sem imel željo, da bi mu pri tem lahko čim bolj "dihal za ovratnik". Prav v tem času pa je začel veljati odlok o prepovedi gibanja zunaj občine bivališča, kar mi je onemogočilo, da bi se odpravil k njemu v Ljubljano. Ko je bilo prehajanje med občinami znova mogoče, pa je bilo njegovo delo že v zadnji fazi, in glede na to, da sem bil zelo zadovoljen s tem, kar mi je sproti pošiljal v posluh, je šlo zgolj še za vprašanje zaupanja. Glede na to, da sem dobil vtis, da je morda celo nekoliko nadpovprečno veliko časa posvetil delu z mojim materialom, sem mu seveda še toliko bolj zaupal, da bo končni izdelek slišati optimalno. Najino sodelovanje je tako potekalo izključno na daljavo.

Osebno me bolj kot tehnična plat zvoka zanima denimo, kako se različni elementi glasbe odzovejo medsebojno in kakšni občutki se porajajo ob poslušanju. Nimam se za pretirano tehnično podkovanega v smislu zvočnega inženiringa in zato me je toliko bolj veselilo, da z Gregorjeve strani ni bilo veliko popravkov tega, kako sem zmešal posneti material. Precej zanimiva izkušnja je bila nato poslušati masteriziran material, ki sem ga bil vajen v predhodni, neizčiščeni različici. Sprva sem se kar moral malo navaditi na končen, zelo izkristaliziran zvok, ob poslušanju katerega lahko dobiš občutek, da je skoraj mogoče videti skozi plasti glasbe, ki je bila pred tem precej bolj "umazana". In vsakič, ko mi je poslal nazaj masteriziran material, sem ga preposlušal na različnih medijih. Predvsem me je zanimalo, kako je slišati, če ga poslušam tako, kot danes največ ljudi pretežno posluša glasbo – in to je prek slušalk pametnega telefona, kot so pokazale raziskave. Osebno se mi sicer zdi precejšnja škoda, da se tako posluša glasba, vendar je zame kot ustvarjalca pomembno vedeti, kako je slišati na ta način.

Kaj menite o sodobnih smernicah v elektronski glasbi in do katere mere sploh sledite aktualnemu dogajanju na tem področju?
Elektronska glasba se je predvsem razcvetela na vse mogoče strani, in tudi če si precejšen entuziast, težko sploh slediš novostim, ker je preprosto vsega preveč. Sčasoma vznikajo novi žanri, ki so nekoč bili mogoče zgolj neki majhni sveži odvodi nekega žanra, ki jih takrat niti ne bi mogli označiti za podžanre. Običajno se nato zgodi, da se naenkrat pojavi cela množica ustvarjalcev, ki pa žal pogosto bolj ali manj vsi delajo po istem kopitu. Redki so ustvarjalci, katerih glasba je slišati tako zelo drugače in oddaljeno od tega, kar že obstaja, da se jih nihče niti ne bi lotil imitirati na način, da se iz tega ne bi razvil množični trend.

Sorodna novica Alessandro Cortini: "Dvomim o možnosti vrnitve v čas, ko glasba znova ne bi bila več brezplačna"

Bi lahko navedli nekaj glasbenih ustvarjalcev, ki jih sami občudujete?
Povsem iz glave in brez posebnega zaporedja bi izpostavil imena, kot so Daniel Lopatin oziroma Oneohtrix Point Never, James Pants, dvojec Air, William Basinski, Burnt Friedman in Alessandro Cortini, sicer tudi član Nine Inch Nails, ki je lani gostoval na festivalu Sonica. Omenil bi še pokojnega Holgerja Czukaya, ki je bil tudi član zasedbe Can, in seveda ne morem mimo Richarda D. Jamesa, znanega kot Aphex Twin. Med ustvarjalci, ki so novejši na glasbeni sceni, pa so mi všeč denimo Marie Davidson, Duval Timothy, Caterina Barbieri, Leon Vynehall ...

Album ste izdali pri založbi rx:tx. Čemu odločitev za prav to založbo ter čemu odločitev za domačo, in ne za kako tujo založbo?
Morda je smiselno, da najprej povem, da sem se za izdajo plošče med drugim odločil, da na ta način sklenem neko epizodo v svojem ustvarjanju in se lahko neobremenjeno začnem posvečati novim zadevam. Pri založbi rx:tx so že od mojega zgodnjega glasbenega udejstvovanja kazali zanimanje za izdajo plošče. Glede na njihovo v preteklosti izkazano naklonjenost se mi je zdelo smiselno, da svoj prvi album izdam pri tej domači založbi in se niti ne podajam v iskanje kakšnega tujega založnika, ki bi me vzel pod svoje okrilje. Ko sem imel material enkrat nared, sem namreč želel tudi, da plošča izide čim prej in po ne pretirano zapleteni poti. Na mojo odločitev je navsezadnje vplivalo tudi to, da gre za založbo, ki ji preprosto zaupam.

Vse več ustvarjalcev z različnih področij uporabi mehanizem množičnega financiranja, da lahko na ta način realizirajo svoje projekte. Pri vas pa je bila prisotna nasprotna logika, saj ste ob najavi albuma naznanili tudi, da boste finančni izkupiček od prednaročil in prvega meseca prodaje namenili Radiu Študent. Kako se je porodila ta ideja?
Do ideje sva prišla z Urošem Vebrom z založbe rx:tx, ko sem mu povedal vso svojo zgodovino ustvarjanja, ki je neločljivo povezana z Radiem Študent. Radio oziroma ljudje, ki ga ustvarjajo, so navsezadnje le bili tisti, ki so me dejansko spodbudili k temu, da sem se sploh intenzivneje podal v samostojno muziciranje. Povsem spontano se mi je zdelo smiselno, da jim s to potezo na svoj način izkažem hvaležnost. In ta institucija je ne glede na njen kultni status – ne le na slovenskih, temveč tudi evropskih tleh – pred kratkim končala v skrajno nerazumljivo zagatnem finančnem položaju. Zato se nama je z Urošem zdela skorajda logična odločitev, da se povežemo z radiem in ga s to potezo podpremo, ob tem pa mogoče pritegnemo tudi nekaj pozornosti javnosti, ki ni seznanjena s trenutnim položajem Radia Študent. Prav tako pa je plošča izšla prav v teh nehvaležnih časih, ko niti ni bilo oziroma v številnih primerih še zmeraj ni mogoče organizirati koncertov. To je velika škoda tudi z vidika, da se marsikdo zaradi te situacije raje odloči za zamik objave novega materiala. In ne govorim le o glasbenem področju, to situacijo vidimo denimo tudi v svetu filma.