In res, protagonisti romana se zdijo na robu mogočega, vsaj za tiste s kopnega. Norci pomorci odraščajo med plovbami, spoznavajo svet med postanki v pristaniščih. V vrvežu rasizma in homofobije, med izčrpavajočim delom, mamili in alkoholom lovijo prijateljstvo ter iščejo nove definicije ljubezni. Zgodba je, kot pravi njen avtor, zmontirana v slogu Quentina Tarantina, ki mu je bil pri nekronološkem načinu pripovedovanja največji navdih.

"Življenje na ladji sem dobro spoznal, v knjigi so tudi moje izkušnje, absolutno, ampak je zgodba vseeno popolnoma izmišljena," pove Vukšić, nekdanji pomorec, ki še danes pluje, a ne več profesionalno. V najinem pogovoru je med drugim povedal, zakaj je mogoče postati pomorščak le v mladosti, kako je prišlo do izdaje romana, kdo so njegovi pisateljski vzorniki in kaj se dogaja z ljubeznijo med nenehnimi premiki.

Vabljeni k branju celotnega intervjuja.

Ste danes že bili na barki?
Ja, vrnil sem se zjutraj. Vsak dan od devete ure zvečer do devete ure zjutraj lovim ribe. Bila je prva noč brez burje po treh nočeh, končno smo bili lahko zunaj.

Kot pomorščak pa ste upokojeni, kajne?
Invalidsko sem se upokojil, ko sem imel nesrečo z motorjem na vožnji iz Pirana proti domu, trčil sem v drevo. Tri leta zatem sem še plul z ribiškimi ladjami, potem pa povsem opustil profesionalno plovbo in se upokojil.

In takrat ste o svojem času na morju začeli pisati?
Pisati sem začel pred desetimi leti, ko sem začasno zapustil Obalo in se preselil v Škofjo Loko. To je bil čas, ko sem se ločeval, otroci so zrasli, prvič sem bil tako daleč od morja. Umaknil sem se, da zamenjam prostor. Tam mi je bil dolgčas, bila pa je slikarska kolonija, kjer sem veliko slikal. No, slikal sem že prej, tudi na ladji. V tem škofjeloškem času sem začel hoditi k terapevtki, ki me je na neki način spodbudila k pisanju: svetovala mi je, naj napišem, česar ne morem izreči. V letu in pol sem napisal knjigo. Pisal sem na roke, prijateljica pa je to pozneje pretipkala na računalnik. Pretipkano je romalo v predal za sedem let, do lani.

Kaj se je zgodilo, da ste knjigo vzeli iz predala po petih letih?
Moj starejši sin je glasbenik, piše tudi besedila za pesmi. Ko je literarni zgodovinar Igor Saksida urejal knjigo Pesem sem, je povabil tudi mojega sina Andreja (umetniško ime Drill, op. n.), ali bi dal v knjigo eno svojih pesmi. Andrej mu je odvrnil: "Ja, če ti prebereš roman mojega očeta." To lahko naredi samo moj sin. Saksidi to seveda ni bilo preveč všeč. Jasno, kot da bi zobozdravniku na kavi rekel: "Poglej mi šestko zadaj." Je pa kljub temu roman prebral v eni noči in me takoj poklical. Bil je prepričan, da mora roman v svet. Dal ga je Mitji Čandru, da ga prebere, tudi on je bil prav tako navdušen za izdajo in roman je izšel.

Rekli ste, da ste na ladji slikali. Pa pisali? Vsaj zapiske, zabeležke, opazke?
Za zavzeto pisanje romana ni dovolj udobno na ladji. Zapiske pa vedno delam. Če mi kaj pade na pamet, si zapišem in spravim. Pozneje pri pisanju uporabim, če potrebujem primerjavo, po navadi gre za kaj odštekanega. Ne gre vedno za zaključene misli, ampak tudi za šale, kakšen dialog.

Je roman Norci pomorci avtobiografski roman s plovb ali fiktivno delo z nekaterimi referencami na to, kar ste doživeli, videli, slišali na poti?
Ni avtobiografija. Nekateri tako opisujejo moj roman, ne da bi ga poznali. Življenje na ladji sem dobro spoznal, v knjigi so tudi moje izkušnje, absolutno, ampak je zgodba vseeno popolnoma izmišljena. Vse osebe so, denimo, sestavljene iz več ljudi. Lik Meha je edini, ki je res biografski, gre za moškega z ladje. Preostali trije osrednji liki pa so samo literarni junaki in nič drugega.

