Novi glasbeno-gledališki projekt sta skupaj zasnovala Tretji program Radia Slovenija – program Ars in SNG Drama Ljubljana.

Prvi koncert bo dvorano ljubljanske Drame prežel v nedeljo ob 20. uri z nastopom enega vodilnih slovenskih džezistov Tadeja Tomšiča s petčlansko zasedbo Institution. Predstavili bodo svoj najnovejši projekt Flying Start in še prejšnji projekt Orion saksofon, v okviru katerega bodo izvedli svoje interpretacije skladb iz zlatega obdobja Slovenske popevke. Večer posvečajo pred kratkim preminulemu Juretu Robežniku.

Drugi letošnji koncert, ki bo na sporedu 20. novembra, bo posvečen legendarnemu komponistu Urbanu Kodru pod naslovom Cvetje v jeseni, nastopili pa bodo igralke in igralci, ki delujejo v Drami. V spomladanskem ciklu napovedujejo še dva koncerta.

"Ambient Drame je prestižen, obenem je v njem izjemno dobra akustika: obetajo se koncerti, ki imajo pridih žlahtnosti," razlaga Šekoranja, glasbeni urednik v Uredništvu za resno glasbo na programu Ars, ki je v najinem pogovoru spomnil tudi na to, kako je bila zgodovina polna prelomnih džezovskih koncertov v gledaliških dvoranah.

Vabljeni k branju pogovora.

Kakšna oblika sodelovanja se odpira z novim ciklom Ars in Drama, ki ste ga zasnovali? Kakšne vrste glasbo bo mogoče spremljati? Koliko dogodkov je v načrtu?
To je cikel dveh osrednjih kulturnih institucij v Sloveniji, RTV-ja Slovenija, še posebno programa Ars, in osrednjega slovenskega gledališča, SNG-ja Drame v Ljubljani. Dolgo časa smo se dogovarjali, kresala so se mnenja, nato pa smo začrtali cikel koncertov, ki bodo vključevali džez, šansone, gledališke songe in še marsikaj. Cikel se bo odpiral sproti, zaenkrat imamo zastavljene štiri večere: 9. oktobra, 20. novembra, 29. januarja in 5. marca. Ko se bo SNG Drama prenavljala, bomo iskali drugo obliko sodelovanja, poskušali tudi v tistem času izvajati cikel. Seveda, z Dramo smo sodelovali že v preteklosti, denimo s koncertom Nane Milčinski ob izidu njene plošče leta 2014, ki je potekal z neposrednim prenosom na Prvem programu Radia Slovenija.

Kaj lahko poveste o uvodnem večeru cikla, ki bo v nedeljo? V središču bo džezist Tadej Tomšič, posvečate pa ga Juretu Robežniku, velikanu zlate dobe slovenske popevke, ki se je poslovil.
Prvi koncert smo si predstavljali precej drugače, namreč z mojstrom Juretom Robežnikom v prvi vrsti. Žal se je eden največjih komponistov poslovil in je zdaj nekje v svojem Orionu. Verjamem, da bi užival v priredbah svojih uspešnic. Prvi koncert iz cikla smo tako posvetili njemu. Nastopil bo saksofonist in komponist Tadej Tomšič s skupino Institution. To je vrhunska slovenska džezovska zasedba s petimi glasbeniki, ki spadajo med naše najboljše džeziste. Med njimi so bobnar Žiga Kožar, ki je v svoji generaciji že kar legenda, potem mlad basist Erik Čebokli, ki bo zanesljivo še veliko ime v Sloveniji. Že zdaj je med najboljšimi, če ne najboljši. No, glasba pač ni tekmovanje. V zasedbi je tudi Gregor Ftičar, ki je eden najbolj prefinjenih slovenskih pianistov in je razpet med Švico in Slovenijo. Potem pa je tu še Petra Vidmar, ki vedno bolj gostuje tudi v džezu, sicer pa je etablirana solistka, tolkalka v Simfoničnem orkestru RTV-ja Slovenija. Top of the top pa bo seveda saksofonist Tadej Tomšič kot vodja zasedbe.

Sorodna novica Umrl je Jure Robežnik, velikan zlate dobe slovenske popevke

Predstavili bomo dva njegova projekta, prvi je najnovejši in se imenuje Flying Start. Istočasno bo v samozaložbi izšla tudi plošča. To je vrhunska glasba, namenjen ne le za ozke ljubitelje džeza, ampak je to džez, ki ga lahko posluša marsikdo. Drugi projekt pa je Orion saksofon, plošča, ki je izšla tik pred korono in bi morala biti tedaj predstavljena, a zaradi epidemičnih razmer ni bila. Imamo tri goste, vokalne soliste – Alenko Godec, Nuško Drašček ter Janeza Bončino - Benča. Izvajali bodo skladbe iz tako imenovanega zlatega obdobja Slovenske popevke, ki jih je Tadej preobrnil po svoje.

V kakšnem smislu bo v koncertno dogajanje vključen Dramin ansambel?
Izkoristili bomo možnost, da imamo več kot polstoletno tradicijo prirejanja džezovskih koncertov na Arsu ter najpomembnejše slovensko gledališče, njihove izjemne igralce, ki so doma tudi v šansonskem petju. Veliko so že delali stvari, kot so Brecht in druga gledališka glasba. Igralci bodo sodelovali na koncertu 20. novembra, ki bo posvečen Urbanu Kodru. Ni bilo veliko dogodkov, narejenih njemu v čast, zato se je zdel kot logična izbira. V ta namen bodo prisostvovali Saša Tabaković, Jurij Zrnec, Silva Čušin, sami eminentni igralci.

Koder je eden osrednjih slovenskih komponistov, je morda nekoliko manj medijsko obsijan, a je bil človek velikega intelekta, tudi diplomiran zdravnik. Nikoli se ni preveč silil v ospredje in ni blestel skupaj z glasbeniki, kot so bili Jože Privšek, Bojan Adamič ali Mojmir Sepe, ki so bili v segmentu zabavne glasbe zelo uspešni. Koder se je namreč usmeril v filmsko in gledališko glasbo. Vsi ga poznajo po Cvetju v jeseni, čeprav sam ni želel biti znan po tem – zdelo se mu je, da je napisal veliko boljših stvari.

Cikel bo torej žanrsko močno razvejan? Bi mu lahko dali kakšno oznako?
Že Louis Armstrong je rekel, da obstajata samo dobra in slaba glasba. S tem se strinjam. Danes je to zelo aktualno, ker se žanri tako mešajo med seboj. Ko so prav tako Armstronga nekoč vprašali, kaj je džez, je dejal: "Oh, sram vas bodi, še vedno ne veste." Danes ni mogoče določiti, kaj je res džez. Ne glede na to, kakšno glasbo danes igrajo ustvarjalci, si dajo v biografijo, da igrajo funk, džez, ritem in blues, hip hop. Ker je vse pomešano med sabo. Jasno, to je globalizacija, vsi imamo vse na pladnju, na dotiku miške imamo kar koli, in to vpliva na mlade glasbenike. Včasih ni bilo niti plošč niti not. Ustvarjalci starejših generacij so prepisovali note v kinodvoranah, na note so pisali glasbo, ki so jo slišali. Ni bilo informacij, ni bilo samoumevno, da si vedel, kaj se dogaja na drugem koncu sveta. Meje so danes zabrisane. Tako, če sklenem, v precejšnji meri bi lahko pridali ciklu oznako džezovski, zanesljivo pa bo vrhunski.

Močen element cikla bo gotovo tudi dvorana, v kateri bo izveden. Ste ob snovanju razmišljali o tem, na kakšen način umestiti glasbo prav v dvorano, ki je mogočna, dramatična, ornamentirana?
Prenekateri veliki, prestižni koncerti z velikimi zvezdami so se dogajali v takšnih okoljih, v gledaliških dvoranah, v londonskem Royal Albert Hall ali pa v opernih hišah. Prvi neklasični koncert v Carnegie Hall v New Yorku je imel leta 1938 Benny Goodman, ameriški džezovski klarinetist. To je bila revolucija v trdnjavi klasične glasbe. Pomemben je bil tudi ameriški producent Norman Granz, vodil je turnejo, ki je trajala 40 let, pod imenom Jazz at the Philharmonic. Pripeljal je džez v dvorane, ki so bile poprej rezervirane za klasično glasbo. Granz je iz pozabe na glavni svetovni oder pripeljal zvezde, na primer Ello Fitzgerald in Charlieja Parkerja, bili so že skoraj pozabljeni in so se po zaslugi tega producenta vrnili, imeli comeback, svojo glasbo so tedaj lahko posneli kakovostno, bil je že čas sterea.

Ambient Drame je prestižen, obenem je v njem izjemno dobra akustika: obetajo se koncerti, ki imajo pridih žlahtnosti. To ni klub. V Cukrarni delamo serijo koncertov klubskega dogajanja, Jazz Ars All Stars. Tam imamo klubsko atmosfero – greš ven in noter, vzameš pivo, se presedeš. Z Ars in Drama pa smo v koncertnem okolju.

V kakšnih oblikah pa bo mogoče koncerte spremljati, poleg v živo v dvorani?
Smo radijski in interneten medij, tako da bo koncert na voljo za poslušanje na programu Ars, v videoprenosu na MMC-ju, pa tudi na Facebooku in na Instagramu.

Je v načrtu, da na podlagi koncertov nastane tudi album?
Definitivno. Zdaj se pogovarjamo z našo založbo, ZKP-jem, za kompilacijski album prejšnje sezone Jazz Ars All Stars. Upam, da bomo tudi Ars in Drama cikel lahko podobno izdali. Vsi izvajalci po svetu namreč še vedno izdajajo CD-je, čeprav se ne prodajajo dobro. Vinilke se že prodajo skorajda bolje.

V kakšnem smislu so CD-ji še vedno navzoči v svetu? Zdi se, da jih uporabljamo vedno manj.
Stvar je tudi v tem: ko narediš projekt, lahko vse super zapakiraš in daš posnetke v RTV-jev arhiv. Če se urednik odloči, da jih bo predvajal, so na voljo. Sicer pa preprosto so tam. Če imaš CD, pa ga lahko daš komu, za promocijo potrebuješ več od arhiva. Ne moreš reči: "Imamo glasbo v arhivu RTV-ja Slovenija." Sam pri snovanju oddaj še vedno uporabljam CD-je. Če bi delal oddaje zgolj iz elektronske baze, bi mi bilo težje. Z ovitka dobim tudi pomembne informacije, ki jih sicer morda drugje ni.

Kaj danes označuje resna glasba v primerjavi z zabavno? Rekli ste, da so meje med žanri vedno bolj zabrisane. Kaj to pomeni za presečišče resne in zabavne glasbe?
Po definiciji imata resna in zabavna glasba drug namen. Džez se je uvrščal v zabavno glasbo nekje do 40. let 20. stoletja, dokler je bila to plesna in popularna glasba – to, kar so bili pozneje Beatlesi. V 40. letih se je začel razvijati bebop z glasbeniki, kot so bili Charlie Parker, Dexter Gordon, Sonny Rollins, Miles Davis. Začeli so igrati drugače, se upirati sladkobnemu swingu orkestrov na plesiščih. Delali so na primer v newyorškem Savoyu, igrali so za nekaj tisoč ljudi. Ko so oddelali svoje, so odšli na 52. ulico, v klube in kleti, kjer so lahko igrali drugačno glasbo, eksperimentirali s harmonijami in ritmi, nastal je bebop. Džez se je razvijal v manjših zasedbah, ni bil več namenjen množicam, od tu naprej pogosto govorimo o modernem džezu. Že v 80. letih tako ne moremo več šteti džeza za zabavno glasbo. So se pa pojavljale podzvrsti, ki so koketirale z zabavno glasbo in se z njo mešale. V 70. letih se je to dogajalo s fusion džezom, ki se je razvil v smooth džez, ta je lahko na meji.

Sorodna novica Nocoj se začenja Arsov cikel koncertov Jazz Ars All Stars

Vedno pa so džezovski glasbeniki veljali za najboljše. Če si hotel igrati džez, si moral imeti vse: glasbo, tehniko, znanje, poleg tega še občutek za improvizacijo. Še danes so džezisti spoštovani pri klasičnih in zabavnih glasbenikih. Ko iščeš studijskega glasbenika, po navadi iščeš džezista, če to ni strogo klasična glasba. Džez je danes resna glasba, obenem pa se meša z zabavnimi zvrstmi, saj tržišče zahteva, da je džez tudi tržno zanimiv. Sicer težko preživi.

Džez se mora prilagajati vsaj delno – če hoče biti resen, mora biti tudi malo zabaven?
Za slovensko tržišče to zagotovo velja, ker je tako majhno. Če džezist želi preživeti, mora igrati v različnih zasedbah, tudi takšnih, ki prodajo veliko vstopnic. Samo z igranjem v Prulčku se ne da plačati položnic, če poenostavim.