Ne nazadnje je pripovedovanje ali branje pravljic zelo dragoceno preživet skupni čas, poudarja pravljičarka, pesnica in pisateljica, ki je za svoje delo letos prejela nagrado Prešernovega sklada. Vesela je, da je področje otroške in mladinske literature končno prepoznano s tem uglednim priznanjem.

Na dan začetka 25. pripovedovalskega festivala v ljubljanskem Cankarjevem domu je uvodni dogodek pripravila pobudnica festivala in ena od začetnic profesionalnega pripovedovanja Anja Štefan.

"Njene priredbe ljudskih pravljic in avtorska dela so že vstopile v kanonizirano zakladnico slovenskih besedil, ki presegajo okvir literature za otroke," poudarja utemeljitev nagrade in dodaja, da je Anja Štefan "s svojim delom na področju pripovednega izročila in sodobne mladinske književnosti pomembno obogatila slovenski kulturni prostor".

Utemeljitev izpostavlja tri knjige iz zadnjih let, ki zavzemajo vsa vaša področja: pesmi za otroke, pravljice in ljudsko izročilo. Prav tako omenja tisto, po čemer vas najbolj poznamo: pripovedništvo. Je pripovedništvo še tisto, kar je najbolj vaše, ali ste se udomačili tudi na drugih področjih?

Sorodna novica "Umetnost se na krize vedno odzove z energijo konstruktivnosti"

Imam občutek, da vso mojo ustvarjalno pot valovi to, kar je na prvem mestu in to, kar je v ozadju. Bila so obdobja, ko je bilo pripovedovanje res moja središčna dejavnost in sem se najbolj počutila pripovedovalko. V obdobju epidemije pa se je to spremenilo, zdaj se najbolj počutim avtorico, morda sem celo bolj v prozi kot v pesmih. Pripovedovanje sem tedaj dala malo na stran, mogoče tudi zaradi svojega razpoloženja, hkrati je bil tudi čas tak in je tudi to pomagalo, da sem se zasukala proti pisanju.

Se pri tematiki kaj pozna, ali imate pred seboj žive oči, ki poslušajo pripovedovanje, ali pa bralca, ki je za vas morda malo bolj abstrakten?

Ne bi rekla, da se pomanjkanje takšnega stika pozna pri tematiki. Saj stik z otroki vendarle imam, hkrati pa snov za pravljice ves čas črpam po eni strani iz tega, kar živim, po drugi strani pa iz preteklih doživetij, spominov, svojih lastnih domišljijskih poletov, h katerim sem tako ali tako ves čas nagnjena. Mogoče pa se je poznalo, da sem imela manj možnosti, da bi sproti preverjala na občinstvu, kako kaj deluje. Na nastopih povem nekaj svojih preverjenih zgodb iz izročila ali kakšno svojo zgodbo, zadnje čase pa sem priložnost pogosto porabila tudi za to, da sem se z otroki sprehodila po tistem, kar je sproti nastajalo.

Pesmice v knjigi Imam zelene čeveljce in pravljica Zajčkova hišica so brezčasne, tradicionalne, so tisto, kar smo že sami poznali v otroštvu. Kaj hočejo naši mladi bralci, poslušalci – neko sodobno snov ali pa se ujamejo tudi v vaše čare pripovedovanja oziroma pisanja?

