Švicarsko pesnico in pisateljico madžarskega in slovenskega rodu slovensko bralstvo pozna po poetični avtobiografiji Morje modro moje ter pesniških zbirkah Črta čez vse in Proti strahu. Pri Beletrini je zdaj izšla dvojezična zbirka pesmi Impressum: Upočasnjena svetloba. Izbor pesmi iz zadnjih dveh zbirk je v slovenski jezik prevedla Amalija Maček. Pesnica je v Sloveniji gostovala kot častna gostja Dni poezije in vina.

Bi lahko povedali kaj o kontekstu nastanka pesmi v zbirki Impressum: Upočasnjena svetloba? V izvirniku gre seveda za dve zbirki, v slovenščini za eno, pa vendarle …
Ja. Prva zbirka vsebuje zelo različne pesmi iz različnih obdobij. Veliko sem potovala, tako da so to pesmi o Berlinu, o Kitajski, Japonski, Teheranu in Iranu, pa tudi o snegu, o letnih časih, o umetnosti. Druga zbirka je nastala v veliko krajšem času. Med pandemijo sem si zadala cilj, da bom vsak dan napisala eno pesem. Ta projekt je trajal leto in pol. Seveda mi vsak dan ni uspelo, a pisala sem redno in nazadnje sem imela več kot dvesto pesmi. Nanašale so se na različne teme, pomemben pa je časovni kontekst – nastale so v zelo omejenem času. To je bila zelo zanimiva in navdihujoča izkušnja. Živela sem sama, bila sem izolirana, kot smo bili tedaj mnogi. Nisem potovala. Opazovala sem stvari okrog sebe, v svojem malem vrtu: sneg, letne čase, ptice. Brala sem več kot po navadi, poslušala sem poročila. Veliko stvari se je dogajalo, zato je v pesmih tudi politična vsebina: o Belorusiji, Afganistanu, proti koncu tudi o Ukrajini. Veliko tem je in rekla bi, da vsebujejo veliko sveta, a v zelo drugačnem smislu kot v prvi zbirki, ko sem potovala, ko sem videla templje v Kjotu, v Pekingu. Mimogrede, tudi tiste sem napisala po potovanjih. Na poti samo delam zapiske, ko pridem domov v Švico, pa jih napišem in se spominjam tistih navdihov in dogodkov.

Potopis je običajno prozni žanr, kako razmišljate o potopisu kot pesniški obliki?
Nekoliko drugače je. V drugi zbirki so pesmi zelo strogo urejene, pesmi nimajo naslovov, imajo pa datume, ko so nastale, in v kronološkem zaporedju so tudi objavljene. Potovanja so me pogosto navdihnila, v drugi zbirki pa sploh nisem potovala. Navdiha je bilo še vedno dovolj. Spominjala sem se preteklih potovanj. Spomin je v poeziji zelo pomemben – včasih se po spominjanju porodi še bolj točna slika tega, kar se je zgodilo, kot pa, če bi pesem zapisala takoj; prisotna je tudi refleksija. Zapiske delam zato, da bi si stvari bolje zapomnila; dejstva so pomembna, vonjave in podobno. Pomagajo mi. Pišem tudi dnevnik, in to skoraj vsak dan, tudi ta je vir navdiha. Zelo je natančen, nič poetike, samo dejstva. Dejstva potrebujemo, da lahko nastane nekaj poetičnega, in postopek tega nastajanja je pomemben. Klasični potopisi so zelo konkretni: kaj se je zgodilo, dejstva, ljudje, kraji. Da bi iz tega nastala pesem, je pomembna transformacija v veliko pogledih: umetniškem, estetskem. Preprost “prevod” v pesniško obliko ne bi deloval.

V spremni besedi k slovenski zbirki razmišljate, da pesem nastane, ko se ji tako zahoče, kar se mi je zdel zelo zanimiv uvid. Bi lahko povedali kaj več o tem?
Mislim, da imajo pesmi potrebo, da jih napišemo. To se čuti: neka tema je zdaj dozorela za pisanje. Ne gre za navdih v smislu romantike – sedim in naenkrat dobim navdih, kot kakšen mističen menih. Ne, čutiš, da je nekaj, kar trka na vrata. Poskušaš poslušati v sebi, za kaj gre. Ne gre vedno samo za eno temo, lahko sta dve ali tri, lahko je spomin, lahko je vtis, ki sem ga dobila v vrtu, trenutek kakšne posebne luči. Oboje skupaj ustvarja nekaj novega. Tretja stvar je zvok, zelo pomemben vidik pesmi. Zvok, glasba, ritem, rima. Včasih imam v ušesu zvočni vzorec, stavek, prvih nekaj besed, ki imajo ritem. Temu ritmu sledim. Veliko vidikov je, ki se združijo in sčasoma ustvarijo pesem. Je pa tudi spontanost, nekaj, kar preprosto slišim: zdaj, zdaj. Zdaj se loti. Zdaj zapiši. Ta “zdaj” je postal nujen.

