Regijska premiera filma je sledila mednarodni premieri pred mesecem dni na mednarodnem festivalu v Karlovih Varih.

Mladen Kovačević je študiral režijo igranega filma v Londonu in Cape Townu, zadnja leta pa se posveča dokumentarnemu filmu. Njegova poetika je zakoreninjena v realizmu. Njegovi filmi, Še ena pomlad je že peti celovečerni zapovrstjo, raziskujejo različne sloge pripovednih struktur in estetike. Predvajali so jih na priznanih festivalih, kot so IDFA, Hot Docs, FIDMarseille in na rotterdamskem filmskem festivalu. Kar nekaj nagrad mu je prinesel njegov predzadnji film, Srečen božič, Yiwu; v njem v kitajskem mestu Yiwu, v katerem je več kot 600 tovarn božičnih okraskov, kot režiser opazuje vsakdanjik delavcev v omenjenih tovarnah in postavlja v ospredje njihovo intimno življenje. Ta film smo lahko pri nas videli na festivalu Kino Otok.

Kovačević je že od svojega filma 4 leta v 10 minutah, v katerem na podlagi arhivskega gradiva lahko vidimo posnetke prvega Srba, ki se je povzpel na Mount Everest, razmišljal o ponovni uporabi arhivskega gradiva. Film Še ena pomlad je dokumentarni medicinski triler, ki se obrača v pomlad leta 1972, ko so v Jugoslavijo z bazarja v Iraku prinesli virus črnih koz. V njem se pogosto upočasnjeni črno-beli arhivski posnetki združujejo s pripovedjo epidemiologa, ki je takrat začenjal svojo medicinsko kariero.

Vabljeni k branju intervjuja z režiserjem! (Na dnu prispevka je tudi posnetek pogovora iz radijske oddaje Razgledi in razmisleki.)

Kdaj in kako ste dobili idejo za film o črnih kozah na področju Jugoslavije? Predvidevam, da je na to vplivala epidemija covida …
Premiera mojega predhodnega filma se je zgodila januarja leta 2020 na rotterdamskem filmskem festivalu, tik pred začetkom pandemije. To je bil film Srečen božič, Yiwu. Naš načrt je bil, da še tisto pomlad, po premieri, zaženemo priprave in začnemo snemati nov film. Film bi morali snemati v Srbiji in še nekaj drugih evropskih državah. Kmalu je postalo jasno, da bi bilo to logistično težko izvedljivo, da bi se pravzaprav mučili, zato sem začel razmišljati o filmu, ki bi ga lahko posnel kljub karanteni, kljub omejitvam glede potovanj in vsemu drugemu, kar je spremljalo pandemijo. Pomislil sem, da bi bil to lahko arhivski film. Leta 2018 sem že posnel arhivski film, 4 leta in 10 minut, in proces mi je bil všeč. Ko sem razmišljal o arhivskem filmu v okoliščinah, ki so nas vse skupaj doletele, je ideja za to, da bi posnel film o jugoslovanski epidemiji črnih koz leta 1972, prišla skorajda takoj, še isti dan. Prvi korak je bil, da sva s producentko Ivo Plemić kupila knjigo Variola Vera profesorja Zorana Radovanovića. Profesor Radovanović je bil že prej ves čas navzoč v srbski javnosti, v tistem trenutku pa še očitneje, saj je med epidemijo kritiziral srbske institucije in celotno organizacijo boja s covidom. Javnost se je v nekem trenutku začela obračati nanj, ko so želeli slišati resnico. Hkrati je bil na državnih medijih praktično prepovedan in kot takšen mi je bil kot lik zanimiv. Čeprav s filmom nisem hotel delati neposrednih vzporednic med enim in drugim časom, je bil on gotovo človek, na katerega sva oba pomislila. Ko sva kupila njegovo knjigo, ki je bila glavni vir informacij, je do tega, da je postal glavni protagonist in pripovedovalec filma, prišlo precej naravno. Tako se je vse skupaj začelo.

Lahko poveste kaj več o profesorju Radovanoviću in snemanju z njim?
Radovanović je profesor v pokoju, ki je bolj aktiven od večine nas, mladih. Nenehno je navzoč v medijih, ves čas piše. Mislim, da se mu zdi, da kot javni intelektualec čuti odgovornost do družbe, v kateri živi. Zgodba o jugoslovanski epidemiji črnih koz pa je v določeni meri nedvomno definirala njegovo kariero. Priložnost, da je lahko ob koncu svoje kariere spregovoril o dogodkih, ki jih je doživel na samem začetku kariere, leta 1972, torej pred petdesetimi leti, je bila tudi zanj vznemirljiva. Pripoved smo zastavili tako, da sva sedem dni sedela v studiu in se pogovarjala. Ta izjemno intimna spominjanja so postala glavni pripovedni element filma, v dobršni meri pa so navdahnila tudi sam pristop k arhivskemu materialu, ki smo ga poskušali v filmu prikazati tako, da bi bil podoben spominjanju. Od tod je prišla ideja za upočasnitev arhivskih posnetkov, hkrati pa tovrstni počasni posnetki še dodatno krepijo napetost, ta, nekakšen trilerski ton filma, grožnjo te strašne bolezni, ki se je širila po državi in poznejšega boja s to isto boleznijo. Poleg profesorja Radovanovića je treba omeniti tudi arhivske posnetke intervjujev iz leta 1972, ki v film vnesejo sinhrono perspektivo, pogled na te dogodke, toda iz tistega obdobja. Čeprav nikjer v filmu ne poudarjamo, da zgodbo pripovedujemo iz perspektive današnjega časa, je vseeno očitno, da je pripovedovalec stari profesor, ki se spominja dogodkov iz svoje mladosti.

Omenili ste trilerski ton filma. Ste imeli torej tudi sami v mislih, da želite posneti, kot nekateri označujejo vaš film, medicinski triler?
Ta zgodba ima že sama po sebi takšen zaplet; zaplet, ki je malce trilerski, žanrski. Bolezen je v Jugoslavijo prišla z iraškega bazarja neopaženo in se več kot mesec dni širila, najprej na Kosovu, kjer je bila nato odkrita, nadaljnja dva tedna pa se je do tamkajšnjega odkritja širila še v Beogradu. Pozneje se je pojavila še na nekaj krajih. Prvi del filma zato nekako spominja na policijske preiskave, kakršne lahko dandanes spremljamo v raznih dokumentarnih filmih, ki se ukvarjajo s kriminalnimi tematikami. Tudi protagonisti v tistem času so morali nekako razplesti, kako je do vsega tega prišlo, kako so se lahko črne koze kar naenkrat pojavile v Jugoslaviji. V trenutku v filmu, ko je bolezen odkrita, ko se torej protagonisti, med njimi kot glavni lik seveda Zoran Radovanović, vključijo v boj s črnimi kozami, ta pridobi še bolj trilerski ton, saj se začne vojna z epidemijo. Koliko je film zares medicinski triler ali medicinska grozljivka, naj precenijo gledalci, vendar je bila ta zamisel vsekakor navzoča že od začetka snemanja. Občutek imam, da so pri takšnih filmih tovrstne ideje vedno navzoče že od začetka, saj se kar same ponujajo, vendar je največji izziv na koncu prav to, kako se v procesu montaže realizirajo.

In če sva že pri montaži, glede na to, da vizualno plat filma gradijo izključno arhivski posnetki, si predstavljam, da je bil proces dolgotrajen …
Proces montaže je bil enostavnejši, kot bi se morda lahko zdelo, saj gre za znano zgodbo. Viri in informacije se v glavnem ujemajo in dopolnjujejo. Izjemno pomembno je, da formalno ne gre za polemičen film. Verzija dogodkov, ki jo pripovedujemo, je uradna, o njej lahko morda kdo podvomi ali pa ne, vendar do informacij o tej uradni verziji ni bilo težko priti. Najtežje je, da se kot režiser potopiš v popolnoma novo področje, v novo vesolje, v tem primeru epidemiologijo in medicino. Nujno je, da se naučiš, kako to vesolje deluje in da se o njem naučiš čim več, zato, da bi bilo čim lažje snemati film.

Koliko časa pa ste porabili za iskanje posnetkov in kje ste jih našli?
Vsi materiali, ki so povezani s črnimi kozami, so bili v arhivih precej natančno označeni. S tega vidika je bilo do glavnih materialov razmeroma lahko priti. Uporabili smo nekaj glavnih virov. Prvi je bil Radiotelevizija Srbije in glavnina materiala pravzaprav prihaja iz njihovega filmskega arhiva. Te smo za potrebe filma prvič prenesli s filmskega traku in jih digitalizirali, kar nas je postavilo v precej privilegiran položaj, saj material deluje izjemno sveže, pa čeprav je star petdeset let. Uporabili smo tudi arhiv produkcijske hiše Filmske novosti in Zastava filma – kar je pravzaprav arhiv vojske, saj je bila vojska v precejšnji meri vpletena v boj z epidemijo. Izjemno pomemben je bil tudi arhiv Televizije Kosovo. Nekaj navznemirljivejšega gradiva je prišlo prav od tam, saj je ta nasledila arhiv Televizije Priština. Pri preiskovanju arhivov je bilo težje najti posnetke, ki niso neposredno povezani s pandemijo, vendar spadajo v to obdobje in so bili nujno potrebni za pripoved. Te je bilo veliko težje locirati, saj niso bili tako natančno označeni in so zahtevali precej dolgotrajnejši proces raziskovanja.

Kaj pa ste ob pripravah na film brali. So bila to znanstvena dela ali morda tudi leposlovje na temo epidemij?
Bral sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Omenil sem že glavni vir informacij, knjigo Variola Vera profesorja Radovanovića, vendar pa je struktura pripovedi v našem filmu popolnoma drugačna kot tista v knjigi. Bral sem tudi diplomske naloge in doktorske študije, besedila iz arhivov dnevnega časopisja, od Politike do drugih jugoslovanskih časopisov iz tistega obdobja, pa članke o epidemiologiji in o tem, kako epidemiologija deluje kot znanost … vse to je bilo nujno potrebno že samo zato, da bi se lahko, za začetek, sploh pogovarjal s profesorjem Radovanovićem in da bi me lahko najin pogovor pripeljal do ključnih informacij, ki so se nato pojavile v filmu.

Kaj pa je pri ustvarjanju arhivskega dokumentarnega filma največji izziv za filmskega ustvarjalca?
Najprej je tu odnos med sliko in zvokom, med pripovedjo in arhivskim materialom, ki je v takšnem filmu seveda izjemno kočljiv, torej ne sme biti preveč neposreden, saj ne želimo ustvarjati pleonazmov slike in zvoka, hkrati ne sme biti niti preveč ohlapen, saj se na neki ravni pripoved in arhivski material morata dopolnjevati. Vseeno pa je bil največji izziv pravzaprav v sprejemanju odločitev glede tega, kaj naj v filmu ostane. Zgodba bi bila lahko namreč dosti širša od tega, kar smo pokazali v filmu; z njim se namreč dotikamo tudi globalnega boja proti črnim kozam, ki je nedvomno združil celoten svet in je navsezadnje privedel do tega, da smo črne koze izkoreninili. To je še dandanes edini virus, ki ga je človeku uspelo izkoreniniti in zato gre za eno najpomembnejših zgodb naše civilizacije, prav posebna pa je tudi naša, jugoslovanska epidemija. Prvi razlog je gotovo to, da je bila že sama po sebi vznemirljiva in navdihujoča, saj je v medicinskih analih zabeležena kot eden najuspešnejših primerov boja z epidemijo, drugi razlog pa je, da je bila to zadnja epidemija črnih koz v Evropi. Glede konteksta jugoslovanske epidemije je profesor Radovanović povedal res veliko anekdot, ki pričajo o tem, kako težek je bil ta boj, pa tudi kako uspešen je bil in kako je pravzaprav deloval. Tudi tu je bilo potrebnih veliko odločitev glede tega, kaj naj ostane v filmu. To je torej film, ki v sebi skriva veliko več zgodb, kot pa jih lahko uro in pol dolg arhivski film pove, in to je bilo tisto, kar je bilo v tem procesu najtežje.

Morda pa lahko z nami delite kakšno od zgodb, ki v filmu niso bile povedane ...
To je pravzaprav zares široka zgodba, pri kateri se je bilo zelo težko odločiti, kateri deli naj se na koncu znajdejo v filmu. Na primer to, da je bilo prvo cepivo, ki je bilo kdaj koli narejeno, prav cepivo proti črnim kozam. Izdelali so ga že v sredini devetnajstega stoletja, torej je bilo v trenutku, ko se je zadnja epidemija zgodila v Jugoslaviji, v uporabi že več kot sto let. Zanimiva je že sama zgodba o iznajdbi tega cepiva, pa tudi zgodovina uporabe podobnih oblik imunizacije še pred samim cepivom, ki sega tisoč let v preteklost in je prav tako izjemna. Gre za raziskave o postopkih variolacije pred prvim cepivom, o naravnih receptih in naravni medicini, če hočete, s katero so se ljudje na različnih koncih sveta na zelo podoben način, s podobnimi rezultati, borili s črnimi kozami, čeprav so bili ti načini resda bolj nevarni kot nadzorovano cepivo. Na našem področju nekdanje Jugoslavije je pred več sto leti obstajala tehnika sušenja krast črnih koz in njihovega inhaliranja skozi nos, s čimer so dosegli podobno imunizacijo kot pri cepivu. V določenih delih Afriki so počeli nekaj, kar bi se lahko na prvi pogled zdelo kot nekakšen magijski ritual, pa vendar ni bil, saj so obleke ljudi, ki so bili okuženi s črnimi kozami, za nekaj ur pustili na soncu, da so UV-žarki virus do neke mere oslabili. Ljudje, ki so želeli doseči določeno imunost, so te obleke nosili nekaj ur in tako prišli v stik z oslabljenim virusom. Niso se okužili, njihov imunski sistem pa se je spopadel z virusom, ko je prišel v stik z njim. To je zgolj nekaj primerov širše zgodovine črnih koz, pri kateri jugoslovanska zgodba pravzaprav predstavlja samo eno od podpoglavij.

Ste ob ustvarjanju filma imeli v mislih tudi druge filmske pripovedi, ki so se na tak ali drugačen način lotevale teme epidemije?
Res je, da sem v procesu pogledal nekatere filme, ki sem jih videl že prej in imajo določeno povezavo z epidemijami, vendar ne vem, koliko so ti filmi vplivali name. Seveda je, kadar koli se govori o tej temi, nemogoče zaobiti film Gorana Markovića Variola Vera. Tudi moj film se tu in tam primerja z njegovim, ob čemer pa mi ni najprijetneje, saj je Markovićev film zagotovo eden od najpomembnejših filmov jugoslovanske kinematografije. Filma se nedvomno lahko primerjata predvsem v tem, da je Markovićev film medicinski triler, ali pa, če hočete, medicinska grozljivka v precej bolj dobesednem pomenu besede. Vendar pa je pomembno, kar je tudi Marković večkrat povedal o svojem filmu, da gre v določeni meri ali pa celo v celoti za metaforo in kritiko takratne jugoslovanske družbe. Vsaka družba potrebuje kritiko in vloga umetnikov je, da ji to kritiko podajajo, vendar pa je iz današnje perspektive zanimivo to, da se je od takrat tako veliko spremenilo, da jugoslovanske institucije in jugoslovanska država delujejo kot nekaj, k čemur bi lahko težili, in bi jih bilo v primerjavi s tem, kar imamo danes, precej težje kritizirati.

Se vam zdi, da s filmom ponujate tudi določeno primerjavo delovanja takratnega in današnjega sistema?
Film je tu zato, da ponudi filmsko izkušnjo, ki lahko gledalca navdihne, da premišljuje, da polemizira, stvari primerja sam pri sebi. Zato se je film zadržal v letu 1972 in pripoveduje uradno različico dogodkov, institucije pa predstavlja tako, kot so videti iz perspektive takratnih navzočih znanstvenikov in strokovnjakov iz tistega časa.

Pa vendar se je primerjavam ob gledanju težko izogniti …
Zelo težko je primerjati dve bolezni, v tem primeru črne koze in covid, saj so črne koze neprimerljivo hujša bolezen s smrtnostjo približno 20 odstotkov. Težko je primerjati tudi dve cepivi. Cepivo za črne koze je bilo takrat v uporabi že sto let. Bilo je dokazano učinkovito, hkrati pa je bilo veliko nevarnejše, kot so cepiva danes. Zato dobesedna analogija med današnjimi in takratnimi časi v tem smislu ni mogoča. Primerjamo lahko delovanje tiste države in jugoslovanskih institucij z današnjimi državami in njihovimi institucijami. Sklep, ki izhaja iz prebiranja in raziskovanja vseh teh pričevanj ter zgodb profesorja Radovanovića, navsezadnje pa tudi iz samega filma, je, da se je takrat zaupalo institucijam in državi. V tistem času nihče ni dvomil o tem, ali se strokovnjaki odločajo v skupno dobro vseh, nihče jih ni ničesar sumil. Današnjim institucijam se ne zaupa in ne zaupa se državam. Tako sam vidim enega od načinov, na katerega lahko razumemo ta film, če bi obdobja primerjali in med njima delali analogije. Seveda pa moram poudariti, da se ta film lahko gleda na vrsto različnih načinov.

Kaj pa je tisto, kar ste sami zaznali kot najbolj očitne razlike med spopadanjem z epidemijo v tistem času in danes?
Tisto, kar je brez dvoma ena od najbolj očitnih razlik, je, da so v tistem času odločitve sprejemali strokovnjaki, laiki pa se v njih niso mešali, ne glede na njihovo funkcijo. Zabeleženo je ostalo, denimo, to, da se Josip Broz - Tito v času celotne epidemije črnih koz ni niti enkrat pojavil v javnosti. Javnosti ni naslovil ne v tiskanih medijih niti na televiziji. V arhivskih intervjujih in televizijskih prispevkih iz tistega časa se pojavljajo izključno ljudje, ki so bili strokovnjaki in ki so bili na zelo konkretni, odgovorni funkciji, potrebni v tovrstni situaciji. Mislim, da je vse to ustvarilo kontekst, v katerem se odločitve niso sprejemale zaradi političnih ratingov. Manj ljudi je sumilo, da gre za korupcijo. Ni se jim zdelo, da imajo odločevalci kakršne koli druge namene od tistih, ki bi koristili vsem v družbi. Prav zato je morda obstajalo celo nekakšno medsebojno zaupanje med posamezniki in institucijami, ki se je zdaj izgubilo. Ker se je to zaupanje izgubilo, pa se je zgodilo še nekaj; v tej veliki javni sferi, ki jo je omogočilo medmrežje, ljudje hitro padejo v določene mehurčke, ki jih odrejajo raznorazni algoritmi na družabnih omrežjih oziroma tam, kjer pač komunicirajo. V njih se vsi ti sumi v današnje države in današnje institucije hranijo in zapletajo, pojavljajo se raznorazne izrazito neutemeljene hipoteze, ki so skoraj vedno laične. Če vprašate mene, je veliko večja odgovornost na strani institucij in organizacije države, skupaj z organizacijo boja z epidemijo kot pa na strani posameznika.