Meni je že od nekdaj blizu 'nekoč, nekje'. Se pravi, da kraj in čas v mojih zgodbah nista določena in je vse zastavljeno tako, da ne diši po nekem zelo določenem sodobnem svetu, vendar z vsebino in vprašanji, ki jih odpiram, popolnoma nagovarjam današnje bralce. Če ne bi bilo tako, potem moje pravljice in moje pesmi ne bi bile tako priljubljene. Zdi se mi, da niti ni potrebno, da bi se bolj očitno, kot se, poskušala naslanjati na sodobni čas. Mislim, da so nekatere teme trajne, pomembne v različnih časih in sama jih v današnjem času poskušam izraziti na način, ki je meni blizu in ga čutim skladnega s tem časom. Čeprav se mogoče zdi, da izhajam iz nečesa preteklega. Zanimivo se mi zdi, da me ravno zaradi tega, ker so moje zgodbe postavljene v nedoločni čas nekoč, nekje, pogosto tesno povezujejo s pripovednim izročilom. Z njim sem sem zares povezana – po študiju, po dolgoletnem zanimanju, zaradi poustvarjanja, zaradi prirejanja za knjige. Ampak moje avtorske pravljice so kljub temu čisto moje, čeprav vsebujejo znamenja, po katerih jih je mogoče povezovati z ljudskim. Pogosto so zasedbe mojih junakov take, kot jih zasledimo v ljudskih pravljicah, prav tako prizorišča, tudi čas je nedoločen. Ampak dogajanje je pa sveže.

Tretja knjiga, ki jo omenja utemeljitev za nagrado Prešernovega sklada, je Tristo zajcev. Gre za priredbo Milka Matičetovega, ki je po svoje zapisoval, kar so mu pripovedovali, vi pa ste njegove zapiske priredili. S prenosom se forma spreminja, pojavi pa se tudi zanimivo vprašanje variacij.

Tukaj vas moram malo popraviti. Milko Matičetov ni zapisoval po svoje, nasprotno, čim bolj je želel ohraniti besede ljudskih pripovedovalcev s terena. Seveda pa že sam zapis pomeni spremembo. Matičetov mi je povedal, kako je razvil tehniko zapisovanja: ko je še zapisoval z roko, je polglasno ponavljal besede, ponavljal je za pripovedovalcem, da je s tem rahlo upočasnil njegov govorni tok. Ali pa je besedo, ki se v pravljici velikokrat ponovi, skrajšal. Zapisovanje z roko seveda pomeni, da vseh besed ne moremo zapisati. Že sam pripovedovalec se temu prilagodi in tudi zapisovalcu kakšna beseda uide, tako da je rezultat kljub prizadevanju, da bi zapisi čim bolj zrcalili zvesto podobo govorjene pravljice, lahko samo približen.

Ko je Matičetov začel snemati, pa je pripovedi seveda ohranil takšne, kot so jih pripovedovalci povedali. Vendar pripoved tudi sicer vsakič zveni malo drugače. Pripovedovalec jo oblikuje sproti glede na okoliščine in najbrž je zvenela drugače, če jo je kdo govoril Matičetovu v mikrofon ali pa če jo je z vsem elanom govoril ob kakem sosedskem druženju. Potem pa je to gradivo treba za objavo prenesti v knjižni jezik. Že ob prepisu se zgodi, da odkriješ mnoge nedoslednosti, ki so za govorjeni jezik normalne, v zapisu pa motijo. Razna ponavljanja, zareki, izpusti, napake, delni izpusti zgodbenega dogajanja, h katerim se vrne pripovedovalec. To se odkrije, že ko stvar dobesedno prepišemo. Hkrati pa knjižni jezik naredi navadno pripoved bolj okorno, saj se povsem spremeni in podre ritem besedila. Podrejo se tudi glagoli rekanja, ki ustvarjajo ritem in s katerimi, se pripovedovalec premika naprej: "je rekel, je rekel, je rekel". V zapisu to deluje zelo moteče.

