V tem tednu je Ars pripravil vrhunec letošnjega praznovanja s pestrim programom, ki seže od razstave plakatov do slavnostnega koncerta. Tretji program Radia Slovenija – Ars je v svojih šestih desetletjih delovanja postal nepogrešljiva kulturno-umetniška institucija, ki si je zagotovila pomembno mesto v kulturni in medijski krajini.

Ob tej priložnosti so pripravili tudi zbornik, v katerem številni soustvarjalci programa, pa tudi vidnejši ustvarjalci in ustvarjalke spregovorijo o nastajanju programa, predvsem pa njegovem pomenu (tudi pričujoči pogovor je bil prvotno objavljen v zborniku).

Kot še pravi Ingrid Kovač Brus, je prevladujoči način razmišljanja in ustvarjanja programa, ki je skupen vsem in vsemu, kar počnejo, "umirjen, strokoven in široko odprt za najrazličnejša mnenja. To je stičišče, povezovalna točka vseh in vsega, kar počnemo."

Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z odgovorno urednico Programa Ars Ingrid Kovač Brus, urednico Uredništva za kulturo Majo Žvokelj, urednikom Uredništva za resno glasbo Gregorjem Piršem, urednikom Uredništva igranega programa Alenom Jelenom, urednikom Uredništva za religije in verstva dr. Tomažom Gerdenom in urednikom novih medijev in socialnih omrežij Petrom Frankom.

Kolegice in kolegi se javno – poudarek je na javno, pred radijskim mikrofonom, zasebno je drugače – malokrat pogovarjamo drug z drugim. Po navadi je to ob izjemnih priložnostih. In ena izmed teh je šestdesetletnica Tretjega programa Radia Slovenija – programa Ars. Pogovor, ki je nastal v živo na začetku tega jubilejnega leta v enem izmed studiev Radia Slovenija, je pravzaprav namenjen predvsem predstavitvi tega programa, njegovi usmerjenosti in načinu dela, ki je širše manj znan. Lahko bi rekel, da je po šestih desetletjih Program Ars postal velika kulturno-umetniška ustanova, ki ob predvajanju umetniške glasbe, novinarskega poročanja, poglobljenih pogovorov idr. ustvarja tudi umetniški radijski program. V zadnjih nekaj letih se je program Ars tehnološko razširil in razvil precej bolj kot prej v desetletjih, zato je vse prej omenjeno lahko zaživelo tudi na spletnih straneh, v aplikacijah za podkaste, na socialnih omrežjih in drugod na spletu. S tem razvojem je Ars postal dostopnejši, našel je svoj prostor v sodobni medijski krajini in se odprl v prihodnost.

Tretji program Radia Slovenija, program Ars – to ime, za katero je zaslužen pokojni urednik Vladimir Kocjančič, nosi od osamosvojitve – ima že več desetletij pomembno mesto ne le v radijski, temveč v celotni slovenski medijski krajini; in to predvsem zaradi kulturno-umetniških vsebin, ki jih drugi mediji nimajo. Kakšno je po šestih desetletjih nepretrganega delovanja mesto programa Ars v slovenski medijski krajini, kakšne so danes njegove posebnosti?

Ingrid Kovač Brus: Program Ars je tak, kot so ga zastavile generacije pred nami; sežemo od Brežic in Radovljice pa do milanske Scale in newyorške Metropolitanke. Naša generacija je program Ars prevzela v dobri formi, zanj skrbi ekipa odličnih urednic in urednikov, režiserjev, novinarjev, zato lahko gojimo vrsto umetniških, refleksivnih in ustvarjalnih področij. Prenašamo koncerte iz krajev, ki sem jih omenila, in še številnih drugih, ustvarjamo radijsko igro ‒ ne samo 60 let, ampak že od leta 1928, ko je v studio prvič prišla igralska skupina in na božični večer v živo odigrala radijsko igro. Smo medij, ki mu je v tej hitro spreminjajoči se krajini uspelo ohraniti kritično misel na področju glasbe, gledališča, filma, literature, baleta in tako naprej. Naj omenim, da intenzivno sodelujemo s kolegi iz Trsta in Celovca. Poleg tega v naš prostor ob pomoči EBU-ja prinašamo tisto najboljše, najžlahtnejše, kar nastaja na evropskem javnem radiu, in – to je enako pomembno – postavljamo v evropski prostor naše ustvarjalce in ustvarjalke, predvsem glasbene. Sodelujemo z našim simfoničnim orkestrom, z našo založbo, z Big bendom, smo precej ključen generator nekaterih vsebin. Smo tudi skrbniki radijskega arhiva, neprecenljivo je sodelovanje z napovedovalci, s katerimi skrbimo za najboljšo možno podobo govorjenega jezika. Zavedamo pa se tudi, da se moramo s svojimi vsebinami in oblikami približati mladim, se posodobiti. In zamisli ne manjka, tudi pri nastajanju mladim namenjenih podkastov.

