Novomedijsko delo Psyops ob Tiborju Hrsu Pandurju (idejna zasnova, besedila, glas in režija) podpisujejo še Lina Rica (video in vizualije), Miha Šajina - Shekuza (glasba in zvok) ter Boštjan Čadež - FŠK (koda). Avdiovizualna stvaritev, tako rekoč intervencija v prostoru, namenjena množični hipnozi gledalcev, bo premiero doživela v Kinu Šiška drevi ob 20. uri.

Tibor Hrs Pandur je pri Založbi Litera lani izdal pesniško zbirkо Psyops, ki skupaj s predhodnicama Enerđimašina in Notranje zadeve tvori trilogijo, ki je po njegovih besedah poskus nekakšne avtobiografije nezavednega. Kot je mogoče prebrati v verzih ene izmed pesmi, je resnica "skrita v databazah tajnih služb in sanjah ljudi". Naslov Psyops je namreč angleška kratica za Psychological Operations, torej psihološke operacije, s čimer se v ameriškem vojaškem žargonu poimenuje oblika propagande oziroma vsaka oblika komunikacije, ki podpira državne cilje, z namenom posredno ali neposredno vplivati na mnenja, čustva, razpoloženje ali vedenje katere koli skupine v korist sponzorja.

A kot piše v napovedi dogodka, si avtorji avdiovizualnega dela ta vojaški termin prisvajajo in ga razširjajo na komunikacijo kot tako, saj naj bi šlo pri sporazumevanju za potencialno vzajemno korist vseh vpletenih. S tem "zavračajo razširjeno predpostavko, da so sanje le 'mentalni kino', namenjen pozabi ali inkonsekventni zabavi, ampak samoohranitvena fiziološka nujnost: edina legitimna, nepatološka halucinogena izkušnja norosti, ki jo družba še tolerira". Tako četverica avtorjev projekta Psyops s simulacijo in dekodiranjem sanjskih protokolov raziskuje fenomen branja kot javnega razkritja najintimnejšega. In kot ob tem poudarja Hrs Pandur, je "razkritje lastnih sanj – vsaj na umetniškem področju – ultimativno politično dejanje, analogno objavljanju tajnih in klasificiranih dokumentov".

Več o projektu pa v spodnjem intervjuju!

Čemu odločitev za razširitev vojaškega termina psiholoških operacij na komunikacijo kot tako? In kako se to navezuje na razmerje med "propagando" in umetnostjo?
Tibor Hrs Pandur (THP): Besede, jezik, komunikacija kot taka je že "psihološka operacija", ki se lahko uporablja za materializacijo, ponavljanje ali reprodukcijo nasilja ali pa dematerializacijo nasilja oziroma travmatičnih vsebin. Lahko je orodje nadvlade, pozabe, uničenja spomina ali nosilcev spomina, lahko pa orodje osvoboditve, kot nosilec – v primeru sanj – spomina pozabe, kot nosilec spomina.

Besedilo razumem kot virtualno arhitekturo za podoživljanje verbalno sprožene oziroma verbalno simulirane izkušnje, pri čemer ima to simbolno dejanje realne učinke. In četudi besedilo v bralcu sproža le mikrospremembe, jih vendarle sproža. Besedilo je verbalna transplantacija pogleda ali psihofizične izkušnje stanja določenega telesa v verbalnem mediju, ki v spoju z bralko generira relativno nepredvideno predstavo.

V tem smislu je umetnost vedno na nek način onstran interpretacije. Hkrati pa je spominotvorna, ker ohranja izkušnjo in se jo trudi posredovati drugim onstran omejitev prostora in časa, propaganda pa je manipulacija s pomočjo jezika, ki se uporablja za specifični politični cilj oziroma interes sponzorja ali naročnika. Psihološke operacije so v ameriškem vojaškem žargonu definirane kot "oblika propagande ali vsaka oblika komunikacije, ki podpira državne cilje, z namenom posredno ali neposredno vplivati na mnenja, čustva, razpoloženja ali obnašanja katere koli skupine v korist sponzorja", pri umetnosti ali iskreni komunikaciji pa naj bi šlo za vzajemno korist vseh vpletenih, za izmenjavo izkušenj in znanja na povsem enakovredni in enakopravni človeški ravni. Zato mislim, da se iskrena interakcija med dvema bitjema upira logiki kapitala, ki čas vrednoti kot opravljeno delo: "NAJINO INTERAKCIJO / JEMLJEM KOT PLAČILO / ZA NAJINO INTERAKCIJO / Čas, ki ga skuriva s telesi / v menjavi pozornosti / se pokrije / zamenja / brez kakršnegakoli zunanjega / ekvivalenta / ki čas vrednoti kot opravljeno delo." Naše početje v sklopu tega projekta tudi zato mirne vesti imenujemo "obče koristno pranje možganov".

Kako je nastajal projekt oziroma kakšna je bila pot od pesniške zbirke Psyops do avdiovizualnega dela, ki bo zaživelo v Kino Šiška?
Miha Šajina (MŠ): Osnutki za projekt so se začrtali na kosilu v korejski restavraciji s Tiborjem in Polono Torkar, sicer producentko KUD-a Channel Zero, ki je pomagala sestaviti aktualno ekipo in poskrbela za producijsko podporo. Vsi smo stari znanci, s Tiborjem sva sodelovala še v časih, ko je v slovenski pesniški krajini orala Paraliterarna organizacija I.D.I.O.T., ena izmed najbolj progresivnih literarnih skupin tedanjega časa, znana po tem, da je na svojih nastopih skozi spoj glasbe in branj s prvinami performansa prelamljala tradicijo tako v formi kot vsebini. Na podoben način smo se lotili tudi Psyopsa, vendar smo poleg glasbe želeli vključiti tudi posebno vizualno komponento, ki bi na velikem platnu razstavljala in sestavljala črke v smiselno, pa tudi nesmiselno pisano besedo in s tem zaživela v povsem novi dimenziji, mogoče bolj aktualni za stoletje, v katerem živimo.

Kako je bilo videti vaše sodelovanje, glede na področja, na katerih ste posamično dejavni?
MŠ: Za programsko osnovo vizualnega procesa je poskrbel Boštjan Čadež - FŠK, razvil je program, ki omogoča vodeno generiranje in projiciranje besedil na specifičen način. Lina Rica pa je to programsko osnovo nagradila s svojo virtuozno in psihedelično interpretacijo, ki verze in besede, ki se generirajo po vnaprej določenem ključu, še dodatno modulira v živo tudi s pomočjo različnih na zvok občutljivih generiranih vizualnih povratnih zank. Z Lino sodelujeva že dalj časa, vizualno je namreč podpirala moj modularni trio Shekuza LIVE, kjer je šlo za improvizirano elektronsko glasbo z elementi klasičnih tolkal. Te medčloveške vezi so bile zelo pomembne pri nastajanju Psyopsa, saj smo kljub tehnični zahtevnosti projekta vanj vstopili s podobnimi estetskimi usmeritvami, kar je proces precej olajšalo.

Želeli smo ustvariti neko stanje zamaknjenosti pri obiskovalcih, zato sem se glede zvoka tokrat odločil, da svoj modularni sintetizator uporabim v quad tehniki, ki je sicer že stara pogruntavščina iz 70. let minulega stoletja, a je aktualna še danes, saj jo na primer kraljica modularne sinteze Suzanne Ciani še dandanes izrablja za prostorsko umestitev glasbe in zvočnih učinkov, zato se mi je ta tehnika zdela smiselna v okviru koncepta simulacije hipnagogične izkušnje, ki jo zasledujemo. Mogoče se vse skupaj sliši zapleteno, pa vendar gre samo za to, da dvema običajnima sistemoma zvočnikov, ki jih navadno poslušamo, ko gledamo na oder, dodamo še dva sistema v ozadju dvorane, kar mi kot glasbeniku omogoča širše zvokovno polje, saj se lahko igram s pozicijo zvoka v določenem trenutku izvedbe. Danes se zelo razširja sistem zvoka ATMOS, ki vključuje tudi 13 zvočnikov, vendar za svoje delovanje potrebuje vnaprej določeno pot, ki jo ustvarimo z računalnikom, sam pa sem se zadeve hotel lotiti bolj improvizatorsko in lahkotneje, zato sem se odločil za prostorski zvok preko modularnega sintetizatorja zvoka v quad tehniki, saj z zvokom v prostoru lahko improviziram po občutku, ne pa po vnaprej določenih tirnicah, ki bi me potencialno lahko omejevale.