Sorodna novica Upovedovanje sveta, kot ga razumemo: začenja se jubilejni Pripovedovalski festival

Kar jaz počnem pri pripravi ljudskih pripovedi za objavo, je to, da skušam upoštevati pristno različico, hkrati pa glede na svoje sposobnosti, posluh in jezikovno spretnost zgraditi ubeseditev, ki bo delovala tudi po estetski plati in omogočala, da začutimo govorjeni jezik. To se včasih posreči malo bolj, drugič malo manj. Vsakič je želja ostati blizu izvirnika in hkrati biti blizu današnjemu bralcu. Ti želji sta včasih v nasprotju, tako da lovim vmesno sredino, a nastala rešitev nikoli ne more biti povsem optimalna. Ne domišljam si, da je moje delo na tem področju dokončno, saj mnoge pripovedi potrebujejo drobcene spremembe vsebinskih poudarkov. V naravi ljudskega pripovedovanja je, da se vsebinski poudarki izoblikujejo glede na to, kako se pripovedovalec umešča v svoj trenutek, kakšna so njegova stališča, kakšen je on sam, kaj mu je blizu. Pri tem sem poskušala ravnati odgovorno do izročila in hkrati odgovorno do današnjega otroka, družbe, pa tudi z zvestobo sebi in svojim stališčem. Čez trideset, petdeset let pa bo mogoče treba še kaj pogladiti.

Tu gre za vprašanje ljudskega izročila z znanstvenega, etnološkega vidika, po drugi strani pa je izročilo lahko tudi povsem literarno obdelano. Slovenski pisatelji 19. stoletja – Trdina, Jurčič, Kersnik, Tavčar – so pogosto zapisovali to, kar so slišali.

Gre za ubesedovanje z različno vsebnostjo avtorstva. Pri Kersniku gre bolj za njegove vtise o kmečkem življenju – to so bile zgodbe, zajete iz kmečkega življenja, jih je lahko opazoval ali je zanje izvedel, niso pa krožile kot izročilo. Vsaj večinoma ne. pri Jurčiču pa je to bistveno bolj očitno. On je zares zapisal nekaj dolenjskih pripovedi. Matičetov je celo naredil drobno študijo, primerjavo med Jurčičevim zapisom pravljice Bratje ljubi in ubeseditvijo dobrega trentarskega pravljičarja Marinčiča, in v študiji dokazuje, kako se trentarski pravljičar lahko popolnoma kosa z našim literatom.

Želel sem napeljati tudi do vašega zapisovanja snovi, ki je že znana.

Meni se najbrž kar pozna dolgoletna Matičetova šola, njegovo stalno ponavljanje oz. v vsem njegovem delovanju prisotno prepričanje, da je pripovedovalčeva različica merodajna. To njegovo stališče popolnoma cenim in ga tudi razumem. Dragoceno se mi zdi, da so bili nekateri ljudski pripovedovalci pravi besedni umetniki in da je bil njihov jezik neke vrste umetnostna zvrst slovenskega jezika, čeprav v narečju. Hkrati pa vsak, ki se malo poglobi v Matičetovo zapuščino, lahko opazi, da je zelo malo zbranega gradiva pripravil za objavo. Zlasti za poljudne objave. Mislim, da je poleg tega, da se je ukvarjal z marsičim, transkribiranje pa je sitno delo in ga je bolj vlekel teren, močan razlog za to tudi ta, da je zelo malo zbranih pravljic popolnoma ustrezalo njegovim merilom. Na terenu je našel zelo malo gradiva, ki bi ga lahko v čim bolj zvesti podobi prenesel v knjižni jezik, torej brez opaznega spreminjanja besednih redov, sprememb v skladnji, iskanja primernejših rešitev na ravni besedišča, popravljanja zarekov in manj posrečenih ali izpuščenih delov besedila. Ko preseješ precej gradiva in vidiš, da obstaja veliko dobrih pripovedi, ampak jim nekaj manjka in se v njih pojavlja neka šibkost, se vprašaš, ali ne bi bilo tega vredno popraviti. No, to počnem.

Tu je še pripovedovalčeva strast, ki se čuti. Tudi na vaših nastopih na pripovedovalskih festivalih. Nobelovec Elias Canetti v nekem potopisu po Marakešu opisuje pripovedovalce na glavnem trgu, okoli katerih se zbirajo množice. Čeprav ne pozna jezika, je ves vzhičen. Ta živi stik je gotovo pomemben.

Na tem trgu sem tudi sama poslušala in si predstavljam, o čem je govoril. To je res očarljivo. Od človeka do človeka se spreminja, koliko intenziven je pripovedovalec tudi v nebesednem izrazu. Tudi tradicije se med seboj razlikujejo – nekatere so bolj dinamične, bolj glasne, druge bolj umirjene. Če želijo pripovedovalci v Marakešu na trgu, polnem ljudi, izstopati, morajo biti kar intenzivni, glasni, dinamični. In čeprav ne razumeš jezika, je zelo zanimivo spremljati njihov način govorjenja, melodijo glas, kretnje ... Tam bi lahko sedela še in še.

No, ampak sedite tudi za mizo. Pišete nove knjige, pesmi. Kam vas zdaj pelje računalniška tipkovnica?

Trenutno malo počiva, ker sem ravno oddala zanimive reči. Zdaj snujem bolj v glavi, ne še v računalniku. Trenutno snujem eno, dve mišji zgodbi. Kar sem oddala, pa sta pravljica Medved in klobuk ter bogat sklop Štirih črnih mravljic. To so moje drobne zgodbe, pol prozne, pol pesniške. Ne vem, ali so to pravljice z zelo izrazitim ritmom ali so pesmi v prozi, ki se raztegujejo med modrostjo in humorjem. Včasih pa so tudi malo lirične. Tudi te so že v ilustriranju.

Pred tem sem končala izbor živalskih pravljic vsega sveta, ki je nastajal kar dolgo. Skozi leta sem postopoma dajala na kupček zanimive zgodbe, ki sem jih srečala ob drugem delu. Včasih sem jih tudi načrtno iskala. Teh zgodb je zdaj kar precej in so v ilustriranju pri Zvonku Čohu.

Sorodna novica Anja Štefan o krutosti v pravljicah: Nobeno življenje ne gre brez preizkušenj

Ali otroci še ostajajo hvaležno bralstvo in poslušalstvo ali pa uhajajo v bolj vizualne medije?

Ko poslušamo strokovnjake na različnih simpozijih in medijih, marsikdo omenja pobege v vizualne medije. Ampak jaz imam vedno znova lepo izkušnjo. Ko grem med otroke, me vedno popolnoma poslušajo in jih lahko potegnem v pravljico, v pesmi, še posebej v uganke. Tudi prodaja in izposoja knjig kažeta, da je branje še vedno zelo živo. Vemo pa, da je širjenje otroške in mladinske književnosti po eni strani odvisno od zanimanja otrok, po drugi pa od pripravljenosti in iznajdljivosti odraslih, od njihovega lastnega navdušenja in pripisovanja pomembnosti temu področju. Če se to srečno zloži, če se odraslim zdi pomembno to predati otrokom in to počnejo z žarom in veseljem, potem otroci tudi danes radi prisluhnejo. To je lahko tudi zelo dragocen skupni čas.

Komisija za nagrado Prešernovega sklada je malo razširila bazen, iz katerega nabira. Doslej otroška in mladinska literatura ni pogosto prišla med nagrade. Najbrž vam to kar precej pomeni.

Tako je. S tem, ko so me uvrstili med nagrajence, se je prvič zgodilo, da je nagrajen nekdo, ki se res posveča samo književnosti za otroke in ne tudi književnosti za odrasle. Pred menoj sta nagrado sicer že prejela Andrej Rozman Roza in Svetlana Makarovič, ki pa sta izjemno močna tudi na področju za odrasle, in to je bilo v utemeljitvah tudi jasno izpostavljeno. Zato sem zelo vesela, da je do te nagrade prišlo. Po eni strani zaradi mene same, enako močno pa tudi zaradi tega, ker se mi zdi, da je naše področje prepoznano kot pomembno, da je s tem javno izpostavljeno in da je s tem tudi spodbujeno in postavljeno ob bok literaturi za odrasle, ki je pogosteje nagrajevana.