Ob tem bi še kaj več povedali o glasbenem delu tega programa. Program Ars je namreč edini radijski program v slovenski medijski krajini, ki redno in sistematično predvaja umetniško glasbo. Gregor, kaj bi ti tukaj dodal, bi kaj posebej poudaril?

Gregor Pirš: Dodal bi nekaj oznak, ki mi pridejo najprej na misel. Prva je iskrenost, druga pristnost, tretja dejanskost. Mislim, da so to ideali, ki jih poskušamo doseči v želji, da bi program postavili drugače kot le "mehanizem za predvajanje ambientalne klasične glasbe", kot se danes v svetu žal vse prepogosto dogaja. Res želimo biti umetniški in dejansko smo v dialogu s stvarnostjo, s tokovi, ki zaznamujejo naša prizorišča. Želimo biti dejavni, hkrati pa podajati umetniške vsebine in vse, kar spada k njim, tako tiste domače kot tudi mednarodne, predvsem seveda evroradijske. Pri tem gojimo spoštljiv odnos in spodbujevalno držo do vsega, kar je umetniško, brez vnaprej zakoreninjenih predsodkov. To seveda govorim tudi iz "cehovske" perspektive, perspektive skladatelja. Program Ars vidim kot medij, ki je v vseh teh desetletjih precej pripomogel k razvoju različnih, pogosto tudi nasprotujočih si smeri v umetnostni glasbi. Za to je bil potreben produkcijski mehanizem in ta mehanizem je nekaj, kar je treba v zgodovinski perspektivi posebej omeniti. V okviru nacionalnega radia smo nekoč imeli šolo za glasbene producente, šolo za izobraževanje tonskih mojstrov za glasbeno produkcijo, ki je, kot vemo, na področjih resne glasbe in džeza še posebno zahtevna in specifična. Žal smo jo čez čas izgubili, zelo pomembno pa je, da ne pozabimo, da je bila in bi tudi danes morala biti pomemben del poslanstva javne RTV. V svojih uredniških vrstah imamo tudi množico referenčnih glasbenikov in muzikologov. Vsa ta, pogosto nevidna, "armada" je potrebna za to, da ustvarimo globino vsebin in refleksije. Včasih se sprašujemo, zakaj radijski program oblikuje toliko ljudi. To je razlog. Zvesto želimo slediti vsem ravnem in odtenkom bogatega domačega glasbenega dogajanja, pa tudi skrivnim sledem umetniških intenc, ki lahko v naših studiih postanejo resničnost. Pomembna spodbuda pri tem je, da imamo že vrsto let dostop do evroradijskih glasbenih posnetkov, iz katerih zajemamo in podajamo, hkrati pa vanje tudi vlagamo. To je zares velika arena koncertnih in opernih dogodkov z najuglednejših svetovnih odrov. Posebno priljubljen je evroradijski nokturno, pa tudi prenosi iz največjih in najslavnejših svetovnih opernih hiš. Gre za produkcije, ki si jih v Sloveniji nikakor ne bi mogli privoščiti brez skupne iniciative Evroradia. Drugo, v resnici pa tisto prvo in najpomembnejše, pa je skrb za lastno produkcijo in arhiv. Poleg pogleda na tradicijo želimo spodbujati sodobno glasbeno ustvarjalnost, čeprav je obseg neposrednega naročanja glasbenih partitur v zadnjih desetletjih žal močno upadel; svetla stran je ta, da lahko sredstva za glasbene novosti pridobimo na razpisih ministrstva za kulturo ali pa v sodelovanju z Društvom slovenskih skladateljev. Ta segment, nova slovenska glasbena ustvarjalnost na področju umetnostne glasbe, je vseskozi v središču naše pozornosti. Zanima nas bogastvo različnosti in specifik, zanima nas vsak droben gradnik lastne identitete, vse tisto, kar nas postavlja na svetovni umetniški zemljevid. In še tretje: delovanje na področju radiofonske umetnosti, torej imanentne radijske ustvarjalnosti. Tu smo v zadnjih letih veliko naredili in dosegli več uspehov, ki prav tako dodajajo drobce v mozaik prepoznavnosti nacionalne umetnosti in naše javne radiotelevizije. Dejal bi, da je ravno radiofonska ustvarjalnost oziroma možnost eksperimentalnega radiofonskega ustvarjanja tisti – kvantitativno gledano – drobni presežek, ki pa priča o véliki stvari: odlični ustvarjalni klimi, ki kljub nenehnim racionalizacijam in varčevanju še vedno vlada na Programu Ars, in za to klimo smo lahko zares hvaležni.

Alen, naj na tem mestu v pogovor vključim tudi tebe. Radijska igra, posebna radijska forma, je pravzaprav našla zatočišče prav na Programu Ars. Kakšen je njen pomen in kakšno mesto je imela v zadnjih desetletjih?

Alen Jelen: Zgodovinski mejnik sodobne radijske igre bi bil lahko 29. april 1949, ko je bila na Radiu Ljubljana premierno predvajana radijska igra Frana Milčinskega Strme stopnice. Torej že veliko pred ustanovitvijo Tretjega programa Radia Slovenija – programa Ars. Sicer pa so se prvi poskusi slovenske radijske igre zapisali v zgodovino radiofonske umetnosti že takoj po prvi svetovni vojni, ko sta igralca Verovšek in Danilo posnela kratek skeč o lepi krčmarici. Leta 1928, na sveti večer, dan pred božičem, so živo uprizorili drugo dejanje iz igre Pavla Golie Poslednje Peterčkove sanje. Pozneje so pod Koblarjevim vodstvom uprizorili še nekaj literarnih in dramskih del. Vse to dokazuje, da smo bili Slovenci na področju radiofonske umetnosti in radia vedno v koraku s časom. Lahko bi rekli, da so bili prvi radijski nastopi igralk in igralcev, pa tudi režirani prizori iz dram in literarnih del, četudi živo, nekakšen predhodnik, umetniški temeljni kamen pozneje ustanovljenega programa Ars. Pestra je tudi polpretekla zgodovina Uredništva igranega programa.

Nekaj časa je bilo samostojno, nekaj časa razdeljeno na dva oddelka – dramaturškega in režijskega. Potem je Uredništvo igranega programa v zdajšnji obliki našlo zatočišče na Programu Ars. S tem se je tudi ohranila produkcija. In to je pomembno. Še pred dobrim desetletjem je bilo npr. mogoče slišati, pa tudi ustvarjati, radijsko igro na Radiu Maribor in Radiu Koper. Še vedno smo na prvem programu. S Programom Ars je radijska igra kot avtohtona umetniška zvrst, ki jo je oblikoval radijski medij, ostala in ostaja povezovalni člen med bolj ali manj vsemi radijskimi programi. Kako sta pa povezana program Ars in radijska igra? Mislim, da si stojita ob strani, da se dopolnjujeta. Ne samo v produkcijskem smislu, ampak dajeta tudi umetniški pečat programu Ars. Ta program je četrti steber "slovenskega narodnega uprizoritvenega tkiva". Še več: program Ars z Uredništvom igranega programa res povezuje številne, različne dramske ustvarjalce. Na našem "radijskem odru" lahko slišimo igralke in igralce iz vseh slovenskih gledališč in samostojne ustvarjalce. V šali bi lahko rekli, da imamo največji igralski ansambel. Igralci nastopajo v radijskih igrah in literarnih oddajah. Edini ohranjamo radijsko igro in s stalnim delovanjem spodbujamo razvoj radiofonske umetnosti na Slovenskem. Program Ars je tudi pomagal radijski igri previhariti čase, ko so se slišali glasovi, da te umetniške zvrsti ni več in da ni potrebna. Da lahko ohranimo radijsko igro in jo razvijamo, je še kako pomembno, da imamo zaposlene ustvarjalce: dramaturge, režiserje, glasbene oblikovalce in tonske mojstre. Ne verjamem, da bi se radijska igra razvijala tako, kot se, če ne bi bilo programa Ars. Je pa tu še nekaj zelo pomembnega: Ars in radijska igra imata tudi veliko vlogo pri promociji slovenske literature doma in v tujini. Že vrsto let se udeležujemo vseh večjih mednarodnih medijskih festivalov in v pritličju Radia Slovenija so obešeni priznanja in nagrade. Mislim, da smo v okviru RTV med redkimi, ki so dobili res veliko mednarodnih priznanj in nagrad za svoje delo.

Program Ars je danes sestavljen iz štirih uredništev, ki so se oblikovala po zadnji večji prenovitvi programske sheme leta 2008. Vsako izmed uredništev – Uredništvo za kulturo, Uredništvo za resno glasbo, Uredništvo igranega programa in Uredništvo za religije in verstva – pokriva svoje področje in ga na samosvoj način predstavlja v radijskem etru. Kako se ta področja sestavljajo v celoto programa Ars? In kako se dopolnjujejo?

Ingrid Kovač Brus: Program je vsekakor celota in zato se ukvarjamo s celotno vsebinsko in zvočno podobo, z zaporedjem oddaj, ki se pogosto navezujejo in dopolnjujejo, pa tudi z vsako podrobnostjo v zvočni sliki programa. Že nekaj časa se intenzivno posvečamo jutranjemu programu, ki ga razvijamo, ker je najbolj poslušan. Jutro je trenutek za radio. Številne oddaje v procesu nastajanja potujejo iz enega uredništva v drugo, npr. vse literarne, ki so eden izmed temeljev programa, nastanejo v Uredništvu za kulturo, svojo končno podobo pa dobijo v studiih igranega programa. Program Ars je za marsikaterega poslušalca zatočišče pred večno "ponorelim svetom", toda to ne pomeni, da se želimo izogibati temam, ki so bistvene za našo družbo in kulturo. Vendar pa je prevladujoči način razmišljanja in ustvarjanja programa, ki je skupen vsem in vsemu, kar počnemo, umirjen, strokoven in široko odprt za najrazličnejša mnenja. To je stičišče, povezovalna točka vseh in vsega, kar počnemo.

Ker sta že Gregor in Alan predstavila uredništvi, ki ju vodita, bi zdaj pozval še tebe, Maja, in tebe, Tomaž, da predstavita delo svojih uredništev. Maja, za kaj skrbi Uredništvo za kulturo?

Maja Žvokelj: Za začetek bi se morda navezala na tvoje prvo vprašanje, torej na to, kaj je unikum Programa Ars v medijski krajini, in sicer iz perspektive Uredništva za kulturo. Brez dvoma je naš unikum literarni program, ki ga ustvarjamo skupaj z Uredništvom igranega programa. Redaktorji izberejo in pripravijo za snemanje literarna besedila, potem jih v roke vzamejo lektorice, fonetičarki, za njima kolegice in kolegi režiserji, nazadnje pa dramske igralke in igralci in potem rezultat lahko slišimo v etru. Literarne oddaje, kot so Literarni večer, Literarni nokturno, Spomini, pisma in potopisi itn., so posebnost in mislim, da česa primerljivega v naši medijski krajini vsaj v takem obsegu ne najdemo.

Vemo, da sicer kulturo pokrivajo različni mediji, televizija, časniki, kot so Delo, Dnevnik, Večer itn., posebnost Programa Ars pa je, da imamo na voljo več oziroma veliko prostora za odpiranje tem, posvečenih kulturi in umetnosti, ter da si vzamemo čas za to, da se trudimo ohranjati neko drugo časovnost, ki nam omogoča, da se poglobimo v temo. V tedenskih pogovornih oddajah temi oziroma sogovorniku namenimo recimo slabo uro ‒ tak primer sta oddaji Ars humana in Literarna matineja ‒ bodisi pol ure oziroma dvajset minut; tak primer so recimo oddaje Izšlo je, Likovni odmevi, Oder, Razgledi in razmisleki, Jezikovni pogovori, Pogled v znanost, Naši umetniki pred mikrofonom in tako naprej. Čeprav imajo oddaje v etru predvideno minutažo, pa lahko na splet (spletno stran, arhiv RTV in v podkaste) prenesemo daljše različice oddaj, to pomeni, da temam in sogovornikom lahko namenimo prostor, ki si ga zaslužijo. Tu bi lahko našli podobnost s specializiranimi revijami, recimo Literaturo, Sodobnostjo, Outsiderjem ipd. Poleg tematskih oziroma pogovornih oddaj in literarnega programa pa v uredništvu pripravljamo tudi dve informativni oddaji o kulturi, vsak delavnik oddajo Svet kulture in ob koncu tedna pregledno oddajo Kulturna panorama. Z informativnimi prispevki redno sodelujemo tudi v radijskih poročilih. To sama vidim kot zelo pomemben fenomen; torej to, da kulturne vsebine niso ločena enota, dodatek, temveč del poročil, četudi večinoma žal ob koncu oddaj, v ospredje se prebijemo le redko, recimo ob 8. februarju ali smrti kakšnega pomembnega kulturnika, kulturnice. Poudarila pa bi rada še, da v Uredništvu za kulturo gojimo recenzije, tako gledaliških predstav in knjižnih novosti kot filmov, in prav refleksija je eno izmed vodil našega uredništva.

Alen Jelen: Tu dodajam samo to, kar je nekako rekla že Maja. Mislim, da je odlika Programa Ars tudi to, da še vedno gojimo umetniško besedo, ki je v tolikšni meri ne gojijo nikjer drugje.

Tomaž, ti si že nekaj časa urednik Uredništva za religije in verstva. Kaj pa vi predstavljate oziroma kaj je vaša vloga v Programu Ars?

Tomaž Gerden: Uredništvo za religije in verstva je nekaj posebnega, tako v okviru Programa Ars kot tudi v okviru celotnega Radia Slovenija. V uredništvu se ukvarjamo s tem, kako uvrstiti tako imenovane verske ali pa duhovne vsebine v radijski program. Vemo, da so bile te vsebine pogosto navzoče takoj na začetku Radia Ljubljana, tako je bilo do druge svetovne vojne; seveda predvsem katoliške vsebine. Vemo, kaj se je zgodilo po vojni, in to je bilo dolgo obdobje vse do leta 1991, ko so bile verske vsebine do določene mere celo prepovedane oziroma izrinjene iz radijskega programa. Mislim, da je bila na Radiu Slovenija leta 1991 narejena napaka, ker ni nastalo Uredništvo za religije in verstva, kot recimo na televiziji, ampak je bilo formalno ustanovljeno šele leta 2013, se pravi nedavno. Kdo bi lahko rekel, da to uredništvo spada na prvi program, ki je drugačen, bolj informativen od Programa Ars. Zato je pomembno vprašanje, kaj počnejo verske vsebine in duhovne vsebine na tem programu. Menim, da moramo pogledati na celoto programa in s tem na zgodovino, tako glasbe kot književnosti in navsezadnje kulture na splošno. Verske ideje ali pa dojemanje sveta tudi kot nečesa nematerialnega je bilo navzoče v vsej človeški zgodovini. Zato je take vsebine treba uvrstiti v program. Nekaterim se zdi popolnoma odveč, da so verske vsebine na radijskih programih, drugi se pritožujejo, da so premalo katoliške in podobno. Mislim, da je široka in strpna obravnava duhovnih in verskih tem pomembna, saj smo javni radio in Program Ars je poseben del tega javnega radia. Te vsebine morajo biti zraven, ker so del civilizacijske dediščine človeštva in so še kako žive, in prav zato mislim, da morajo ostati. Vsekakor bi si v prihodnje želel kadrovske okrepitve tega uredništva, da bi lahko predstavljali več vsebin tudi v informativnem programu.

Največja novost in dopolnitev od začetkov delovanja Programa Ars je razmah spleta, ki je v teh letih omogočil tudi drugačno, nelinearno delovanje našega programa in hkrati obsežen spletni arhiv oddaj oziroma podkastov. Vsa štiri prej omenjena uredništva tako živijo tudi na spletu. Urednik spletne strani pa si ti, Peter. Kakšna je vloga spletne strani v okviru Programa Ars in kaj vse prinaša? In kako ti vidiš drugo življenje, če smem tako reči, naših radijskih vsebin?

Peter Frank: Ko danes razmišljamo o Programu Ars, pa tudi o Radiu Slovenija, razmišljamo o večmedijskih kanalih. Naj poudarim, da novi mediji, ki jih urejam, niso bili tu ves čas, odkar obstaja Program Ars. Gre za tehnološki razvoj, preboj, ki ga na Radiu Slovenija intenzivno razvijamo predvsem zadnjih deset let. Ob petdesetletnici ni bilo pogovora, ki bi bil posvečen tudi temu delu programa, ni bilo širših razmislekov o novih medijih, ob šestdesetletnici Programa Ars pa je že priložnost, da se o tem nekaj pove. O čem torej govorimo, o čem razmišljamo, o katerih medijskih kanalih lahko govorimo ob tej obletnici? Tukaj je še vedno klasični linearni kanal, o katerem so govorili že kolegi in ki seveda obsega pomemben del Radia Slovenija. Govorim o klasičnem FM-sistemu oddajanja, ki se mu je pred nekaj leti pridružil tudi digitalni DAB+ (Digital audio broadcasting). Ta omogoča nekaj prednosti, na primer spremljanje radijske vsebine brez šuma, saj ga pri digitalnem signalu ni več. Dosegljivost je še nekoliko slabša in v Sloveniji tudi še ni toliko sprejemnikov DAB. Zasledil sem številko, da naj bi jih bilo, pri tem so na prvem mestu radijski sprejemniki v novejših avtomobilih, približno 300 tisoč. Skoraj pa si ne znamo predstavljati doma, v katerem ne bi bilo kakšnega FM-tranzistorja. Na FM ima Program Ars še vedno bistveno večji doseg kot na DAB+. Tema linearnima kanaloma se je na spletu pridružil še en linearni kanal, in sicer linearno spremljanje radia v živo. Poslušalci tega imajo možnost, da zavrtijo program za 8 ur nazaj in slišijo tudi zamujene vsebine. S spletom se naš doseg ali pa naš geografski prostor precej poveča. Program Ars seže do tja, do koder seže splet. In pri tem lahko govorimo ne samo o slovenskem geografskem območju, ampak o vsem svetu. Gotovo imajo splet tudi na kakšni vesoljski postaji in lahko tudi tam poslušajo Program Ars. To nekoč ni bilo mogoče. Ko govorimo o novih medijih, govorimo predvsem o spremljanju, poslušanju, konzumiranju vsebin na zahtevo. V zadnjem desetletju so se precej razvile naše platforme, naše spletne strani, ki poslušalcem omogočajo spremljanje vsebin na zahtevo. Takrat, ko imajo čas. Človek izbere, kaj želi poslušati, pa tudi, česa ne želi. Še en zelo pomemben medijski kanal so podkasti. Gre za poslušanje na zahtevo, pri katerem ponujamo predvsem tiste vsebine, pri katerih ni zadržkov glede avtorskih pravic ‒ po navadi pogovorne narave. Podkasti omogočajo našim poslušalcem, da si vsebine prenesejo na svojo napravo, recimo na svoj mobilni telefon, in jih lahko poslušajo neodvisno od spleta. Naj omenim še eno storitev, ki jo razvijamo v zadnjem času. Gre za multimedijski konglomerat avdia in videa, s katerim presegamo standardne radijske okvire. Radio se namreč nikoli v zgodovini ni prav zares ukvarjal s sliko, to je domena televizije. Ker pa je splet zelo vizualen medij, tudi mi poskušamo eksperimentirati s takimi multimedijskimi produkti. Mislim na videoprenose koncertov, dogodkov, predavanj ali literarnih recitalov. Kakšen je torej pomen nelinearnih medijskih kanalov, kakšno novost pravzaprav prinašajo? Omenil bom samo tri stvari. Klasični radio je po svojem bistvu nepregleden medij, če poudarim samo to lastnost. To pomeni, da je radijsko postajo težko poznati, če nisi reden poslušalec. Radijski program moraš spremljati dneve, tedne, morda celo leta, da veš, kdaj bo na sporedu oddaja oziroma vsebina, ki te zanima. Na spletu omogočimo boljšo preglednost in lažje obvladovanje vsebine. Na naši spletni strani poskušamo strukturirati vsebine tako, da bo tudi novemu poslušalcu, nekomu, ki ne pozna Programa Ars, precej hitro jasno, kaj ponujamo oziroma kakšne vsebine najde na tem programu. Drugič je seveda očitno, da mora biti človek na linearnih medijih na določenem kraju, se pravi programu, določeni frekvenci, določeni postaji, ob določenem času. Če nisi tam, zamudiš vsebino. Na spletu pa vsak sam izbira, kdaj, kaj in kako bo spremljal. In še tretje naj omenim: to, da je na spletu življenjska doba vsebine daljša. V etru živi radijska vsebina samo takrat, ko se predvaja. Če je oddaja dolga eno uro, je njena življenjska doba na linearnih kanalih ena ura. Na spletu to podaljšamo na 720 ur oziroma na 30 dni, pogovorne oddaje ponujamo celo za nedoločen čas. Oddaje, ki smo jih predvajali pred nekaj leti, na spletu še vedno živijo. Na Programu Ars imamo trenutno 30 podkastov. Tukaj je dodatna prednost še to, da se lahko nekdo naroči na neko vsebino, se pravi, da se lahko naroči na podkast, in ko na Programu Ars ustvarimo neki izdelek, ko ga damo na voljo za poslušanje, poslušalec dobi obvestilo, da je objavljen nov posnetek.

Naj omenim še svetovni potencial spletnega medija. Že prej sem dejal, da na spletu in pri novih medijih nismo omejeni na naše oddajnike in slovenski geografski prostor. S tem imamo potencial svetovne avdience. Če vemo, da slovenščino govori dva milijona ljudi in pol, od tega dva milijona v Sloveniji in petsto tisoč v različnih diasporah, se na spletu obračamo na vse, ki razumejo slovensko, po vsem svetu. Hkrati ima splet tudi izjemen potencial, predvsem pri klasični glasbi, ki uporablja univerzalni jezik. Klasično glasbo, ki jo predvajamo, lahko poslušajo in razumejo od Kitajske, Koreje, Japonske in Afrike do severne in južne Amerike, navsezadnje pa tudi drugje po Evropi.

Pri novih medijih imamo možnost, da zelo podrobno zbiramo različne (statistične)
podatke, na primer to, koliko obiskov ima spletna stran, koliko poslušanja v spletnem arhivu je dosegla določena oddaja, koliko časa ji je nekdo namenil itn. Peter, zakaj so ti podatki za nas pomembni in kaj nam (po)kažejo?

Peter Frank: Eno izmed področij delovanja pri novih medijih je tudi analitika oziroma spletna statistika, tukaj imamo res zelo podrobne podatke. Vidimo lahko pravzaprav vsak klik, vidimo odzive poslušalcev, ki zelo jasno sporočajo, po katerih vsebinah bolj segajo, ob katerih preživijo več časa, ob katerih pa manj. Za ilustracijo bi naredil še primerjavo med rastjo naših klasičnih linearnih kanalov in izjemno rastjo novih medijev, predvsem poslušanja na zahtevo, da vidimo, s kakšnimi tokovi se pravzaprav srečujemo. Če bi bil Program Ars delniška družba in bi nekdo pred desetimi leti investiral 10 tisoč evrov v delnice tega podjetja ter bi rast delnic ustrezala rasti, ki jo spremljamo na linearnih kanalih, bi danes ta vlagatelj iz 10 tisoč evrov pridelal še dodatnih tri tisoč. Govorimo lahko torej o približno tridesetodstotni rasti. Ni slabo. Če pa bi nekdo pred desetimi leti v Program Ars investiral 10 tisoč evrov in bi donos teh delnic ustrezal rasti, ki jo spremljamo na novih medijih, bi imel danes milijon šeststo tisoč evrov. Govorimo lahko o 16 tisoč odstotkih rasti na novih medijih. To se zdijo nerealne številke, ne? Ob tem je seveda treba poudariti tudi to, da gre za področje, ki ga prej niti nismo mogli gojiti. Začeli smo iz nič in navzdol pravzaprav ni moglo iti. Veliko dela in veliko potenciala imamo tudi na družabnih omrežjih, na večjih globalnih platformah, na katerih tudi poskušamo biti navzoči in iskati poslušalce.

Danes se namreč zavedamo, da ne bodo ljudje iskali nas, ampak velja obrnjeno: da moramo mi po vseh možnih kanalih, ki so nam na voljo, doseči poslušalce in pokazati, kaj ponujamo. Opažamo, da ljudje šele na kakšnem družabnem omrežju ugotovijo, kaj pravzaprav ponuja Program Ars. Eden izmed poslušalcev je ob naši objavi za oddajo Filmska glasba nedavno zapisal, da si je že dolgo želel poslušati tako glasbo, pa ni vedel, da jo ponuja tudi Program Ars, in da ga bo zdaj, ko to ve, večkrat poslušal.

Na koncu pogovora ne moremo brez vprašanja, namenjenega prihodnosti oziroma viziji, kakšen bo oziroma kakšen naj bi bil Program Ars. Kakšne so torej vaše želje, vizije in načrti za prihodnost tega programa?

Maja Žvokelj: Ko razmišljam o prihodnosti, se hkrati oziram tudi v preteklost. Ob letošnji šestdesetletnici Arsa sem začela prebirati zapise nekdanjih urednikov in sodelavcev. Opazila sem, da so se uredniki vso zgodovino ukvarjali s podobnimi vprašanji, kot se mi danes. Soočali so se recimo z oznakami, da je Program Ars elitističen medij, da dela program samo za zahtevne poslušalce itn. Tudi danes se moramo na novo vpraševati o tem in četudi morda res pripravljamo veliko vsebin za zahtevnejše poslušalce, moramo biti hkrati tudi odprti in iskati poti do različnih ljudi. Naj omenim naše Literarne večere o maturitetnem branju, ki so namenjeni srednješolcem. S temi oddajami torej poskušamo nekako vzpostaviti stik z mlajšimi. Podoben primer je podkast Jabolka, hruške in knjige, ki je zasnovan tako, da pogovore s književniki in književnicami vodijo dijaki in dijakinje. Skratka, v prihodnje moramo iskati poti do poslušalcev na različne načine. Glede želja pa bi rekla takole: sama bi si verjetno preveč optimistično želela več službenih poti v tujino, več ekskluzivnih intervjujev, sogovornikov, več raziskovalnega novinarstva, toda vse se začne in konča pri financah in kolektivu, saj je kolektiv naša osnova in temelj. Novinarji in uredniki oddaj so tisti, ki poskrbijo za vsebine, brez njih ciljev ni mogoče uresničevati. Tako je ena izmed naših nalog tudi skrb za zadovoljivo število dobrih novinarjev, ki jih z leti ne bi izgubljali, skrb za to, da bodo tisti, ki prihajajo in radio vzljubijo, ostali in se ob bolj izkušenih kolegih in kolegicah učili radijskega poklica. Če je osnova zdrava, je tudi laže kreativno sanjati in uresničevati želje.

Gregor Pirš: Prihodnost Programa Ars? Mislim, da je prihodnost tu, veter je v jadrih. Vsekakor se strinjam, da je ena pomembnih tem za prihodnje desetletje Programa Ars stik z mladimi občinstvi. Tega glasbeniki negujemo v rednih oddajah, v katerih predstavljamo nadarjene mlade glasbenike, bi pa radi več naredili na področju umetniških pobud za mlade in najmlajše, tudi interakcij, podprtih z različnimi spletnimi metodami. Del tega smo artikulirali v evropskem projektu B-AIR, ki ga trenutno izvajamo, in nauk tega projekta je jasen: vsaj toliko, kot malčki potrebujejo stik z glasbeno umetnostjo, potrebuje sodobna glasbena umetnost stik z otroško dušo. Torej ni pomembna le izboljšava mladinskih glasbenih oddaj, pač pa iskanje mladosti v umetnosti, to bi bila nekako misel, s katero bi pospremil Program Ars v sedmo desetletje delovanja.

Ingrid Kovač Brus: Misel za konec: s takimi sodelavkami in sodelavci je mogoče vse. Brez lažne skromnosti mislim, da smo ena najboljših ekip v državi, da cenimo znanje, različnost, izmenjavo mnenj, da nam ni težko prisluhniti drug drugemu, kadar se naši pogledi razlikujejo. Naše delovno okolje in razpoloženje v njem zagotovo presevata tudi v program. Želim si, da bi to znali ohraniti in seveda, da bi Program Ars ohranil vse svoje poslušalce in prepričal še številne nove.

^{Pogovor je bil prvotno objavljen v zborniku Ars 60. Umetnost poslušanja.}