Pesem pa vendarle ne ostane takšna, kot je, ko jo prvič zapišete. Kako potem nadaljujete delo?
Pisanje poezije je delo, včasih težko. Včasih štejem zloge, ker se mi zdi, da je kakšen verz prekratek ali predolg. Zelo redko se zgodi, da pesem samo zapišem in se mi zdi, da je to bolj ali manj to, kar sem hotela. Vračam se k njej, jo predelujem, včasih to traja zelo dolgo. V drugi zbirki, ko je vedno navedeno, kdaj in kje je pesem nastala, to niso laži – le da gre včasih za datum začetka, drugič konca dela, včasih sta datuma celo dva … posvetim se vsaki podrobnosti, preoblikovanje besed mi je zelo pomembno. Pri mojih pesmih ne gre le za teme, o katerih pišem. Vedno gre za vprašanje: kako? Katera jezikovna orodja? Včasih si izposodim kaj iz drugega jezika, kot sta besedi light in delight – v nemščini se besedi za luč in radost ne rimata. Ti besedi pa sta se v mojo pesem prilegali, z njima sem lahko povedala točno tisto, kar sem hotela. Takšne malenkosti so zelo pomembne, brez njih pesem ni pesem. Lahko pišem dnevnik, prozo, ni pa to pesem. Poezija je delo in so izkušnje, v življenju sem napisala ogromno pesmi in jih veliko prebrala, to je moj žanr. Veliko sem brala pesnike in pesnice iz 19. in 20. stoletja, v različnih jezikih, od njih sem se ogromno naučila. Skušala sem izpiliti svoj slog pisanja poezije. Začela sem pri štirinajstih letih. Od takrat sem napredovala. Pri umetnosti sicer nikoli ne veš, kaj naj bi napredek pomenil. Ampak je izpopolnjevanje, to, da znaš uporabiti besede natanko tako, kot želiš. Da se ne zadovoljiš s prvo besedo, ki ti pride na misel, ampak poiščeš tisto, ki je čisto prava, v več pogledih.

Rekli ste, da vas standardizirane pesniške oblike navdihujejo – da so omejitve lahko navdihujoče.
Absolutno. Ustvarila sem pesniško obliko v devetih verzih, celo zbirko 99 devetvrstičnic je takrat, ko sem dobila nagrado Vilenica, v slovenščino prevedel Kajetan Kovič: Črta čez vse. Devetvrstičnice prej niso obstajale kot forma, včasih jih uredim po štiri, eno in štiri, ali pa trikrat tri, včasih brez rim, drugič v rimah. Zelo prijetno mi je bilo pisati v tej obliki: kratka je, pa vendar lahko z njo zelo veliko izraziš. Pisala sem tudi haikuje in akronime – ti so zelo zapletena oblika. Ni se mi zdelo, da me omejitve omejujejo, temveč, da me navdihujejo, saj sem morala poiskati nove načine. Sploh haiku je takšna forma, pet, sedem, pet zlogov. Zelo kratka oblika, šteti moraš zloge. Prav tako mi je zelo všeč. Hkrati pa glede teh form nisem fanatična, v smislu, da bi morala napisati zbirko sonetov. Nekateri moji kolegi, na primer iz Nemčije, pišejo zbirke sodobnih sonetov – kot Shakespeare ali Petrarca, a s sodobnimi rimami. Nikoli si nisem želela postati pesnica sonetov. Vidim pa, da tradicionalne pesniške forme lahko še vedno uporabljamo za sodobne teme, sodoben način življenja. Niso preživete. Zanimive so in uporabne, prilegajo se, če to narediš na zanimiv način. Jaz imam svoje forme – devetvrstičnice, enajstvrstičnice, haikuje in druge. Pri drugi zbirki sem si glede tega vzela veliko svobode, brez form in žanrov, zapisala sem, kar sem pač morala. Imam pa zelo močan občutek za ritem, saj sem bila včasih glasbenica, pianistka. Glasbeni vidik poezije se mi zdi zelo pomemben, in zato jo imam tako rada. Pomemben je tudi v prozi, a ne na isti način kot pri poeziji, kjer moraš veliko pozornosti posvetiti zvoku in ritmu. Všeč mi je ponavljanje, včasih kot litanije v katoliški cerkvi, te dolge molitve, ki vsak verz začnejo na enak način, ali pa kakšne pesmi.

Podobne pesmi so, ki z ritmom bolj spominjajo na pete pesmi. To mi je všeč, v sebi ima nekaj čarobnega. Ko takšne pesmi berem, opazim, da občinstvo ritem nekako hipnotizira, ker se ponavlja, vsake toliko pa se spremeni. Struktura pa ostane enaka. Na koncu je zaključek, zadnji stavek je pomemben, ponavljanje se konča z zaključnim stavkom.

Tudi v spremni besedi k slovenski izdaji pravite, da poezijo pišete "po posluhu" …
Točno tako. Seveda tega ne morem početi vsakič, za nekatere teme takšen način ni primeren. Pri drugih pa je. Všeč mi je ponavljanje. V moji zbirki je tudi pesem, ki je bolj kot pesem za petje.