^{Trije izmed kadrov avdiovizualnega dela Psyops.}

Kako najbolj smiselno pristopiti k interpretaciji – pa tudi k prezentaciji – sanj, tudi glede na to, da jih ni mogoče proučevati neposredno? In še malo špekulacije: kako bi se to lahko spremenilo v prihodnosti?
THP: Knjiga Psyops, na kateri to delo temelji, vsebuje skoraj izključno sanjske protokole, torej besedila, ki nastanejo tik ob prebujenju in se takrat pisno fiksirajo ter se na ta način šele pravzaprav dosanjajo in ozavestijo, že to pa seveda prvotno sanjsko izkušnjo spremeni z verbalno interpretacijo. Trenutno nimamo drugega medija, razen besed, s katerim lahko izkušnje sploh posredujemo drugim. Obstajajo seveda drugi mediji in algoritmi, a osnova je vselej človeški jezik kot tak. Razvijajo se transverbalni vmesniki, o katerih je sanjal tudi Nikola Tesla, ki bi omogočali projicirati misli ali sanje neposredno, kar orišem ob zgodovini zapisovanja sanj tudi v spremni študiji h knjigi Psyops. Ampak, a obstaja sploh kaj bolj intermedijskega kot neposredno prenašanje idej in predstav z enega telesa na drugega s pomočjo nečesa tako analognega in organskega, kot so besede?

Projekt, ki ga zdaj predstavljamo, pa ta proces verbalne simulacije sanj nadgrajuje, saj raziskujemo, kaj se zgodi, ko te sanjske protokole predstavimo javno. Gre za eksperiment razkritja nečesa najintimnejšega v javnem prostoru pod predpostavko, da je "resnica skrita / v databazah tajnih služb / in sanjah ljudi". Smisel umetnosti je po mojem mnenju razkritje nečesa, kar se naj ne bi nikoli povedalo, in sanje so primer izkušenj, ki jih naš psihofizični aparat že sicer dosledno cenzurira in briše. Zato je razkritje lastnih sanj – vsaj na umetniškem področju – ultimativno politično dejanje, analogno objavljanju tajnih in klasificiranih dokumentov.

Lahko natančneje predstavite idejo človeške zavesti kot fikcionalizirajoče mašine, o kateri pišete v spremni besedi k svoji pesniški zbirki Psyops?
THP: Boj proti cenzuri pozabe, ki ga zapis, verbalizacija ali simulacija sanj vključuje, že po Freudu fiksira razliko med sanjami in poznejšo retroaktivno reprodukcijo nočnega dogodka ter dokazuje težnjo človeškega psihofizičnega aparata, da si zunanji svet nevede prilaščamo kot projekcijsko platno notranjega teatra; "gledališča, v katerem je sanjalec sam prizorišče, igralec, šepetalec, producent, avtor, publika in kritik", prosto po Jungu. Prav to poudarja Henri Bergson v predavanju o sanjah iz leta 1901, ko sanje vzporeja z aktom branja, pri čemer ne beremo dejanskih črk, ampak si pomen in zaznavo podarimo kot halucinacijo lastnega eksternaliziranega spomina, kot "projekcijo spomina navzven v halucinatorni obliki". Zame je to eden od ključnih uvidov, ki nam ga sanje omogočajo, in sicer do kolikšne mere se v samem trenutku zaznavanja, naša percepcija v medsebojni povratni zanki s svetom sogenerira neodvisno od nas. Do kolikšne mere sogeneriramo lastno percepcijo in nenehno projiciramo lasten pogled – na podlagi preteklih izkušenj in travm – pri interpretiranju zunanjega sveta. Kaj jezik dela, kako nas dela in programira na polzavedni ravni. In bolj kot se te skoraj nezavedne težnje našega psihofizičnega aparata zavedamo, tem bolje lahko morda presegamo človeško nagnjenje k samopoveličevanju sebe – in naših – ter demonizaciji drugih oziroma projiciranja zla v druge, kar je prosto po Tarasu Kermaunerju osnovni model psihološke strukture fašizma. Zanj je fašizem kompleksen arhetip, klice katerega lahko najdemo v vseh političnih usmeritvah, saj je pogosto neozaveščen model mišljenja in delovanja. V enih od sanj sem ta proces skušal razložiti tudi nekdanjemu ministru za notranje zadeve: "Ko bereš nekoga / ne bereš njega, ampak sebe / kako ga bereš / Branje so sanje o afektih bralca / ki mu jih tekst sproža / Štekaš? / Branje je branje učinka branja / ne teksta / Tekst bere bralca /Bralec je sen teksta." Ni "štekal".

