Lale Gül je nizozemska pisateljica turških korenin. Rodila se je leta 1997 v Amsterdamu in odraščala v muslimanski družini. Obiskovala je nizozemsko osnovno in srednjo šolo, obenem pa do sedemnajstega leta ob koncih tedna hodila v koransko šolo; po srednji šoli je izbrala študij nizozemskega jezika in književnosti. Je redna kolumnistka nizozemskega časopisa Het Parool, vodi pa tudi podkast o aktualnih družbenopolitičnih dogodkih, znanosti in religiji. Nizozemska revija Elsevier Weekblad jo je leta 2021 razglasila za Nizozemko leta. Leto zatem je prejela nagrado Pima Fortuyna, ki jo na Nizozemskem vsako leto podelijo za politične dosežke na področju svobode govora, boj proti tabujem in pomembno družbeno politično vlogo.

Živela bom, avtobiografski prvenec Lale Gül, ki ga v prevodu Stane Anželj lahko prebiamo tudi v slovenščini, je ob izidu doma sprožil val polemik. Gül, ki je odrasla v nizozemsko-turški skupnosti sredi Amsterdama, je v njem popisala svojo zgodbo odraščanja dekleta med dvema različnima kulturama in dvema nasprotujočima si vrednostnima sistemoma. Knjiga, ki jo je izdala pri štiriindvajsetih, med študijem, je bila toplo sprejeta s strani mnogih bralcev in predvsem bralk, nizozemska islamska skupnost pa je avtorico odkrito obsodila zaradi njene kritike skupnosti in patriarhalne vloge žensk v njej. Čeprav gre za roman, ki iskreno načenja težke teme odraščanja dekleta, ki si želi izstopiti iz njej predpisane vloge v svetu in družini, je slogovno igriv in mestoma humoren. Gül z duhovitostjo tako vzpostavlja določen oddih od vsega, kar jo teži, zaradi notranjih bitk, ki so jo spodbudile, da je roman pravzaprav napisala. Z avtorico smo se v okviru radijske oddaje Razgledi in razmisleki pogovarjali na festivalu angažiranega pisanja, naslovljenem Itn.

Vabljeni k poslušanju ali branju intervjuja!

Roman Živela bom je izšel, ko ste bili stari le 24 let. Kako se je zgodilo, da ste začeli pisati tako osebno knjigo?
Pravzaprav se je vse skupaj začelo kot dnevnik. Na svojem prenosnem računalniku sem imela Wordov dokument, ki se je imenoval Dnevnik, in zanj sem imela geslo, da ga nihče ne bi mogel prebrati. Uporabljala sem ga zato, da sem iz sebe spravila svoje frustracije, saj nisem imela terapevta in prijateljev, ki bi jim lahko vse povedala brez obsojanja, saj so bili moji prijatelji ali muslimani ali Nizozemci, in nobena od teh dveh strani ni mogla zares razumeti moje zgodbe. Če bi se pogovarjala z muslimanskimi prijatelji in jim rekla "težave imam z vero, omejitvami in konservativnim načinom življenja in v resnici nočem nositi naglavne rute, imam nizozemskega fanta in nočem ostati devica do poroke in želim se zabavati", bi me pogledali in rekli, samo pokesati se moraš, saj je Bog velik in to ni dobra pot. In da je to naša kultura. Obsojali bi me. Tudi nizozemska stran me ne bi razumela, saj bi mi rekli, če te omejujejo tvoji starši, preprosto pripravi kovčke in pojdi živet na svoje, saj je to nizozemska kultura, starši ne morejo odločati o svojih odraslih otrocih. In ob tem bi pomislila: Ampak kako? Potem ne bom imela družine, sama pa si želim imeti družino in želim, da me sprejmejo. Nočem živeti brez družine, saj hočem videti svojo babico in svojo mlajšo sestro in z njimi ostati v stiku. To je bil zelo osamljen občutek. Bila sem polna frustracij, doma smo se ves čas prepirali, vendar tega nisem mogla povedati nikomur, ki bi to povsem razumel. Nikogar nisem poznala, ki bi imel enake težave kot jaz. Nekateri ljudje kadijo ali pijejo vino ali jemljejo droge ali počnejo kaj drugega. Moj mehanizem za spopadanje s tem je bilo pisanje, čeprav o založništvu ali čem drugem nisem imela pojma. Samo pisati sem želela. Nekega dne mi je v Wordovem dokumentu pisalo, da imam napisanih 140.000 besed. Pomislila sem: "Iz tega bi lahko naredila kar dve veliki knjigi." In to je bilo prvič, ko sem pomislila, da sem morda, ne da bi se tega zavedala, napisala knjigo.

In kako ste od dnevnikov prišli do knjige?
Čas je tekel in v glavi sem vedno imela zamisel o knjigi, vendar mi to, da bi jo poslala založbi, ni prišlo na pamet. Potem pa sem imela na univerzi ob študiju nizozemskega jezika in književnosti seminar kreativnega pisanja, ki sta ga vodila zelo znana avtorja. Na seminarju smo morali oddati pisni izdelek, v katerem smo uporabili tehnike, ki sta nas jih učila. Oba sta me ocenila z oceno deset in bila sem edina, ki je dobila najvišjo oceno od obeh avtorjev. Eden od njiju je celo napisal, da je to projekt, ki ga moram nadaljevati. Pomislila sem: "Moj bog, če to pravi on, potem to pomeni, da ne le rada pišem, to pomeni tudi, da znam pisati." To mi je dalo veliko samozavesti, toda veliko ljudi si želi napisati knjigo, sploh pa 23-letni študentje težko izdajo knjigo pri veliki založbi. To se mi je zdelo nemogoče. A ker sem dobila pohvalo od profesorja, sem si mislila, da je moje pisanje morda vseeno kakovostno. Tako sem začela na zapise gledati kot na potencialno knjigo. Kmalu mi je postalo jasno tudi, da se mi bo zmešalo, če se bom nenehno ustavljala z mislijo, da tega ne morem objaviti, saj ne bom mogla živeti, če to objavim. Nekega dne pa smo se doma spet sprli in čutila sem veliko frustracije in jeze. Kadar čutim veliko jeze, je nekaj, kar je hkrati dobro in slabo, da postanem zelo impulzivna. Tako sem impulzivno pomislila, da je danes ta dan. Kar bo, pa bo, poslala ga bom založniku. Ker sem bila tako jezna in sem želela narediti nekaj, s čimer bi se maščevala, rokopisa nisem niti ponovno prebrala, saj sem vedela, da bi me, če bi to naredila, to ustavilo. Rekla sem si, prav, sploh me ne zanima, kaj sem napisala, zadevo bom preprosto poslala. Tako sem jo poslala založniku in točno dva dni za tem sem prejela vabilo na kavo z založnikom, saj jim je bil moj rokopis res všeč. Pomislila sem, moj bog, kako hitro gre vse, tega nisem pričakovala. Odzvala sem se na vabilo in prva stvar, ki mi jo je založnik izročil, je bila pogodba. Rekel je: "Če jo podpišete, ni poti nazaj." Spet sem povsem impulzivno podpisala pogodbo, saj sem vedela, da tega ne morem več obžalovati ali preklicati. Tako se je vse skupaj začelo.

Koliko urejanja je bilo potrebnega, da ste iz dnevnikov ustvarili roman, ki ga beremo danes?
Ker je šlo za dnevnik, se je vsako poglavje začelo z datumom in mojim razglabljanjem o dnevu. Bilo je veliko ponavljanja. V vsakem poglavju je pisalo, da sem se spet sprla s starši, da se mi spet dogaja to in ono. Urednik mi je rekel, da ne moremo izdati knjige s 140.000 besedami in da moramo dele izrezati ter vse skupaj urediti. Vprašal me je tudi, ali sem prepričana, da želim, da ga objavimo kot dnevnik, saj bi lahko šlo tudi za roman, in s tem sem se strinjala. Kar nekaj je bilo urejanja, vendar pa sem skušala ohraniti besedilo čim izvirnejše, saj je bilo tako iskreno in čisto. Potem pa smo knjigo pravzaprav zelo hitro poslali v tisk.

Kako ste ob urejanju razmišljali o tem, koliko avtobiografskih elementov boste v knjigi pustili? Ste razmišljali o tem, kako se bo nanjo odzvala družina?
Nisem vedela, kako naj izdam knjigo o sebi, o toliko osebnih stvareh, o prepirih z družino in da hkrati nikomur, ki je omenjen v knjigi, ne škodim. To je bila misija nemogoče. Edina stvar, ki sem jo lahko naredila, je bila, da sem na začetku knjige napisala, da je vse, kar v tej knjigi spominja na resnično življenje, samo naključje. Nekaj takega. Poskusila sem s tem opozorilom in spremenila sem vsa imena, tudi svoje. V knjigi se ne imenujem Lale, ampak Bushra. Če knjigo poimenuješ roman z avtobiografskimi elementi, potem imaš literarno svobodo, da se lahko od zapisanega distanciraš. Ker če nekdo reče: No, meni ni všeč to in to v tvoji knjigi, potem lahko rečem: »Seveda, ampak to je roman.« Tako sem pridobila veliko svobode. Če knjigo objaviš kot avtobiografijo, potem se lahko seveda vsi jezijo zaradi napisanega, saj to škoduje njihovi podobi. Mislila sem, da sem našla srednjo pot in da bom tako rešila družino in sebe, vendar se žal ni izšlo tako, saj se osebe, o katerih pišem, vseeno prepoznajo in v intervjujih povem, da gre za izrazito avtobiografsko delo.

Kako so knjigo sprejeli v vaši skupnosti?
Ker sem bila iskrena, da je roman avtobiografski, so bili vsi jezni name. Moja družina in skupnost sta bili osramočeni, moje pisanje jih je osramotilo. Ni jim bilo mar, ali gre za roman ali ne. Moji mami so rekli "tvoja hči je napisala knjigo, v kateri te imenuje pošast in v kateri pravi, da so naša vera in identiteta in kultura slabe". Moji starši zato še vedno ne smejo priti na poroke in v mošejo ali celo v supermarket. Morali so se izolirati. Škoda, ki sem jo želela preprečiti, je vseeno nastala. Ob izidu je bila moja mlajša sestra stara deset let in je hodila v islamsko šolo. Ko je knjiga izšla, se prijatelji v šoli niso več hoteli pogovarjati in igrati z njo. "Tvoja sestra je hudič," ji je rekla moja mama, saj po televiziji govori, da je naša vera slaba in da je Bog slab. Ves čas je poslušala, da sem hudič, in tako je izgubila svojo identiteto, saj so jo vsi videli kot mlajšo sestro hudiča. To je bilo v resnici najbolj boleče, saj me je klicala po telefonu, mi jokala in govorila: "Zakaj si morala napisati to grozno knjigo?" Bila je zelo mlada in ni razumela, za kaj gre, hodila je v versko šolo in v njenih očeh je vera samo sreča, ljubezen do Boga in podobno. Potem pa je videla, kako je to uničilo njeno mamo, očeta in njuno življenje. Vsi so govorili samo o meni. Ko so šli na počitnice v Turčijo, so vsi govorili o meni. Ko sem na Instagramu objavila fotografijo v bikiniju, so si jo vsi pošiljali. Ko so na Instagramu videli, da pijem vino, ko sem bila na televiziji ali napisala kolumno v časopisu o obrezovanju žensk, ki se mi zdi grozno, potem so vsi govorili: "Moj bog, ste prebrali, kako brezsramna je?"

Kako pa je izdaja knjige vplivala na vas? Predstavljam si, da vam je uspeh knjige prinesel zadovoljstvo, hkrati pa ste bili deležni napadov, ki so vam omejili svobodo.
Bilo je in še vedno je zelo, zelo težko, ker so vsi govorili, da moram biti ponosna nase, ker sem napisala to uspešnico in ker vsi obožujejo mojo knjigo. Ljudje mi pišejo, da jih navdihujem in da bodo tudi sami nekaj spremenili v svojem življenju. Hkrati pa imam jokajočo mlajšo sestro in jeznega brata, ker je preprosto veren in konservativen in vsega tega ne podpira. Imam starše z uničenim življenjem in pravzaprav čutim veliko krivdo. In hkrati je moja varnost ogrožena, saj prejemam grožnje s smrtjo. Morala sem iti celo na sodišče in nekdo je bil zato zaprt za 12 mesecev, to pa je na Nizozemskem zelo redko. Nenehno mi je namreč pošiljal grožnje s smrtjo, fotografije orožja, verze iz Korana, da me je treba ubiti, to in ono. Moj naslov je prišel v javnost. V dveh letih sem se morala štirikrat preseliti, to me je psihično uničevalo. Morala sem sprejeti vse te varnostne ukrepe. Nisem več uporabljala javnega prevoza, vozila sem se samo še s taksiji. Celo v trgovino nisem več šla. Več mesecev sem bila samo doma, ker se nisem počutila varno, in nameravala sem se izseliti iz države. Nenehno sem razmišljala o tem, da bi se izselila drugam, izbirala, katera država bi to bila, in podobno. Vendar me je misel na to, da bi zapustila fanta in prijatelje in založnika, torej tistih nekaj svojih ljudi, ki so bili moj edini podporni sistem, delala nesrečno. Če bi odšla v drugo državo, bi bila sama in bi bila še nesrečnejša.

Kako živite danes, ko so se razmere vsaj malo umirile?
Glavno je, da ne hodim več na televizijo, saj me vsakič, ko se v državi zgodi kaj v zvezi z islamom, priseljevanjem, integracijo ali celo napadom na pisatelja Salmana Rushdieja, pokličejo in rečejo: "Ali želite o tem kaj povedati na televiziji?" Povem jim, da ne, ker vem, da bom, če kaj rečem, spet v središču pozornosti, in tega nočem. Živim zelo anonimno zasebno življenje. In vsak dan upam, da bodo pozabili name. To se je delno zgodilo. Zaprla sem tudi vse svoje profile na družbenih medijih in podobno. Tako da se zdaj počutim varnejšo, vendar nikoli več ne bom živela anonimno. Vedno nosim kapo in sončna očala ter pazim, kje hodim, v nekatere soseske ne grem. Iz Amsterdama sem se morala preseliti na podeželje. In če si pisatelj, te po navadi vabijo na predavanja in v gledališča. Jaz pa moram vedno reči ne, razen kadar imajo res dobro poskrbljeno za varnost. Če nimajo te možnosti, potem moram reči ne, ker ne vem, kdo vse lahko pride tja.

Rekli ste, da je veliko ljudi čutilo, da ste s svojo knjigo užalili njihovo vero, pa čeprav v knjigi jasno zapišete, da pri omejitvah, ki so jih glavni junakinji Bušri postavljali starši, ne gre samo za vero, temveč tudi za kulturo, okolje in podobno.
Mislim, da je vedno treba biti previden. Tudi v znanosti nikoli ne gre samo za en dejavnik. Vedno gre za kombinacijo, ki je zelo zapletena. Prav tako pa ne želim reči – tako stori veliko ljudi –, da to nima nobene zveze z vero, saj omejitve, ki jih postavljajo moji starši, in neenakost, ki jo vzpostavljajo med spoloma, izhajajo iz njune vere. Torej ne morem reči, da to nima nič opraviti z islamom ali vero, to bi se mi zdelo neumno. Ne morem pa tudi reči, da gre samo za vero. In da bi bili, če bi bili druge vere ali ne bi bili verni, popolni starši ali kaj podobnega. Vedno gre za kombinacijo. Gre za vero, kulturo, izobrazbo, diasporo in občutek, da moraš še bolj ceniti svojo kulturo in identiteto, saj bodo sicer tvoji otroci prevzeli nizozemsko kulturo in jih ne boš mogel več rešiti. Ne bodo več govorili turško in ne bodo vedeli ničesar o svoji identiteti.

V romanu je eden najzanimivejših likov babica glavne junakinje, ki je občutno manj konservativna, in junakinja pri njej pogosto najde zavetje. Kako si razlagate razliko med njo in generacijo staršev junakinje?
Tudi sama sem se spraševala o tem. To je vprašanje, ki ga pogosto dobivam. Nenavadno je, saj babica pripada starejši generaciji in mislili bi si, da je vsaka mlajša generacija manj konservativna. Toda v resnici ni vedno tako. Moja babica se sploh ni zanimala za vero. Ko ni bilo nikogar okrog, mi je celo rekla: "Mislim, da je vse to neumno, in če bi obstajal Bog, potem bi me rešil vseh teh bolečin, ki sem jih preživela." Pravzaprav je o tem vedno govorila negativno in nikoli je nisem videla, da bi molila ali se postila. Moja mama je, v nasprotju z njo, zelo, zelo verna. Celo bolj, kot bi to zapovedovala vera. Ne le, da se posti med ramazanom, ampak tudi na dodatne dni, ki niso obvezni. Ne le, da moli petkrat na dan, temveč tudi ponoči, včasih tudi sedemkrat na dan. Sama mislim, da gre za nekakšno obsedenost. Spraševala sem se, zakaj je taka, vendar temu nisem prišla do dna. Morda je to njen mehanizem za spopadanje z življenjem ali kaj podobnega, ne vem. Nekateri ljudje so preprosto nagnjeni k temu, da so konservativni, ortodoksni, nekaterim pa značaj tega ne dopušča. Zakaj se zavedam, da je svoboda toliko vrednejša kot biti konservativen? Zakaj moj brat pravi, da so istospolno usmerjeni bolni in nenormalni? In da so trans osebe bolezen tega časa? In da je splav ubijanje otrok? Sama ne razumem, kako lahko v to verjameš, ker se to ne sklada z mojim načinom razmišljanja. Vendar pa moram sprejeti, da obstajajo ljudje, ki tako razmišljajo.

V vaši knjigi je ena izmed osrednjih tem razlika med omejitvami, ki jih starši postavljajo Bušri, in svobodo, ki jo omogočajo njenemu bratu. Zakaj mislite, da so ženske v okoljih, v kakršnem ste odraščali sami, v podrejenem položaju?
Gre za nekaj, kar ima vsaka religija. Če pogledate vplivne ljudi v religiji, to nikoli ni ženska. V cerkvi so vedno moški tisti, ki pridigajo. Papež je moški. Sama dobivam tudi veliko pisem od Judov in kristjanov na Nizozemskem. Obstaja tudi knjiga Deborah Feldman iz ortodoksne judovske družine. Tudi ona je bila žrtev svojih strogih judovskih staršev. Obstaja tudi veliko nizozemske literature o kristjanih, ki so izstopili iz svoje skupnosti, in to so po vsej verjetnosti ženske ali istospolno usmerjeni. To je skupina, ki predstavlja več kot polovico svetovnega prebivalstva, in pravijo jim, da so vredni manj in da imajo manj pravic. Sama vedno pravim, da bi, če bi moški lahko zanosili, lahko splav opravili kar na bankomatu.

V romanu jasno poudarjate, da se v ženske in v to, kako so videti, želijo vtikati vsi. Opisujete občutke, ko glavno junakinjo na avtobusu napadajo zaradi nošenja rute. Na eni strani gre torej za zapoved oblačenja nečesa, na drugi pa se, tako kot recimo v Franciji, pojavljajo tudi prepovedi.
V Franciji nošenje rute ni prepovedano. Prepovedano je le, če ste mlajši od 18 let in če gre za javne šole in javne ustanove ali kaj podobnega. Torej ne na ulicah in vsekakor ne, če ste odrasla oseba, to se mi zdi dobro, saj se po mojem mnenju, če niste odrasla oseba, ne morete odločiti za nošenje verskega simbola. Nobenih težav nimam s sekularizmom v Franciji. Toda zdaj hočejo prepovedati celo muslimanske obleke. In to je res skrajno, saj s tem želijo odločati o ženskah in o tem, kaj naj nosijo. To se mi zdi noro, saj s tem pravzaprav sami postajajo ekstremisti.

Vaš roman je, kljub težkim temam, poln humorja, ki vznika iz vsakdanjih situacij in mladostnega uporništva glavne junakinje. Se je to pri pisanju zgodilo spontano?
Včasih samo govorim in ljudje se smejijo. Mislim, da sem večino časa zelo resna in sarkastična. Drugim ljudem se to zdi smešno, sama pa se ne trudim biti smešna ali kaj podobnega. Mislim, da je to talent, ki ga na srečo imam, saj mislim, da je humor zelo pomemben, še posebno, kadar pišeš take vrste knjig, kjer je vse od začetka do konca kot kakšna grozljivka in kjer je veliko žalosti. Zdelo se mi je, da je pomembno, da bi ljudje v knjigi našli humor in se ji nasmejali, saj so tudi meni všeč knjige, ki imajo malo humorja.

Na koncu knjige napišete, da se "bo knjiga verjetno nadaljevala". Ali že načrtujete novo knjigo?
Mislim, da bi še pred nekaj meseci rekla ne, saj sem vsakič, ko me je založnik vprašal, ali se ukvarjam s svojo drugo knjigo, rekla ne in želela sem, da me vsi pustijo pri miru. Nisem želela pisati. In če že pišem, nočem objavljati, ker to pomeni, da moram na televizijo in dajati intervjuje, če tega ne narediš, pa tudi ni v redu. Torej ne gre za to, da sovražim pisanje, temveč odzive na pisanje. Če bi napisala drugo knjigo, bi bila spet o mojih stikih z družino, ker so vsi radovedni glede tega, in spet bi šlo za vse te občutljive teme. In s tem spet odpiram vse te skrinjice, ki so se zdaj zaprle, in imam vsaj malo miru. Tudi moj fant bi mi najraje rekel, naj ne pišem, saj je tudi on naveličan tega, kako to vpliva name. Veliko ljudi vidi, da je za moj duševni mir bolje, da naslednjih nekaj let ne bi ničesar objavila. Toda pred kratkim sem se začela ukvarjati s svojo drugo knjigo in mislim, da je pomembno, da še naprej objavljam, vendar bom to verjetno naredila drugače kot prvič. Mislim, da bom, ko bom knjigo objavila, šla v drugo državo in potem videla, kaj se bo zgodilo z njo. Izbrisala bom vse svoje družbene medije in ne bom šla na televizijo in podobne reči. Torej nameravam to narediti zelo drugače, kot sem to storila prvič, saj v tem trenutku tudi ne potrebujem televizije, ker je bila moja knjiga že uspešnica, tako da me vsi poznajo. Torej bodo ljudje, ki bodo želeli prebrati mojo drugo knjigo, zanjo vedeli. Še naprej želim navdihovati ljudi tudi zato, ker dobivam toliko pozitivnih odzivov, pravijo mi, da sem junaška in da sem jim spremenila življenje, to pa mi je težko verjeti. Dobivam toliko sporočil, v katerih piše, "veste, vedno sem omahovala glede tega v svojem življenju in si tega nisem upala storiti, zdaj pa, ko sem prebrala vašo knjigo, vidim, da lahko narediš vse. Tudi sama čutim moč, da lahko to storim. In zdaj bom to spremenila, ali naredila, ali rekla to in tisto." In mislim, da je to zelo pomembno. Zato mislim, da je pomembno, da še naprej pišemo in ustvarjamo dobro literaturo in navdihujemo ljudi ter da se ne ustavimo zaradi sovražnih odzivov, ker bi to pomenilo, da bežimo. In upam, da bom živela v svetu, kjer avtorji ali dobri avtorji tega ne bodo počeli, ker potem ne bo več kontroverznih knjig. To ni svet, v katerem bi želela živeti.