Glede na to, da razumete slovensko in da ste tudi sami prevajalka, me zanima, kakšne so po vašem mnenju dileme in posebni izzivi v prevajanju pesmi iz nemščine v slovenščino?
V nemščini združujemo dolge besede – več besed zlepimo skupaj in to je nekaj, česar drugi jeziki ne zmorejo – potrebujemo dve besedi ali pa rodilnik. Tako prevod postane daljši, okoren, ni tako elegantno kot v nemščini, in to velja za prevode mojih pesmi tako v italijanščino, francoščino kot tudi slovenščino. Tega se ne da spremeniti, ker jezik nima te možnosti. Tudi sicer so določene slovnične razlike, ki v prozi ne bi bile tako opazne, v poeziji pa so, ker je poezija kratka in mora biti gosta. Če verz postane dolg in preveč podoben prozi, mi to ni všeč, ker izgubi ritem. Kaj storiti? Amalija Maček se je vedno trudila ohraniti zvočni vzorec, da ne bi prevod postal preneroden. Težave so tudi z rimami. Ne uporabljam jih pogosto, raje imam asonance ali polrime. Neko mojo pesem so prevedli v veliko jezikov in je zelo priljubljena. Je pesem o tesnobi: Pesem proti strahu. Ima zelo jasno strukturo in ritmični vzorec in rima se. Ni je mogla tako dobro prevesti, pa to ni njena krivda. Da bi ohranila svojo čarobnost in privlačnost, mora ohraniti ritem, da deluje kot urok.

Prevajalka ritma ni mogla ohraniti tako, kot ga je hotela. Naredila je najboljše, kar se je dalo, a še vedno so neskladja, ki se jih ne da odpraviti. Ta pesem ne more biti popolna v nobenem jeziku, razen v nemščini. Poskusili so v ruščini, v francoščini, pa ni šlo … Rekla sem ji, niti poskušaj ne. Pa je vseeno poskusila in ji je uspelo najboljše od vseh, zato smo to pesem obdržali. Ljudem je všeč. Prevajali so jo tudi v arabščino, pa so mi rekli, da “poljubi psa” nima smisla, ker imajo v tamkajšnjem kontekstu pse za nečiste živali. Religija bi to prepovedovala. Ko prevajaš pesmi, se mi zdi, da včasih ne gre, ker je kulturni kontekst popolnoma drugačen. Zgodovinski dogodki v srednji in vzhodni Evropi, o katerih pišem, tam niso znani. Rastline so popolnoma drugačne, nekaterih tam ni. Religija je druga. Pri nas ni prepovedano poljubiti psa, v arabskih državah pa je to skoraj tabu. Razlike med nemščino in slovenščino so v primerjavi s tem zanemarljive. Moje pesmi so prevedli tudi v japonščino, prevajalec je bil zares odličen, zelo previden. A občasno je moral dodati kakšno opombo, ki je kaj razložila.

Za konec povejva še kaj o svetlobi – ta je v naslovu zbirke Impressum: Upočasnjena svetloba in v veliki meri tudi rdeča nit pesmi.
Svetloba je zelo abstraktna. Imamo fizikalno razlago zanjo, a jaz nisem fizičarka, naravoslovje mi ni blizu. Vedno pa me zanima učinek svetlobe. Kako vpliva name. Vsi smo zelo občutljivi na svetlobo, na svetlo sonce, na svetlost, na senco. To me je vedno zelo fasciniralo, celo kot otroka, ko sem živela v Trstu. Med siesto sem se morala uleči in počivati, pa nisem mogla spati. Gledala sem, kako svetloba pronica v sobo. Tem pikicam sem rekla “zajci”. Bile so kot zajčki. Vedno je šlo torej za svetlobo, kako jo dojemam, kaj povzroča. V metaforičnem smislu vedno, ko omenimo luč, ne moremo brez sence, saj gresta skupaj. Mislim, da je svetloba del moje rahločutnosti in občutljivosti – zelo sem občutljiva na svetlobo. Ko potujem, opazujem, kako se svetloba popolnoma spreminja. Na severu Švedske je popolnoma drugačna kot v Zürichu. Zelo vpliva name. O svetlobi težko pišem, ker je fizikalni pojav, lahko pa pišem o njenih učinkih na svoje dojemanje. To poskušam vedno znova in znova in znova, vedno je le poskus, ker v bistvu ne pišem o svetlobi, ampak o tem, kaj naredi. Svetloba gre, tava, zdaj je tukaj, zdaj je tam. Pisala sem tudi o snegu, a sneg je lažje razumeti, lahko se ga celo dotakneš: tukaj je in zdaj tam. Sicer pa je nekoliko podoben svetlobi, bel je, kot tudi svetlobo dojemamo kot belo. Svetlobe se ne moremo dotakniti. Všeč mi je, ker je težko dojemljiva, težko rečemo, kaj je. Ima na stotine obrazov in vidikov.