Je proces snovanja od pesniške zbirke do avdiovizualnega dela prinesel kakšna nova spoznanja oziroma uvide v tematiko vašega razširjenega termina psiholoških operacij? Gre pri tem novomedijskem delu na neki način za materializacijo sanj kot prafilma, v tem primeru pravzaprav zvočnega prafilma?
THP: Gre za eksperiment, kaj lahko verbalna reprezentacija sanj javno sproža s pomočjo avdiovizualnih medijev. Dejanski učinek in posledice tega eksperimenta pa bodo bolj jasni šele po dogodku. Veliko smo se spraševali o samem terminu novomedijsko, in če je to za nas zares ustrezno, saj novi mediji po navadi vključujejo tudi razvoj novih medijev, tukaj pa gre za intermedijski preplet znanih medijev na nov način. Sem samouk in diletant na tem področju, zato analizo in definicijo tega prepuščam strokovnjakom. Je tudi prvič, da sem se lotil "režije" takšne avdiovizualne izkušnje. Termin novomedijsko bi v tej zvezi lahko zagovarjal v smislu, da gre za poskus avdiovizualne in verbalne simulacije sanj z različnimi mediji oziroma da gre za intermedijsko raziskavo javnega branja, kako ustvariti nov medij javnega branja kot takega z najpreprostejšimi sredstvi. Kako prenesti izkušnjo branja v javni prostor, kako ustvariti knjigo v prostoru in času. Torej ne gre niti za literarni večer, niti intermedijsko delo, niti za film, niti za gledališko predstavo, niti performans, ampak za zmes elementov vseh teh medijev, ne spada pa striktno pod nobeno od njih.

Danes vemo, da s pomočjo sanj procesiramo adaptivne taktike preživetja ali rešujemo probleme in dileme, s katerimi se soočamo v budnem stanju. Sanje so torej presežni izločki – ali spremljevalni pojavi – tega telesnega procesa prilagajanja, regulacije in procesiranja sveta. Eduardo Galeano v knjigi Spomin ognja opisuje, kako je severnoameriško ljudstvo Huron praznovalo sanje posameznikov, tako da je pri njihovem tolmačenju sodelovala celotna skupnost, ki je to "notranjo projekcijo" preobrazila v dogodek in ritualno predstavo njenega tolmačenja. V 20. stoletju pa je interpretacija sanj postala psihološki pripomoček pri zdravljenju in diagnozi duševnih motenj, sodobne raziskave pa kažejo, da sanje delujejo tudi kot endogena, torej notranja oblika psihoterapije. Sanje torej niso le "mentalni kino", namenjen pozabi ali inkonsekventni zabavi, ampak samoohranitvena fiziološka nujnost: edina legitimna, nepatološka halucinogena izkušnja norosti, ki jo družba še dopušča.

Zato smo se tudi v sklopu uradnega termina psiholoških operacij igrali z idejo, kako sredi sodobne poplave informacij in dezinformacij dejansko "prisiliti" ljudi v takšno bralno dejanje, v skupno podoživljanje in prenašanje sanj. Kako jih prisiliti, da to "knjigo" dejansko preberejo.

Psyops skupaj s predhodnima zbirkama pesmi Enerđimašina in Notranje zadeve tvori trilogijo. Kakšno je mesto zbirke Psyops v trilogiji in na kak način aktualni projekt "zaokroža" to trilogijo?
THP: Z naslovom in konceptom zbirke igram na podobno dvoznačno igro besed kot pri zbirki Notranje zadeve, ki lahko označujejo hkrati notranjost psihofizične izkušnje v povratni zvezi z zunanjimi zadevami sveta, tako kot policijski aparat države. Psyops so logično nadaljevanje Notranjih zadev, vse tri zbirke – vključno s prvo Enerđimašino – pa razumem kot trilogijo, pri čemer dopuščam možnost, da se v prihodnosti razvije v tetralogijo. Proces sanj in mišljenja se nikoli ne konča. Celotna trilogija je ep v fragmentih, poskus "avtobiografije nezavednega". Zanimivo se mi je zdelo razporediti sanjske protokole skozi daljša časovna obdobja, saj tako dobimo dinamičen serijski razvoj tem in vsebin, ki se predelujejo, ponavljajo in razvijajo, hkrati pa mapirajo številne polzavedne procese sanjalca nelinearno. Ena od glavnih rdečih niti celotne zbirke Psyops je iskanje "komada, ki bi vse povezal", iskanje nekakšne skrivne formule sveta ali prelomne tehnologije, ki bi lahko rešila svet, nekakšen sveti gral ultimativne manifestacije ljubezni in boja za dosego stanja, ki bi medsebojno ljubezen dveh avtonomnih ljudi – in posledično širše skupnosti – sploh lahko omogočil. To je tudi glavna nit tega intermedijskega dela: poskus ozaveščanja in aktivnega generiranja psihofizičnega stanja ljubezni, ki lahko "strah nadjebe" ter s tem posledično morda lahko preseže človeško in strukturno nasilje kot tako.

Muanis Sinanović je v spremni besedi k pesniški zbirki Psyops, naslovljeni Sanje proti sanjam, zapisal, da lahko vašo pesniško gesto razumemo kot kontrapsihološko operacijo. Kako bi se sami opredelili do tega in ali je ta njegova opredelitev morebiti vzbudila tudi drugačen pogled na lastno ustvarjanje?
THP: Strinjam se z Muanisom, svoje razumevanje komunikacije kot "psihološke operacije" pa sem že pojasnil. Muanis je izjemno lucidno prepoznal ključne elemente in tendence v spremnih besedah k Notranjim zadevam in Psyopsu, odlično in meni ključno recenzijo knjige, ki temelji na prepoznanju prej omenjenega koncepta ljubezni, je za Delo napisala Anja Radaljac. Daljšo analizo zbirke Psyops, ki bi mi omogočila popolnoma nov pogled na lastno ustvarjanje, kot omenjate, pa vsekakor nestrpno pričakujem in si takšnih povratnih informacij zelo želim. Ključna se mi zdi nujnost zavedanja, kakšno moč imajo besede tako v javnem prostoru kot v vsakodnevnih intimnih interakcijah, torej kakšno moč dejansko imamo vsi mi in kako si s pomočjo besed nenehno oblikujemo posamično in skupno usodo, saj s pomočjo besed in načina, kako jih uporabljamo, nenehno soustvarjamo skupni prostor interakcije z drugimi, ustvarjamo skupnost. Gre za to, da se, čim bolj, kolikor se lahko, v vseh naših interakcijah nenehno zavedamo lastnih potencialnih samoslepil, s katerimi nenehno fikcionaliziramo svet in soljudi, ter da svoje telo obravnamo po Teslovem predlogu iz Problema povečevanja človeške energije "kot neprecenljivo darilo, prejeto od nekoga, ki ga nadvse ljubi(mo), kot čudovito umetniško delo neopisljive lepote in mojstrstva onstran človeškega pojmovanja, ki je hkrati tako delikatno in krhko, da ga lahko že beseda, dih, pogled, celo misel poškoduje". Psihološke operacije, ki izhajajo iz tega uvida, so edine, ki me zanimajo in ki jim želim posvečati čas in pozornost.

Novomedijsko delo Psyops bo torej premierno izvedeno v Kinu Šiška. Se obetajo tudi že ponovitve? Obstajajo na vaši strani kakšne preference za eventualne prihodnje izvedbe?
THP: Tako je. 2. oktobra ob 20. uri bomo premierno v dvorani Katedrala Kina Šiške, 13. oktobra ob 21. uri smo v Skladišču Libertas v Kopru, in sicer v sklopu avdiovizualnega in novomedijskega festivala IZIS, 10. decembra ob 19.30 pa delo predstavljamo v Mariboru v glavni dvorani Lutkovnega gledališča Maribor, pri čemer nobena od ponovitev ne bo povsem identična prejšnji. Razmišljamo tudi, da bi delo lahko avtomatizirali, saj bi lahko delovalo tudi povsem avtonomno – ali celo do določene mere interaktivno – v sklopu katerega koli razstavnega prostora preprosto kot neodvisna instalacija, a "o tom potom".

Tibor Hrs Pandur je bil pred nekaj dnevi tudi gost radijske oddaje Nočni obisk: