"To je bil sicer lep čas, hkrati pa priznavam, da sem bil odvisen od vznemirjenja, ki sem ga občutil, ko sem svoje slike pošiljal v največje dražbene hiše in mi jih je uspelo prodati," je v pogovoru za MMC svoje nekdanje delo opisal ameriški umetnik Ken Perenyi. Njegove slike še danes visijo v muzejih in zasebnih zbirkah, priznava. Več v intervjuju na koncu prispevka.
Mušič in Picasso na razprodaji
"Če je avtor znan, cena pa nizka, je nekaj sumljivo," opozarja Uršula Belaj z Uprave kriminalistične policije na Generalni policijski upravi. Veliko ponaredkov prihaja iz balkanskih držav, prodajajo pa se predvsem v Avstriji, razlaga inšpektorica in omeni, da je v eni od teh kriminalnih združb sodeloval tudi Slovenec: "Ni bilo dokazano, da je ponarejevalec on, čeprav smo pri hišni preiskavi v njegovem domu našli več slik in osnutkov del."
Če je avtor znan, cena pa nizka, je nekaj sumljivo.
"Prepogosto gre za ničvredno robo," razlaga Gojko Zupan z Direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo in opozarja, da je mogoče "najpredrznejše prodajalce ponaredkov v Sloveniji in v tujini prepoznati tudi na spletnih straneh, saj manjše dražbene hiše, včasih pa celo ugledni in znani prodajalci, nekritično prodajajo likovna dela, ki so daleč od izvirnikov."
Ponarejevalci iz Slovenije in tujine so se na svoja dela podpisali z imeni slovenskih ustvarjalcev, kot so Veno Pilon, Jože Tisnikar, France Slana, Zoran Mušič ter slovenski impresionisti, razlaga Zupan in dodaja: "Bolj vehementni ponarejevalci in na videz naivni kupci pa so si domišljali, da v Sloveniji prodajajo dela baročnega mojstra Velazqueza, Toulouse-Lautreca, zelo pogosto Pabla Picassa, občasno Francisa Bacona in drugih."
Goljufivi kipci več kot sto let v slovenskem muzeju
"Brez analize ni mogoče ločiti ponaredka od izvirnika," v svoji pisarni, kjer ima tudi osebno knjižnico s kar 7000 strokovnimi knjigami, poudari Marko Frelih s Slovenskega etnografskega muzeja. Pokaže mi kipce, ki so jih v starem Egiptu dajali v grob pokojnikov, saj so verjeli, da bodo v onostranstvu oživeli in jim pomagali pri delu. Ko si je figurice v muzeju ogledala strokovnjakinja z Dunaja, je razglasila, da gre za ponaredke.
Ti predmeti so v etnološki muzej sicer prišli že v 19. stoletju, več kot sto let so jih imeli za izvirne. "Na njih so izpisani hieroglifi, ki pa v resnici nič ne pomenijo in so neberljivi. Gre za ponaredke, ki so v muzej verjetno prišli pred dobrim stoletjem iz Kaira ali Aleksandrije, kjer so že takrat ljudem prodajali ponarejene umetnine," pojasnjuje Frelih.
Preden sem se lotil dela, sem nešteto ur proučeval posameznega umetnika in tehnike, ki jih je uporabljal pri ustvarjanju. Ustvariti sem moral vtis, da je slika zares zelo stara, da ima razpoke, ki morajo prepričati strokovnjake, da gre za izvirnik.
"Vsakemu se lahko zgodi spodrsljaj"
"Trg je v kaosu, ena ključnih težav je, da večji del trga predstavlja siva ekonomija, večina umetnin se prodaja brez računov. Nadzora Fursa ni, ker v zakonu ni jasno, kdo opravlja dejavnost preprodaje umetnin. Ni javnega razvida, kje in po kakšni ceni je bilo kaj prodano, zato je težko določiti ceno," razlaga Damjan Kosec iz Galerije in dražbene hiše SLOART in opozarja, da ponaredkov na trgu ni malo: "Nazadnje je neki gospod prinesel pet Mušičevih akvarelov iz Italije, a so bili tako slabo narisani, da smo takoj zaznali, da niso izvirni."
"Vsakemu, tudi največjemu strokovnjaku se lahko zgodi spodrsljaj," opozarja Kosec, ki je pred kratkim ustanovil Agencijo za certificiranje in cenitev umetnin Artstar.
Vse to me je začelo dušiti, to tveganje, ta drznost me je popolnoma zasvojila. Vstopil sem v dražbeno hišo, prinesel svojo sliko in opazoval, ko so jo razglasili za original – od tega sem postal popolnoma odvisen.
So vse slike v Narodni galeriji pristne?
V temnem prostoru restavratorskega oddelka Narodne galerije Slovenije Martina Vuga pod posebno lučjo pregleduje in fotografira platna, s čimer odkriva snovi, ki so bile uporabljene na posamezni umetnini, in njihovo starost.
"Ponarejevalci včasih razpoke, ki se sicer s staranjem pokažejo na platnu, narišejo. Na splošno je te razpoke težko ponarediti. S svetlobo od strani lahko opazujemo reliefnost slike, ali so razpoke dvignjene," razlaga Vuga, vodja restavratorskega oddelka.
"Z infrardečo svetlobo lahko prodremo pod površino slike in vidimo, kaj se skriva spodaj. Če je pod plastjo barve risba z grafitom, pa ta v času, ko naj bi slika nastala, še ni obstajal, lahko trdimo, da gre za kasnejši izdelek," pripoveduje restavratorka. Pri določanju pristnosti opazujejo najrazličnejše znake, najpomembnejši pa je izvor umetnine, razlaga in dodaja: "Nobena metoda ni absolutna, pomembno je, da jih uporabimo več. Kljub temu ne moremo biti prepričani, da smo izvedeli resnico."
Vugova poudari, da se v Narodni galeriji srečujejo s ponaredki, ki pridejo do njih, a dajejo vselej le mnenja, nikoli dokončnih presoj o njihovi pristnosti.
Na vprašanje, ali so vse slike v Narodni galeriji pristne, pa sogovornica odgovori: "Težko trdimo, da v Narodni galeriji nobena slika ni ponaredek, vsekakor pa pri pridobivanju umetnin postopamo izjemno pazljivo."
Nad umetnine s skalpeli in iglami
"Jaz o slikarjevi tehniki, potezah s čopičem ne morem povedati ničesar, mi se osredotočamo na to, kateri materiali so bili uporabljeni," pojasnjuje Katja Kavkler s Centra za konservatorstvo, ki deluje v okviru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Pokaže mi prostore, kjer dela in ki bi jih utegnili zamenjati z medicinskim laboratorijem.
"Vzamemo enega do dva kvadratna milimetra snovi, iz katere je slika narejena, in z različno laboratorijsko opremo, tudi z mikroskopi, analiziramo posamezna zrna pigmentov. Vzorce vzamemo z medicinskimi skalpeli ali z votlo iglo. Presoditi moramo, koliko je vredno poškodovati sliko," pojasnjuje Kavklerjeva. Vzorce obsevajo tudi z laserjem in z infrardečo svetlobo, s čimer ugotavljajo, iz katerih snovi so.
Več kot polovica slik v muzeju ponarejenih
Med razvpitimi primeri ponarejanja v tujini je muzej na jugu Francije, posvečen umetniku Étiennu Terrusu. Ko je tam leta 2018 umetnostni zgodovinar Eric Forcada obešal eno od slik, se mu je njegov podpis zdel nenavaden, poroča National Geographic. To je sprožilo preiskavo, v kateri so odkrili, da je bila več kot polovica slik v tem muzeju ponarejena.
Leta 2012 je družina ponarejevalcev Greenhalghs prepričala Bolton Museum v Združenem kraljestvu, da je za skoraj 600 tisoč dolarjev (dobrih 512 tisoč evrov) kupil ponaredek kipa egipčanske princese, leta 2013 pa je nemška policija razkrila kriminalno združbo, ki je preprodajala ponaredke ruskega avantgardnega umetnika Vasilija Kandinskega.
Nekaznovani ponarejevalci uživajo slavo
Ne le, da priznavajo svoje nezakonito dejavnost, mnogi ponarejevalci umetnin v tujini so svojo zgodbo delili z javnostjo. Nemec Wolfgang Beltracchi, ki se rad predstavlja kot dolgolasi hipi, denimo, priznava, da je na novo ustvaril primere slik, ki so jih uvrščali v opus posameznega umetnika, a so veljale za izgubljene. Pri delu je bil izjemno natančen, uporabil je primerne formate, podrobno je poznal življenja umetnikov, ki jih je skušal posnemati, poslušal je celo isto glasbo kot oni in hodil po krajih, ki so jih slikali, da bi doživel, kar so doživeli oni.
Tako kot Beltracchi so mnogi sleparji prestali le krajšo zaporno kazen ali pa za svoja dejanja v resnici nikoli niso bili kaznovani. To drži tudi za madžarskega sleparja Elmyrja de Horyja, ki je umrl leta 1976 in naj bi galerijam po vsem svetu prodal na tisoče svojih del.
Ko se je kot mlad umetnik preselil v Pariz, je kaj kmalu ugotovil, da bo s prodajo svojih slik težko preživel. Tako si je izmislil zgodbo, češ da je aristokrat, ki prodaja dela Pabla Picassa iz družinske zapuščine. Pri svojem delu je uporabljal več kot dvajset različnih psevdonimov. Menijo, da so bile vse njegove slike prodane za 50 milijonov današnjih dolarjev (42,72 milijonov evrov). De Horyjeva zgodba je navdihnila knjige in dokumentarce, kar ga je izstrelilo med slavne osebnosti.
Tudi ameriškega ponarejevalca slik iz 18. in 19. stoletja Kena Perenyja jim ni nikoli uspelo obsoditi na zaporno kazen. "V 60. sem bil tipičen najstnik. Vse sem imel za samoumevno, želel sem se le zabavati," se je Perenyi v intervjuju za MMC spomnil svojih začetkov v 60. letih preteklega stoletja, ko je presenečeno ugotovil, da je izjemno nadarjen slikar.
Intervju s Kenom Perenyijem: med slikarjem in kriminalcem
Imel sem srečo, da sem z družino odraščal zelo blizu New Yorka, ki sem ga oboževal, vanj sem bil zaljubljen. Samo čez most sem šel, pa sem že bil tam. Raje sem šel v New York kot v Disneyland, rad sem preživljal čas tako, da sem hodil po tamkajšnjih ulicah. Takrat me umetnost sicer ni še zanimala. V poznih 60. letih, ki jih je zaznamovalo hipijevsko gibanje, se je nekaj umetnikov preselilo v našo sosesko. Najeli so staro stavbo, ki so ji domačini pravili grad, saj jo je odlikovala imenitna arhitektura. Kot najstnik sem se začel družiti z njimi v njihovem ateljeju, kamor so vabili prijatelje, tudi znane umetnike, in prirejali zabave. Tam sem spoznaval umetnost, spoprijateljil sem se s slikarjem Tomom Baileyjem, ki je bil tedaj zelo znan. Pogosto smo zahajali v newyorške galerije, ateljeje in muzeje. Čeprav takrat še nisem hotel postati umetnik, sem bil odprt za ta svet, ki je bil zame popolnoma nov. Star sem bil sedemnajst let, to je bilo zame zelo zabavno in vznemirljivo.
Kdaj ste postali slikar in pozneje ponarejevalec?
Slikati sem začel, ker sem se želel vključiti v to umetniško družbo. Nisem hotel več biti le najstnik, ki z njimi hodi okrog, hotel sem postati slikar. Ko sem z njimi obiskoval muzeje in galerije, sem opazoval slike in čutil, da zares razumem, kako so narejena oljna platna. Tedaj sem odkril, da imam izjemen talent. V enem letu sem že slikal čudovite umetnine. Moji prijatelji so se čudili, zdaj sem bil zares eden od njih. Moj mentor Bailey me je opozoril, da moj slog zelo spominja na dela izvrstnih klasičnih mojstrov likovne umetnosti, ki smo jih občudovali v muzejih. To je bilo zame nekaj najbolj naravnega, saj sem se učil slikati tako, da sem natančno opazoval te mojstrovine in to, kako so umetniki na platna nanašali barve. Ko sem nekoč nujno potreboval nekaj denarja za popravilo avtomobila in da sem svoje dekle peljal ven, mi je nekdo v šali predlagal, naj skušam eno svojih slik prodati, kot da gre za izvirnik izpod rok starih mojstrov. To sem tudi storil in svojo prvo sliko prodal na Manhattnu za tedanjih 800 dolarjev, ko sem bil star osemnajst let.
Kaj se je dogajalo zatem?
Nadaljeval sem z ustvarjanjem ponaredkov na leseni podlagi. Nosil sem jih po New Yorku in jih skušal prodati tamkajšnjim galerijam. Razlagal sem jim, da sem slike podedoval ali nekje našel. Zatem sem se povezal z nekom, ki je prihajal iz mafijske družine v Brooklynu in je začel namesto mene prodajati moja dela po desetkrat višji ceni. Ko sem svoja dela začel ponovno prodajati sam, sem jih ponujal najbolj znanim dražbenim hišam v New Yorku in Londonu, uporabljal sem vse največje hiše na obeh straneh Atlantika. Imel sem veliko prijateljev, zabaval sem se, potoval, spoznaval svet, plesal, bil sem mlad.
Vsega tega nisem delal samo zaradi denarja, saj globoko cenim estetiko umetniških del. Ponosen sem na to, kakšne stvaritve sem bil zmožen oblikovati. Ustvariti zares kakovosten ponaredek je zelo težko, potrebuješ veliko časa. Da ti najboljše strokovnjake na svetu prepričaš, da je slika, ki si jo ustvaril v sodobnosti, zares stara, je velik izziv. Slika mora biti prepričljiva, logična in estetsko prijetna. Preden sem se lotil dela, sem nešteto ur proučeval posameznega umetnika in tehnike, ki jih je uporabljal pri ustvarjanju. Ugotavljal sem, kako je slikar dosegel, da so njegova dela privlačna. Ustvariti sem moral vtis, da je slika zares zelo stara, da ima razpoke, ki morajo prepričati strokovnjake, da gre za izvirnik. Za to sem porabil veliko časa in naredil mnogo poskusov. S tem sem se ukvarjal stalno, a izziv mi je bil všeč.
Kako zdaj, ko se s ponarejanjem ne ukvarjate več, gledate na čas, ko ste to še počeli?
To je bil sicer lep čas, hkrati pa priznavam, da sem bil malone odvisen od vznemirjenja, ki sem ga občutil, ko sem svoje slike pošiljal v največje dražbene hiše in mi jih je uspelo prodati. Da so moja dela izvirna, so potrdili najboljši strokovnjaki na svetu, kupovali so jih znani ljudje. Vse to me je začelo dušiti, to tveganje, ta drznost me je popolnoma zasvojila. Vstopil sem v dražbeno hišo, prinesel svojo sliko in opazoval, ko so jo razglasili za izvirnik – od tega sem postal popolnoma odvisen, tako kot odvisnik od iger na srečo, ki v Las Vegasu zastavi veliko vsoto denarja. Ali bo izgubil ali boš dobil – v vsakem primeru se ne moreš ustaviti.
Moja kariera se je končala, ko je moje delo opazil FBI. Zdaj sicer še vedno slikam, a svojih slik ne prodajam več kot izvirnikov drugih umentikov. Po eni strani mi je za vse skupaj žal, po drugi strani pa ne, saj sem ponosen, da sem ustvaril nekaj neverjetnih umetniških del, ki jih ljudje še danes razstavljajo in imajo doma.
Včasih še vedno vidim katerega od svojih ponaredkov, ki ga prodajajo v osrednji dražbeni hiši, ali opazim, da ga ima kdo doma. Vedno, ko se to zgodi, se počutim, kot bi srečal starega prijatelja, ki sem ga naslikal pred 25 ali 30 leti. Svoje slike vidim v revijah, čez desetletja se prodajajo naprej. To je zelo zanimivo opazovati in po mojem mnenju gre za dokaz, da so bile moje slike pravilno oblikovane in so kljubovale zobu časa. Ljudi pustim, da v umetninah uživajo, saj so vrhunske, navsezadnje bi se morali vprašati, zakaj kupujejo slike: zaradi slovitega izvora ali zaradi tega, ker jim je všeč, kar vidijo?
Zagotovo ste izjemno nadarjen slikar, ne morete pa tajiti, da ste tudi kriminalec. Vam je kdaj za vse skupaj žal?
Nekateri ljudje moja dela imenujejo kriminalna umetniška dela, drugi pa jih branijo, češ da so ravno tako dobra kot izvirniki. Drži tudi, da znane dražbene hiše ljudem, ki ugotovijo, da so od njih kupile ponaredek, ki sem ga naredil, ljudem vrnejo kupnino. Dejstvo pa je, da je večina ljudi, ki so ugotovili, da imajo v lasti moj ponaredek, sliko obdržala. Tako moja dela še vedno visijo na stenah, ljudje pa pravijo, da jim je vseeno, ali gre za ponaredke, saj so jim zelo všeč. Lahko mi rečete, da sem kriminalec, ta beseda mi nič ne pove. Živim za umetnost, obožujem jo. Hvaležen sem, da so me ljudje, ki sem jih spoznal v mladosti, uvedli v ta svet. Umetnost je zame veselje.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje