Hanan Awwad je tudi ena od ustanoviteljic palestinskega PEN-a ter ustanoviteljica palestinske sekcije Mednarodne ženske lige za mir in svobodo. Rodila se je v Jeruzalemu, kasneje je študirala arabsko književnost na univerzah v Jeruzalemu in Kairu, na univerzi McGill pa je zaključila doktorsko delo, v katerem se je posvečala delom politika in literata Ghassana Kanafanija.

Med letoma 1998 in 2004 je bila tudi kulturna svetovalka Jaserja Arafata. Njene prve knjige so bile pesmi v prozi, zbirke Pišem s svojo krvjo, Junak se vrne in Izbrala sem nevarnost, ki jih lahko uvrščamo v palestinsko odporniško literaturo. Kasneje se je posvečala esejistiki in akademskemu pisanju, med drugim je raziskovala podobo žensk v palestinskem leposlovju in podobo ženske v literaturi o palestinski revoluciji.

Vabljeni k branju ali poslušanju intervjuja!

Kakšno je bilo vaše odraščanje, kaj je bilo tisto, kar vas je navdihovalo, da ste začeli ukvarjati s pisateljevanjem?
Rodila sem se v družini z veliko kulture. Moj oče je bil zelo kulturen in napreden za tisti čas. Moja mama je imela rada poezijo in pisanje, zato sta me oba močno spodbujala. Poleg tega smo v Palestini del arabskega sveta, v katerem se dogajajo številni politični pretresi. Ko sem bila otrok, sem poslušala glasove Arabcev, ki so vedno pisali lepo poezijo. Z vsem tem sem odraščala. Poleg tega sem, ko sem hodila v šolo, začela pisati svoje pesmi. In mojim učiteljem je bilo to všeč. Kadar koli smo imeli v šoli prireditev, so me prosili, naj zapojem narodne pesmi in preberem nekaj svojih. Odraščala sem v skladu z očetovo mislijo, da moraš biti, če hočeš postati pisatelj, velik intelektualec in da moraš veliko brati. Včasih sem sedela ob njem in gledala njegove knjige v angleščini, arabščini, najrazličnejše knjige, romane, literarno kritiko, politiko. Vprašala sem se, kako naj spremljam vso to kulturo, vse te knjige. Potem sem začela brati in pozneje mi je oče omogočil, da sem si pridobila visokošolsko izobrazbo. Končala sem dva dodiplomska in dva magistrska študija in nato odšla še na univerzi Oxford in McGill, da bi na njiju doktorirala. Oče je bil tisti, ki mi je odprl te poti. Moji starši so verjeli, da se mora ženska šolati in imeti svojo vlogo v svetu. Le tako bo uspešna.

Kako pa ste začeli pisati v odrasli dobi?
Prvi članek sem napisala za časopis Al-Kuds in pritegnil je veliko ljudi. Zato sem od tedaj občasno pisala. Pozneje je bil v Jeruzalemu ustanovljen časopis, ki se je imenoval Ašab. Glavni urednik je v njem želel moje članke in pesmi. Tako sem začela vsak dan pisati kolumno, ki se je imenovala Pišem s svojo krvjo. To pomeni, da sem pisala s srcem, odprtim za svoje ljudi, za to, kar se jim dogaja. In moji ljudje v Jeruzalemu in Palestini so jo vsak dan brali. Potem pa se je začela cenzura okupacije. Včasih so iz članka odstranili eno vrstico, včasih dve. Na koncu so umaknili kar celo kolumno. Včasih sem pisala v zelo simbolnem jeziku, kot da bi ustvarjala pesmi, da bi bile kolumne le lahko objavljene. Pozneje sem jih izdala v knjigi poetičnih člankov z naslovom Pišem s svojo krvjo.

Kakšne so bile možnosti za objavljanje vašega pisanja v tistem obdobju na okupiranih ozemljih?
Ko smo začenjali, je bilo zelo zelo težko. Kot sem vam povedala, vse so cenzurirali. Moj brat je bil recimo inženir in umetnik. Med prvo intifado je pisal pesmi in skladal glasbo o njej, o Jeruzalemu, o vsem, kar nam je bilo zaplenjeno. In zato je bil zaprt. Zdaj bomo to glasbo poskušali oživiti in jo izdati v Londonu. Če bi to poskušali v Jeruzalemu, bi bila seveda cenzurirana. Cenzura je bila vedno zelo zelo močna. Vseeno pa smo se trudili, saj smo želeli, da nas ljudje berejo. Ob pomoči pisanja smo bili lahko z njimi vsak dan. Ko sem hodila po ulici Salaheddin v Jeruzalemu, so me ljudje, če v časopisu niso videli mojih člankov, spraševali, kaj se je zgodilo, kje je moj članek. Zato menim, da je odnos med piscem in bralcem zelo pomemben. Ves čas smo razmišljali o tem, kako bi lahko svoje pisanje objavili. Kako bi lahko svoje članke in poezijo poslali iz države? Kadar smo šli čez mejo, nismo smeli imeti pri sebi niti majhnega koščka papirja, vendar smo vseeno našli načine. Svoje pisanje smo pošiljali v Egipt, Jordanijo, Palestino, na Ciper.

Se v svojem pisanju vedno ukvarjate s palestinskimi vprašanji?
Zdaj imam skupaj 13 knjig in v vsaki tako ali drugače govorim o palestinskih temah. Ko so se začeli obleganja, nadzorne točke in napadi na Palestince, sem napisala knjigo Epizode obleganja. V njej opisujem vse težave, ki jih je imela Palestina v preteklosti, pa tudi obdobje, ko so oblegali rezidenco Jaserja Arafata in jo bombardirali. Zadnja pripoveduje o zgodovini revolucije in moji vlogi pisateljice v tej revoluciji. V njej lahko najdete vse pomembne dogodke v Palestini, pomembne osebnosti Palestinskega osvobodilnega gibanja, palestinske pisatelje in znanstvenike.

Omenili ste Jaserja Arafata, s katerim ste dolgo delali kot njegova svetovalka za kulturo. Kako se spominjate tistega obdobja?
Nanj imam lepe spomine. Jaser Arafat je bil velik vodja, hkrati pa zelo človeški. Rad je imel ljudi. Rad je pisal. Mahmud Darviš ga je imenoval splošni pesnik. Jaser Arafat je ljudi spodbujal k pisanju. Tudi mene. V Jeruzalemu je palestinski PEN organiziral sedem literarnih festivalov in prav na vsakem je najprej govoril sam. In nikoli, prav nikoli ni zavrnil kulturnega projekta. Ko so ga oblegali, smo ga poskušali podpirati na mednarodnem prizorišču. Pripravili smo veliko solidarnostnih akcij zanj. Ljudje so ga klicali in vedno je bil pripravljen, da govori, čeprav je sedel v sobi, bil oblegan. Govoril je, kot da ne bi bilo obleganja, kot da ne bi bilo ničesar. Zanj smo pripravili solidarnostna srečanja v Turčiji, celo v Avstraliji, na različnih koncih sveta.

Čeprav pišete knjige, ki se posvečajo zgodovini in literarnim vedam, ste tudi pesnica. Zakaj vam je blizu pesniški način izražanja?
Poezija se vedno dotakne vašega srca, hkrati pa tudi vašega uma in vaše ustvarjalnosti. Da bi napisali pesem, ki bi se lahko dotaknila ljudi in bi jo ti z navdušenjem brali, kot je znal naš veliki pesnik Mahmud Darviš, morate imeti najprej poseben jezik, posebne metafore. In pomembno temo. Taka naj bi bila vloga pisatelja, pesnika, kakršen je bil Darviš. Nekoč je dejal, da naše pesmi ne bodo imele melodije, ne bodo imele okusa, če ne bodo od doma do doma prenašale ognja. To pomeni predanost, angažiranost. Angažiran pisatelj je tisti, ki res razmišlja o ljudeh, razmišlja o družbi in v svojem pisanju predstavlja ta vprašanja. Ne v geslih, ne kot novinar, temveč tako, da vzame podobe, ki so blizu resničnosti, nato pa privzdigne ideje in kulturo ljudi. Zato ga berejo. Zato imamo Darviša za svojega. In prav on je moj zgled v poeziji. Je vest palestinske književnosti, ne samo palestinske, ampak tudi arabske in mednarodne. Ko pišem o zatiranju palestinskega ljudstva, čutim, da zastopam zatirane ljudi po vsem svetu. Angažirana beseda je zelo pomembna in ima velik vpliv. Zato smo to, kar smo pisali v Palestini, imenovali odporniška literatura. Kaj to pomeni? To pomeni, da s poezijo stojiš proti vsemu zatiranju, imperializmom, okupacijam ter daješ upanje, ogenj upanja za prihodnost, za boljšo prihodnost ljudi. To ne pomeni, da ne pišemo o naravi, o ljubezni ali o čemer koli drugem. Vendar pa prav z vprašanjem naše domovine odpiramo vprašanja sveta.

Napisali ste tudi knjigo o umrlem palestinskem pisatelju Ghassanu Kanafaniju. Zakaj je za palestinsko literaturo tako pomemben?
Bil je velik intelektualec in borec za Palestino. Izraelci so ga umorili v Libanonu. In to, kar je napisal in kar nam je zapustil, je pot, po kateri lahko stopamo. Eden izmed njegovih romanov je recimo opisoval, kako se Palestinci selijo v druge arabske države, da bi si drugod ustvarili nova življenja. To je bilo v preteklosti zelo težko. Razmere niso bile take kot danes. Vozili so se s tovornjaki in se skrivali, da bi lahko prečkali meje. Bilo je vroče in ljudje so umirali. Podobe v tej knjigi so bile zelo močne, vendar je bil mnenja, da ljudje, ko so zatirani, ne smejo biti utišani.

Kanafani je bil pomemben tudi z gledišča podobe palestinske ženske v literaturi. Gre za zelo napredno podobo žensk. Vloga ženske se mu je zdela zelo pomembna, celo bolj kot vloga moškega. Tudi drugi angažirani pisatelji so se posvečali temu, toda Kanafani še posebno. In mislil je resno, saj je verjel, da ima ženska pomembno vlogo v naši revoluciji. V palestinski revoluciji so borke hodile ob borcih, z ramo ob rami. Veliko se jih je žrtvovalo, zapirali so jih, bile so ubite. Zato se je ta podoba žensk pojavila tudi v literaturi. In to, kako pisatelji pišejo o njih, je tako zelo lepo.

Kako pa sama vidite ustvarjanje pisateljic in pesnic v Palestini?
Sama menim, da ni razlike. Ne moremo ustvariti posebne kategorije pisateljic ali pisateljev. O tem sem tudi napisala dolg uvod v eno izmed svojih knjig.

Književnost je književnost. In če hočeš biti pisatelj, moraš biti zelo ustvarjalen. Imeti moraš visoka merila, ne glede na to, ali si moški ali ženska. Kritiki so včasih uporabljali izraz ženska literatura. Nanjo gledajo kot na posebno vrsto literature. Njihova misel temelji na nekaterih romanih in drugih delih, ki so se pojavila v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je na ženske vplival eksistencializem. Pisale so o tem, kako vzpostaviti enakopraven odnos z moškimi, in večina pisanja je bila posvečena temu, kako so bile zatirane. Zato so jih kritiki popredalčkali v kategorijo ženske literature. Sama to popolnoma zavračam, saj mislim, da literature ne moremo graditi tako.

Kakšno vlogo ima literatura v palestinskem boju?
Literatura in pisatelji so v Palestini izjemnega pomena. Prav v književnosti je bila zasnovana vodilna podoba revolucije. Književnost gre z roko v roki z revolucijo. In revoluciji daje prihodnost. Po izgubi Palestine leta 1948, torej po nakbi, ki se je danes spominjamo, so pisatelji na območju zgodovinske Palestine začeli govoriti o izgubi zemlje, drevesih, limonah, morju, pticah. V literaturo so vnesli svoje sanje in prepričanje, da se bodo nekega dne vrnili. Abu Salma, eden naših najpomembnejših pesnikov, je dejal: "Jutri se bomo vrnili in vsi ljudje bodo prisluhnili korakom naše vrnitve." Nekateri pesniki so se tudi borili in izgubili življenje.

Okupacija nam je vzela vse in nadzoruje vse. Toda z našimi besedami ohranjamo upanje pri življenju. Seveda bomo še naprej pisali o svobodi in pravici in kot pisatelji menimo, da morajo biti te norme in vrednote absolutne. Politiki vedno iščejo pravičnost, ki je mogoča. Mogoča pravičnost, včasih celo mogoča mogoča pravičnost. In gredo naprej. Kot pisatelji, predani pisatelji, vedno iščemo absolutno pravičnost. In kot veste, glede Palestine na svetu vlada tišina. Zato je naša naloga, da z umetnostjo pokažemo, kaj se v resnici dogaja. Palestinci so kljub zidovom, kontrolnim točkam in vsem tem težavam odločni in v sebi nosijo umetniški duh. Veliko ljudi je umetnikov, pojejo, pišejo in se ukvarjajo z drugimi umetnostmi.

V Palestini ste skupaj z Mahmudom Darvišem in Edwardom Saidom ustanovili palestinski PEN. Zakaj se vam zdi pomembno, da so pisateljske skupnosti določenih držav ali narodov vključene v tovrstne organizacije?
Pomembno je imeti glas pri takih organizacijah, saj se jih sliši po vsem svetu. Če je tam Palestina in se sliši še glas žensk, je vse drugače, saj potem spremljajo naš položaj in večkrat pridejo v Palestino. Ko je bil Jaser Arafat oblegan, je Mednarodna ženska liga za mir in svobodo prišla in se srečala z njim. Podobno je takrat tudi mednarodni PEN poslal po svetu poziv za podporo Palestini. Rekli smo, da potrebujemo njihovo solidarnost, in te organizacije so poslale veliko ljudi, ki so prišli k nam in ki še vedno trdno stojijo ob palestinskem vprašanju. Kot palestinski pisatelji in pisateljice, pa tudi kot Palestinci, mislimo tudi na druge. Mislimo na druge države, ki se soočajo s težavami, in upamo, da jih bomo nekega dne lahko podprli. Do neke mere to počnemo že zdaj. Upamo pa, da bomo imeli državo, ki nam bo omogočila, da bomo trdno stali ob strani in pomagali drugim. Vse države, čeprav imajo drugačne zgodbe, imajo svoje bolečine in res moramo trdno stati ob strani vsem prijateljem na različnih koncih sveta, kajti trpljenje je trpljenje.

Kakšne so torej dejavnosti PEN-a v Palestini?
PEN podpira številne pisatelje v različnih delih sveta. Pripravili smo veliko akcij za pisatelje v zaporih in v palestinskem PEN-u trdno stojimo za vsako akcijo v zvezi s katerim koli pisateljem, ki je zatiran. Tu je na primer Ašraf Fajad, palestinski pesnik, ki je bil zaprt v Savdski Arabiji. Zelo smo si prizadevali za to, da bi bil izpuščen. In uspelo nam je. To je torej naša vloga. Ne samo reči, da sedimo za mizo in pišemo, to ni dovolj. Moramo iti na teren in videti ljudi.

V Palestini ste sami ustanovili tudi palestinsko gibanje Mednarodne ženske lige za mir in svobodo.
Veste, mir in svoboda sta veliki besedi, za kateri upamo, da se lahko nekoč uresničita. Ko so leta 1988 razglasili rešitev z dvema državama, predsedniku Jaserju Arafatu ni bilo dovoljeno iti v New York. Šel je v Ženevo. Takrat sem prvič slišala za organizacijo Mednarodna ženska liga za mir in svobodo. Povabili so me na nekaj predavanj. Rekli so mi: Hanan, zakaj ne bi tega organizirala v Palestini? Rekla sem jim, da bom razmislila. Ko je Jaser Arafat končal svoj govor v Ženevi, sem povabila Edith Ballantyne, ustanoviteljico organizacije s sedežem v Ženevi, da se sreča z njim in mu predstavi to idejo. Takoj me je spodbudil, da sem ustanovila palestinsko vejo te organizacije v Palestini.

Danes se po svetu spominjajo 75. obletnice nakbe. Kaj bi radi povedali ob tej priložnosti?
Dovolj je bilo. 75 let trpljenja palestinskega ljudstva je dovolj. Dovolj je tišine sveta. Svobodni ljudje morajo imeti stališče. Svetovne sile morajo imeti stališče. Predstavljajte si Palestince v begunskih taboriščih, medtem ko drugi živijo v svojih domovih. Predstavljajte si ljudi, ki jih vsak dan ubijajo. Predstavljajte si vse te uničene hiše. Dovolj je bilo. To je največja okupacija na svetu. Morajo se ustaviti. Morajo se umakniti. Palestina mora biti svobodna in priznana kot polnopravna država. Palestinsko ljudstvo je treba zavarovati. Palestino priznavajo kot opazovalko. Zdaj je čas, da jo priznajo kot polnopravno državo, enakovredno drugim.