Na ladjo ste šli prvič v 3. letniku srednje šole?
Ja. In tega ni več. Fantje danes nimajo več te priložnosti. S sošolcem sva šla za tri mesece na ladjo, ki je plula med Mediteranom in Pacifikom, pluli smo do Aljaske, prepluli vso Srednjo Ameriko in Španijo, Grčijo, Italijo. Pozneje sem preživel dolga obdobja, od desetih mesecev do enega leta. Največ sem bil na plovbi 14 mesecev. A nisem nikoli želel drugega. Vedel sem, kaj bom počel v življenju, že v 6. razredu, in potem to res počel. Prva leta je bilo res samo zanimivo in lepo. Nato postaneš bolj naveličan. Ko greš v Benetke kot turist, je prvič zanimivo, drugič manj, tretjič greš že samo v gostilno, ne gledaš več mesta. Prvi dve leti je bilo najbolj zabavno, čeprav smo bili plačani res borno. Dobili smo zgolj en dolar in enajst centov na dan. Imeli smo srečo, da so nam starejši pomorci zunaj plačevali hrano, pijačo in dekleta. Mladi fantje smo si našli nekaj starejših, ki so nas vzeli pod okrilje. No, to je bilo tako, kot piše v knjigi.

V romanu spremljamo odraščanje fantov na ladji, izredno majhnem prostoru, nasičenem s starejšimi pomorci. Kako nezmožnost ohranjanja kakršne koli fizične distance vpliva na odraščanje, na odnose? Posebno v odnosu do vsega, v odnosu do česar se morajo mladi fantje vzpostavljati, kakor opisujete v romanu – homofobija, rasizem, grobost.
Prav zaradi tega je bil v mojih časih dovoljen alkohol. Vedno je bilo na razpolago pivo, vino, viski, vodka. In nikomur ni bilo prepovedano, razen redkim, ki so bili na zdravljenju v Idriji. Ampak ja, zelo je težko biti nenehno skupaj. Pozneje, ko sem postal častnik, sem dobil svojo kabino, svojo prho, bilo je majhno in špartansko, ampak moje. Dokler sem bil praktikant, asistent stroja in mazač, smo bili v kabinah po dva, to je bilo skoraj nevzdržno. A drugega pač nisem poznal, od 17. leta je bilo to moje življenje, normalno mi je bilo živeti v napetem ozračju. Ker sem bil generacija, v kateri nismo imeli mature, sem šel že marca v 4. letniku drugič na barko, tedaj kot asistent. Videti je bilo tako: zbudiš se "zmačkan", ješ skupaj zajtrk, se z istimi ljudmi preoblačiš, greš z njimi v strojnico in si deset ur tam, skupaj imaš tudi vse preostale obroke. Če greš v mesto in je nevarno, pa greš ven spet s še tremi fanti.

Redki so tisti, ki gredo na ladjo pri recimo 28 letih. Če ne greš na ladjo še kot najstnik, ne moreš ostati mesece in mesece. Po enem tednu bi človek pustil vse skupaj. Moški preberejo knjige Jacka Londona ali pa Hermana Melvilla in vidijo ladje zelo romantično. Po sedmih mesecih začne ta način življenja presedati čisto vsakemu, tudi najbolj izurjenim pomorcem. Mogoče ravno zato danes plujejo le tri mesece … ampak potem tarnajo, ker je to premalo.

Obstajata dva človeka, tisti, ki je na morju, in tisti, ki je na kopnem in se spominja morja, ki piše o morju?
Zdaj, ko so minila leta plovbe, se mi vse skupaj zdi, kot da sem gledal film. Vse je oddaljeno ...

Nekoliko podoben občutek, kot ko v knjigi o liku z vzdevkom Visoki zapišete: "Videl je in vedel. Ko bo star in slabe volje, bo pomislil na to noč in na južni križ in mesec in na morje in starca, in vse bo v redu."
Res je tako. A ne razmišljam o tem neprenehoma. Niti ni tako, da mislim na ladjo samo, ko sem slabe volje. Nekako je razkol med zelo lepimi spomini in zavedanjem, koliko garanja je zahtevalo delo na ladji. Ni lahko biti na ladji, ni lahko biti toliko časa od doma. In potem živeti normalno kot preostali. Ko mi gre slabo, pravzaprav najbolj mislim na sinova. Nostalgija po mladosti pa mislim, da ni nič drugačna od nostalgije drugih ljudi. Moja je pač vezana na ladje in morje.

Potopitev v zgodbe gre prek nostalgije? So se skozi pisanje vračali tudi spomini, ki sicer uhajajo mislim?
Vračali so se spomini med pisanjem. Je pa tudi res, da se pomorci na Obali družimo, pogovarjamo. Precej stvari je, za katere sem samo slišal od prijateljev pomorcev, veliko ladijskih legend, ki se prenašajo z ladje na ladjo, običajno so to zgodbe o čudakih, norcih. Nisem hotel desetih glavnih likov, zato sem postavil v dva fanta in dva starca vso mineštro legend. Bilo bi precej hudo, če bi imel en sam človek toliko za sabo. Mislim tudi, da nihče tako 'navlečen' na mamila, kot so liki iz romana, ne bi zmogel delati. Na ladji z navigacijo, ob čemer ne veš vedno točno, kam greš, tudi ni vedno mogoče priti do mamil. Prepričan sem, da fantom ne bi zneslo živeti, kot opisujem.

Pa ljubezen? V romanu pišete: "Ljubila sta se po svoje, tako kot lahko ljubita kurba in mož z morja. To ni bila ljubezen tistih, ki jo živijo, ker morajo umreti, temveč ljubezen dveh duš, ki se potrebujeta." Kaj se dogaja z ljubeznijo v času premikov in pristanišč, ko ni postanka?
Tega nisem pobiral od drugih, to so moje izkušnje, tega si ne moreš izmisliti ali pa pobrati od nekoga, ugibati, o čem razmišlja. Ljubezni iz knjige so iz časa, ko sem imel več deklet v pristaniščih. Takrat sem plul med Indijo in Japonsko. Liniji z Afriko in Ameriko mi nista bili všeč, ker si moral vsake tri mesece nazaj v Trst ali Koper, in to samo za tri dni. To je bilo najtežje. Ostati tako kratek čas in znova oditi na ladjo. Zdelo se mi je, da bom izgubil službo, če bom ostal tukaj le za kratek čas. Prej ko slej bi se zgodilo, da ne bi prišel nazaj na barko.

No, ampak če se vrneva k ljubezni. Seveda, že razdevičen sem bil na ladji, v Britanski Kolumbiji. Ampak veliko linij ne omogoča stalnih stikov. Plovba med Japonsko in Indijo je imela dvajset pristanišč, bolj ali manj stalnih. Pluješ od Pakistana, od Karačija prek Indije, prek Srednjega vzhoda vse do Japonske. Na tej liniji sem imel nekje do 25. leta več punc in niso bile vse prostitutke. Dekle na Japonskem je imelo celo fanta, ampak sva se dobivala. Doma nisem imel priložnosti se zaljubiti. Tako malo sem bil doma, da bi bilo nesmiselno. To bi pomenilo imeti punco in je ne imeti. Kdo te bo čakal eno leto? Bilo pa je nekaj resničnih ljubezni na linijah z barko, te opisujem v knjigi, tudi v tem citatu.

Čas je v romanu zabrisan, prepuščen bralcu, da umešča dogodke v zaporedja. Ta nekronološkost zgodbe se je dogajala spontano ali je bila vnaprej zastavljena?
Rad imam filme Quentina Tarantina, posebno starejše. Povlekla me je njegova tehnika, da začne na koncu, se vrne na začetek, gre v sredino, pa spet tik pred zaključek. Vse je pomešano. Nisem pisal po tem vrstnem redu, sem pa vedel, da hočem časovno razdrobljenost.

Je obstajala v času pisanja misel na občinstvo, na to, da bodo tudi drugi razmišljali o zgodbah iz romana?
Nisem sploh razmišljal, da bo kdaj izdano. Tudi nikdar nisem nikomur ponudil za izdajo. Omenil sem edinole Dragu Misleju – Mefu, ki je rekel, da je super, in ponudil, da mi uredi izdajo v samozaložbi. Potem sva se pogovarjala in se je zdelo preveč – tudi če bi natisnili 800 kopij knjige, kaj bi potem z njimi? Ne bi jih znal prodajati in promovirati. Še posebno jaz, kakršen sem, ne bi mogel moliti pod nos ljudem knjige in jih prositi, da jo kupijo. Verjetno bi na koncu vse razdal. Tako ali tako se mi ni zdelo, da je to za kam, še najmanj, da bi založba, kot je Beletrina, to izdala. Niso bile niti sanje, zdelo se je povsem nerealno.

Pa ste potem, ko je postalo jasno, da bo izdano, razmišljali o spremembah, preoblikovanju, umiku, omilitvi česa?
Nisem razmišljal o umiku česar koli, sem pa se zamislil nad tem, kaj bodo rekli ljudje na opise homofobije, rasizma, pedofilije. Potem sem si rekel, da ne razumem, zakaj bi skrivali nekaj, kar obstaja, in to ne le na ladjah, ampak tukaj, z nami, ves čas. Za zaprtimi vrati, v vsakem bloku. Po tem, ko je knjiga že dva meseca na policah, lahko rečem, da nimam niti ene slabe izkušnje z odzivi. Mislim, da sem skozi lik Meha opisal točno to, proti čemur se marsikdo bori. Pokazal sem, kakšna je resničnost za vsemi zaprtimi vrati in tišinami. Vse to sem položil Mehu v usta in na grbo.

Homofobija obstaja v praktično vsaki fantovski družbi, samo najbolj zreli moški ne ogovarjajo istospolno usmerjenih. In pri sebi sem videl, da se je mogoče tega odvaditi. Na ladji je bil položaj čisto drugačen, vsi ljudje temnejše polti so bili "špaherji", to je stara pomorska beseda, ki izhaja iz "šporheta". Ljudje vedno doživljajo rasizem enosmerno, od belopoltih do temnopoltih, denimo. Mi smo kot pomorci rasizem doživljali v obe smeri. Japonci recimo so bili največji rasisti, kar sem jih spoznal, do Korejcev, Kitajcev in belcev. Leta 1989 sem na japonskih lokalih še videl napise "Samo za Japonce". Naša ekipa je rinila ravno v te lokale, nalašč. Ko sem bil mlajši in sem poznal samo Koper in Trst, se nisem znašel sredi vseh izbruhov rasizma, čudil sem se. Ko si tako mlad, se ne znaš takoj zoperstaviti takšnemu govorjenju.

Največja lekcija, ki sem jo na poti dobil o družbi, je ta, da se začnejo ljudje spravljati na druge rase in veroizpovedi, ko so revni ali zatirani. Ne vem, kaj se bo dogajalo v Sloveniji ob migracijah z Bližnjega vzhoda, ampak se bojim.

Roman prežemajo ne le reference na ladijske legende, spomine in anekdote, ampak tudi reference na umetniška dela, med drugim Gaugina, Stevensona, Camusa. Kako so se vsebinsko te vpletale v pisanje?
Vsi od Bukowskega do Camusa so moji idoli. Ljudje, ki jih spoštujem. Pisatelji, ki sem jih bral po večkrat. Vse v knjigi je nekako povezano z mojim življenjem, s stvarmi, o katerih sem razmišljal. Ta knjiga je bila predvsem zame eno veliko terapevtsko delo. Mislim, da je iskrena umetnost vedno terapija. Razen če pišeš za denar in pogodbe …

Kako po izdaji prvenca doživljate literaturo, pišete dalje?
Ja, ampak brez pogodb. Denarja ne potrebujem, imam pokojnino. Pa tudi, če bi vedel, kdaj imam rok, bi bil živčen, in bi začel pisati šele dva meseca pred rokom. V dveh mesecih pa redkokdo napiše dobro knjigo. Pišem kratke zgodbe, vsako posebej končam, si oddahnem, in jih šele zatem spravljam v celoto. Pisati samo eno zgodbo bi me pravzaprav dolgočasilo.