Bili smo lovci (družba 1.0), kmetovalci (družba 2.0), izumili smo industrijsko proizvodnjo (družba 3.0) in informacijsko tehnologijo (družba 4.0). Kaj natančno naj bi bila družba 5.0, ni popolnoma jasno. Zagotavljala pa naj bi možnost vsakemu, da živi aktivno in zadovoljivo. To naj bi imeli v mislih tudi avtorji razstavljenih vsebin na Expu leta 2025, ki bo v Osaki. Mesto je sicer Expo gostilo že dvakrat, leta 1970 in 1990. Predvsem Expo 1970 še danes velja za pomembno demonstracijo tedaj sodobne in tudi vizionarske arhitekture. Je vendar oblikovalski zasnovi načeloval sloviti arhitekt Kenzo Tange.

Tokrat bo vse potekalo na umetnem otoku blizu središča Osake, katerega del je še v uporabi kot pristanišče. Organizatorji so si zamislili velik krožni obod, znotraj katerega bodo države postavile svoje paviljone, ki predstavljajo deželo in so izhodišče za potencialne donosne gospodarske stike.

Slovenija se bo predstavila na parceli A 48. Tam bo zrasel paviljon po načrtih biroja Dekleva Gregorič arhitekti, ki imajo s formatom snovanja že izkušnje. Navsezadnje so oblikovali slovenski paviljon na beneškem arhitekturnem bienalu (2016) pa tudi retrospektivno razstavo Stanka Kristla. In tedanje lahke konstrukcijske elemente razstave lahko povežemo tudi z zamislijo, paviljon na Expu 2025 izdelati iz gradbenih odrov. Ti se hitro tudi razgradijo. In to je tokrat pomembno, saj organizatorji zahtevajo, da razstavljavci za seboj 'pospravijo', torej ob koncu razgradijo paviljon in odnesejo 'smeti.

Tudi zato že slovenski finančni okvir sodelovanja predvideva 800.000 evrov za razgradnjo (vir: Bloomberg Adria), v celoti pa naj bi slovensko sodelovanje stalo okoli 7 milijonov evrov. Kdo bo dal podobo slovenskemu paviljonu, je bilo razglašeno nedavno, in o tem, pa tudi širše o Japonski kot specifični deželi v arhitekturnem pogledu smo se pogovarjali s Tino Gregorič in Aljošo Dekleva. Srečali smo se v njihovem biroju v starem meščanskem stanovanju s starim parketom, ki bi ga Japonci gotovo cenili. Ja, tudi spoštovanje patine je bila tema pogovora.

Vabljeni k branju!

Zakaj ste se odločili za sodelovanje na natečaju? Verjetno je za arhitekturni biro bolj donosno projektiranje objektov kot pa oblikovanje razstav.
Aljoša Dekleva (v nadaljevanju: A. D.): To je fantastična priložnost, da se lahko Slovenija primerno promovira. Mi že imamo podobno izkušnjo, ko smo bili kuratorji in oblikovalci za slovenski paviljon na beneškem arhitekturnem bienalu leta 2016. Tako da smo imeli izkušnjo in vemo, kaj zahteva projekt paviljona, ki predstavlja državo.

In zdelo se nam je, da imamo tudi strokoven vpogled na temo, ki so jo izbrali organizatorji, to je oblikovanje prihodnje družbe za naša življenja. Tako da se nam je zdelo to zanimiva naloga in dobra priložnost, da naredimo določen presežek.

Tina Gregorič (v nadaljevanju T. G.): V bistvu iščemo nove izzive. Expo je kot svetovna razstava zanimivo polje eksperimentiranja. Že kot mlada arhitekta, preden sva študij nadaljevala v Londonu, sva leta 2000 v Hannovru prvič obiskala Expo. Takrat je veliko mlajših ali pa zelo naprednih arhitektov imelo zanimive položaja. S participacijo države so nekateri predstavili zelo eksperimentalne paviljone, recimo Švica (leseni zvočni paviljon arhitekta Petra Zumthorja) ali pa Nizozemska (naložene krajine kot kulturna trajnost arhitektov MVRDV), so predstavili zelo eksperimentalne paviljone. Tudi v kontekstu arhitekturne zgodovine Expa nam je bilo v interesu, da predstavimo nekaj, kar ustreza izzivom sodobnega časa.

Paviljon je vedno nekaj manjšega, eksperimentalnega, začasnega, ima pa vseeno reprezentančno ambicijo.

Obstajajo paviljoni, ki so postali arhitekturne ikone ...
T. G.: Najbolj znan je gotovo paviljon Miesa van der Roheja, ki še danes stoji v Barceloni (prvotni paviljon so razgradili že leta 1930, a so ga pozneje ponovno postavili, op. P. B.). Zanimivo je opazovati ekperimentalne projekte transformacije paviljona, ki jih fundacija, ki podeljuje tudi najuglednejšo evropsko nagrado za arhitekturo, organizira. Gre pa pravzaprav za tujek v okolju.

A. D.: To je gotovo reprezentančna arhitektura. Če govorimo o paviljonih, ena plat je predstavitev države, drugo je pa odraz sodobnega v arhitekturi, kaj arhitektura želi danes doseči in v kakšnem stanju je.

Če govorimo o eksperimentu v arhitekturi, je treba omeniti, da je ravno Expo v Osaki leta 1970 tudi v arhitekturni stroki obveljal za pomembnega v smislu predstavljanja možnosti arhitekture prihodnosti.
T. G.: Preverili smo veliko podatkov o Expu v Osaki in stanju arhitekture tistega časa. To je bilo obdobje, ko je od konca druge svetovne vojne že minilo dovolj desetletij, da so na območjih, kjer je potekala vojna, že zgradili socialna stanovanja, šole in bolnišnice. Torej najprej se je postavila ključna infrastruktura za družbo.

Možnost za eksperiment pa je bila izražena v Osaki: z metabolizmom: japonskim arhitekturnim gibanjem, ki izpostavlja biomimetično in možnosti megastruktur. V smislu: poglejmo, kako daleč lahko gremo. Torej da v arhitekturi ne gre zgolj za zagotavljanje nekih najnujnejših potreb, ampak kako lahko arhitektura poseže tudi v prostore nekega novega tipa, kakšne so lahko nove oblike … Šlo je za neki utopičen in tudi pozitiven pogled v prihodnost.

A. D.: Takrat je bil tudi nek prehod svetovnega modernizma v obdobje regionalne kritike modernizma. Oblikovale pa so se tudi že s širše teme. Šlo je za odraz preizpraševanja enega arhitekturnega obdobja. Tako da je bil tisti Expo v arhitekturnem smislu izjemno pomemben. Če gledamo nadaljnji razvoj, se za marsikateri Expo zdi, da ni ponudil dovolj kritičnih objektov ali objektov, ki bi odražali stanje v družbi, ampak je šlo samo za prikazovanje bogastva in promocijske dejavnosti. Za nekaj zadnjih Expov bi lahko rekli: Naj se vidi razkošje. Pogrešali smo kritične vsebinske pristope.

Nasploh se zdi, da je v arhitekturi vedno manj eksperimenta. Tudi ko gledamo, kaj se gradi v Ljubljani, bi lahko rekli, da gre za širjenje 'berlinskega sloga'. Na videz kamnite fasade z ozkimi okni.
T. G.: Na Expu v Osaki so arhitekti preizkušali vse: novo razumevanje družbe, urbanizma, arhitekture, tudi novih materialov. Japonski arhitekt Kišo Kurokava je določil meje 'high techa'. Veliko je bilo novih tekstilnih materialov in jeklenih konstrukcij. Veliko je bilo poskusov, predstaviti neko novo lahkotnost v arhitekturi. Moramo tudi upoštevati ozadje, da je bil to, denimo, čas, ko je bil le leto po Expu zasnovan Center Pompidou. Morda bo s tem Expom videti zanimivo primerjavo, kje je bil svet tedaj in kje je danes.

Expo 1970 je bil simbol Japonske hitrega razvoja in gospodarske rasti. Kakšno Japonsko bo po vajinem mnenju predstavljal Expo 2025?
A. D.: To je bolj vprašanje za Japonce … (smeh).

T. G.: Morava povedati, da sva midva še kar navdušena nad Japonsko. In zato nam je bil eden od izzivov tudi že sama lokacija Expa. Je seveda drugače, ali je Expo v Dubaju, ali v Italiji, ali pa v Osaki. V bistvu se moraš zavedati, kje se bo zgodil, kakšen je kulturni kontekst. Zagotovo bo veliko mednarodnega obiska, vendar se pričakuje, da bodo primarni obiskovalci Japonci.

A. D.: To je dobro vprašanje, ker smo se nekoliko odločili za ta natečaj tudi zato, ker bo Expo na Japonskem. Japonci imajo poseben odnos do arhitekture. Ni tako potrošniški, kot to velja za zahodno družbo, ampak vse skupaj temelji na razumevanju in spoštovanju materialov. Pri njih patina ne velja za nekaj, kar bi predstavljalo propadanje, ampak predstavlja neko rast, tudi duhovno rast. Kot v knjigi Arhitektura sreče (The Architecture of Happiness, 2006) piše Alain de Botton, imajo Japonci poseben izraz za lastnosti, kot so minljivost, ponižnost, asimetrija in nepopolnost, za to, kako se materiali skozi čas spreminjajo in postanejo boljši.

De Botton opisuje dogodek, kako je japonski novelist Natsume Soseki na obisku v palači nekje na Škotskem lastniku pohvalil z mahom na debelo pokrite poti med vrstami dreves in mu kot kompliment dejal, da so te poti pridobile veličasten videz starosti. Gostitelj pa je odvrnil, da kmalu namerava naročiti vrtnarju, da je mah treba odstraniti. Tu vidimo to diskrepanco v pogledih. Tudi če se ozremo na naš opus in na naš pristop k arhitekturi, se nam zdi bistveno, da zgradimo hišo, za katero se že prvi dan zdi, da je taka, kot da bi tam že bila, da skozi čas pridobiva kakovost, ne pa da bi jo izgubljala. V bistvu nam je kot arhitektom japonska filozofija prostora blizu.

Če pogledamo ta parket. To je 100 let staro stanovanje in obstoječ parket smo le pobrusili. Poglejmo torej dilemo, ali parket lakiramo ali ga oljimo. Mi ne bomo nikoli polakirali parketa, vedno ga bomo le naoljili, ker polakiran parket izgubi svojo materialno kakovost, naoljen parket pa sčasoma in z uporabo pridobiva vrednost, videti je vedno boljši. To so teme, s katerimi se ukvarjamo v biroju in so mogoče bližje japonskemu zaznavanju.

Pa vendar ni mogoče spregledati tega, da je japonska družba, skupaj verjetno z južnokorejsko, ena najbolj potrošniško usmerjenih družb. Sploh, če pogledamo mlade.
T. G.: Japonska je v stalnem konfliktu. Hkrati je zelo antipotrošniška in tudi zelo potrošniška. Zelo ceni tradicijo, rokodelstvo, prefinjenost, natančnost v izdelavi, ima zelo zrel odnos do materialov, torej, da se kar brezglavo ne porabljajo. Denimo ceni se kos lepo obdelanega lesa … Vendar obenem skoraj vse hiše po kakšnih 30 letih porušijo in jih zamenjajo. Tudi nekatere templje porušijo in jih znova zgradijo enake.

Ste že na začetku, ko ste se odločili sodelovati na natečaju, dobili informacije o parceli?
T. G.: Seveda in tudi o zasnovi celotnega prizorišča. Naredili bodo torej krog z dvignjeno ploščadjo. Znotraj lesene konstrukcije oboda lahko hodiš v senci in tam so na voljo tudi vsi servisi. Lahko pa izbereš izkušnjo dvignjene poti po ploščadi.

A. D.: V natečaju je bila ta megastruktura, lesen krog, že določena. Notranjo površino so razparcelirali in določili območja, ki naj bi zastopala določene teme. Slovenska parcela, denimo, spada v tematski skop Connecting (povezovanje).

T. G.: Kot avtorji paviljonov moramo upoštevati standarde, ki veljajo za vse gradnje na Japonskem, glede univerzalne dostopnosti, požarne varnosti. Kar 53 strani obsegajo vsa pravila, ki smo jih dobili. Organizatorji zahtevajo tudi, da so v projekte vključeni tudi njihovi arhitekti. Obiskali smo že več Expov in smo se tudi zato zavedali, da je pomembna dostopnost za vse. In to bo naša prva stavba, ki nima niti ene stopnice. Vodila nas je ideja, kako narediti kontinuirano klančino kot izkušnjo obiskovalca.

A. D.: Gre za sistem klančin, ki so na fasadi. Zamislili smo si klančino, ki je glavna sprehajalna pot obiskovalcev, napol zunaj, napol noter, vse do razstavnega prostora in vse do gozdne strehe. Torej, enaka izkušnja za vse: družine z vozički, poslovneže s kovčki, mobilno ovirane ... Imamo tudi dvigalo, ki deluje tako za servis kot za obiskovalce.

Je že znano, kaj naj bi se s paviljoni zgodilo po koncu Expa?
T. G.: Ja, vse od začetka je to že znano. Zahteva organizatorjev je, da se vsi odstranijo. Država naj postavi in odstrani svoj paviljon, brez sledi, brez odpadkov. Nam je bil tudi to izziv, ker vemo, kako problematično je postavljanje začasnih paviljonov. Zato se nam je zdelo ključno, da najdemo pravo tehnologijo gradnje, ki omogoča krožnost in povzroča minimalno emisij. Torej zavestno ne bomo zgradili paviljona v Sloveniji, ga peljali po delih z ladjo tja, ga tam sestavili in nato po delih pripeljali nazaj.

Za ladijski promet je sicer malo znano, da uporablja najbolj 'umazano' gorivo, ki zares grozno onesnažuje morja. Je bilo to torej eno od izhodišč za to, da ste se odločili za konstrukcijo iz gradbenih odrov?
A. D.: To je bilo osnovno izhodišče. V primeru Milana, recimo, je bilo smiselno, da se nekaj zgradi s slovensko tehnologijo, se tja pripelje, tam montira, demontira in pelje nazaj. To je absolutno smiselno.

Japonska pa je na drugi strani sveta in v tem primeru ta logika ne zdrži. Tudi če razmišljamo, kako se družba razvija, da smo vedno bolj soočeni z nujnostjo krožnih ekonomij, kar pomeni tudi, da se materiali, ki jih uporabimo za en projekt, pozneje uporabljajo v drugih projektih. Ali pa da se stvari najemajo. Ni nujno, da smo vedno lastniki konstrukcij. Če imamo princip 'sharinga' za avtomobile, zakaj ga ne bi imeli še za hiše. Torej najamemo konstrukcijo. Najbolj preprosta konstrukcija za najem, ki danes obstaja, so gradbeni odri, ki so hiša pred hišo. Zato smo šli v ta koncept.

Torej boste odre tam najeli?
T. G.: Ja, to je namen. Arhitektura gre v zadnjih nekaj letih, kot je Aljoša tudi že omenil, na srečo radikalno v smer krožne arhitekture, krožnega dizajna. Zdaj razmišljamo o stavah prihodnosti, katerih posamezni deli se lahko po 50 ali 100 letih uporabijo na drug način, v drugi stavbi. To je tema, ki smo jo vpeljali tudi kot projektanti Centra znanosti v Ljubljani.

Okoljske krize se ekstremno zavedamo in vemo, da smo kot arhitekti soodgovorni za velik del le-teh. Smo vendar del gradbene industrije. Marsikdo misli, da je narediti lesen paviljon in ga poslati na Japonsko, najbolj trajnostno in zaščitni znak Slovenije. Mi smo to postavili pod vprašaj. In smo tudi izračunali izpuste. Pa zelo radi uporabljamo les kot konstrukcijski material v Sloveniji in tudi skušamo minimizirati razdaljo od točke poseka do točke uporabe lesa. Zato smo se odločili, da je najeta konstrukcija boljša alternativa.

Med navdihi nam je bil tudi paviljon Serpentine (vsako poletje začasno po naročilu enemu arhitektu v Londonu postavijo razstavni paviljon, op. P. B.) Souja Fujimota, prav tako lahkotna in transparentna konstrukcija, ki je spominjala na gradbene odre.

Od postavitve Fujimotovega paviljona je sicer ravno deset let.
T. G.: : Fujimoto se je ukvarjal s temo med jamo in gnezdom, pa tudi z geometrizirano naravo. Mi smo potem začeli razmišljati, kako bi naredili 'low-tech' transparenten, lahkoten umetniški paviljon. Želeli smo tudi maksimalno zmanjšati prostor, ki ga je treba klimatsko uravnavati in maksimalno povečati zunanji pokrit prostor.

Boste imeli tudi lokalno ekipo, ki bo usmerjala postavitev paviljona?
A D.: To je treba še določiti. Zagotovo bo treba imeti japonsko ekipo, ki bo zagotavljala, da bodo upoštevani vsi lokalni predpisi. Imamo pa seveda tudi mi določena znanja in izkušnje, ki jih bo treba upoštevati in bodo prispevali h kakovosti strukture in uspešnosti paviljona.

Gre vendar za nacionalni paviljon. Bo ta torej kakor koli odražal identiteto Slovenije?
T. G.: Seveda, identiteta Slovenije je ključni del naše zasnove. Spraševali smo se, kaj je tista slovenska identiteta, s katero se vsi strinjamo. Slovenija se predstavlja kot ena evropskih najbolj gozdnatih držav (pred Slovenijo sta še Švedska in Finska, op. P. B.). Okoli 60 odstotkov površine Slovenije prekriva gozd in določa značilno podobo naše krajine. Slovenijo lahko predstavimo kot zeleno srce Evrope. In tudi obiskovalci, ki bodo hodili po dvignjeni platformi Expa, bodo videli gozd kot identiteto naše države. Glede na položaj, v katerem je naš planet, je lahko to tudi pozitivno sporočilo. Predstavljali smo si, da gozd predstavlja našo identiteto in smo temu tudi podredili cel paviljon.

A D.: Ravni izražanja identitete je več. Morda najvidnejši je gozd. Na ogled bodo še digitalne predstavitve, ki bodo predstavljale slovenske dragulje. Torej, ena raven je virtualna predstavitev v paviljonu, ena gozd na strehi, ampak je še tretja raven. Smo majhna država, imamo pa zelo močne posameznike, ki so na svojem področju absoluten svetovni vrh. Dolgo bi lahko govorili o izpušnih ceveh ali ultralahkih letalih. Slovenija ima ljudi, ki ustvarjajo svetovne presežke. Želimo, da bi ta paviljon s svojo transparentnostjo in lahkotnostjo govoril o tem, da smo napredna država, z vrhunskimi dosežki, ki se lahko hitro prilagaja sodobnim svetovnim spoznanjem.

Rastline ne zrastejo v nekaj dneh, kdaj boste torej začeli razvijati svoj gozd?
T. G.: Nam ni bilo v interesu, da drevesa tam gojimo. Zdaj, ko smo zmagali na natečaju, bomo vzpostavili sodelovanje s strokovnjaki, ki nam bodo pomagali pri uresničitvi koncepta. Želimo predstaviti raznolikost slovenskega gozda, torej slovenske drevesne vrste, ki bodo vzgojene v Sloveniji in prepeljane na Japonsko. Po zaprtju Expa predlagamo, da Slovenija vsa drevesa podari japonski državi. Obdarovanje z drevesi je dolga tradicija diplomatskih odnosov med Slovenijo in Japonsko, saj je Japonska Slovenji podarila že veliko dreves češenj, ki zdaj krasijo našo okolico. Vprašali smo se, kako obenem zagotoviti intenzivno izkušnjo gozda in vključiti diplomatsko gesto z državo, ki resnično ceni drevesa, hkrati pa dodatno zmanjšati izpuste, potrebne za prevoz dreves spet v Slovenijo.

Zasajevanje predvsem velikih rastlin ni preprosto. Nedavno sem brala o zasajevanju dreves ob Ljubljanici, kjer je za vsako drevo predvidena 'vreča'. Kako se boste torej vi lotili 'gozda' na strehi slovenskega paviljona?
A. D.: V strešni konstrukciji imamo dovolj prostora, da se za vsako drevo vgradi zabojnik ali vreča, kot lahko vidimo v drevesnicah, kjer drevesa ne rastejo v zemlji, ampak v loncih ali vrečevinastih vrečah in so tako pripravljena na prevoz in vsaditev. Uporabiti želimo princip drevesnic, da bodo drevesa že pripravljena na to, da se nato nekam vsadijo.

Ste imeli ob načrtovanju v mislih geslo, ki so ga določili organizatorji, torej Oblikovanje družbe prihodnosti?
T. G.: Ja, seveda, Zdelo se nam je pomembno poudariti, da je danes ekološka ozaveščenost nuja. Ekološko in socialno vzdržna družba je nekaj, za kar si moramo vsi prizadevati.

Vizualno najbolj dominantna bo očitno streha paviljona. Ozelenjene strehe so sicer tudi tehnično dokaj zahtevne. Ne moremo kar vreči zemlje in posaditi rastline …
T. G.: Streha je nekaj, s čimer smo se intenzivno ukvarjali od začetka delovanja našega biroja. Vsi projekti so skušali razumeti streho kot nekaj, kar sooblikuje prostor in identiteto. Že samo priti na streho je izkušnja (projekt hiša na pečini na Havajih ali prihodnji Center Znanosti). In to bo tudi v primeru paviljona na Expu 2025. Že dolgo vemo, da imajo primerno ozelenjene strehe veliko prihodnost, saj začasno zadržijo veliko vode in prispevajo k lokalnemu ohlajanju ozračja.

Tudi v drugih projektih veliko pozornosti namenjate možnostim okoljevarstva ali zmanjševanju škodljivih človekovih vplivov
A. D.: V centru znanosti imamo predvideno infrastrukturo za pet različnih vod: voda iz vodovoda, deževnica, rumena voda (urin), črna voda (blato), siva voda (umivanje rok, prhanje). Uporaba "odpadnih" voda je tehnološko že toliko napredovala, da na trgu že obstajajo stranišča, ki ločujejo vsebino. Vendar moraš imeti tudi instalacije, ki temu ustrezajo.

Če se ob koncu vrnemo na Japonsko. Osupljivi so, denimo, posnetki 'dlakocepskega' grabljenja peska. Mi bi rekli: pograbljen pesek tako ali drugače – vseeno… Oni očitno menijo drugače.
T. G.: Japonci gledajo na svoje zelene predele kot na svete. Njim je ta del Evrope, kjer imamo toliko gozda nekaj nepredstavljivega. Razdalja do prvega gozda je v vseh slovenskih krajih majhna. Mi praktično živimo z gozdom, in to želimo Japoncem nazorno predstaviti.