Njegov večkrat nagrajeni filmski prvenec je bil na ogled v okviru druge izvedbe festivala delavskega filma Kamerat, prikazali so ga v hrastniški Kompresorski postaji.

Režiser je več kot pet let let spremljal delavce tovarne Itas v Ivancu na severozahodu Hrvaške, nedaleč od slovensko-hrvaške meje. Delavci so zasedli tovarno leta 2005, upravljajo pa jo še danes.

Dokumentarni film je nastal v produkciji hrvaške neodvisne produkcijske hiše Fade In, producenta sta bila Sabina Krešić in Luka Venturin. Film je montiral Damir Čučić, skupaj z Ivo Kraljević in Kovačevićem. Film je dobil podporo Hrvaškega avdiovizualnega centra in mesta Zagreb.

Svetovno premiero je film doživel junija lani v mednarodni konkurenci na Sheffield DocFestu in je doslej prejel nagrado fipresci na filmskem festivalu v Motovunu, bil je nagrajen na festivalu Crossing Europe in dobil nagrado za najboljši film na Liburnia FF in najboljši dokumentarec na filmskem festivalu v Trstu. Je tudi prejemnik nagrade Oktavijan Društva hrvaških filmskih kritikov za najboljši dokumentarni film 2022.

Vabljeni k branju intervjuja.

Vaš film je bilo mogoče nedavno videti na Festivalu delavskega filma, kar postavlja vprašanje: Kaj bi dejali na oznako, da ste režiser delavskega filma?
Seveda, te teme me zanimajo, zdijo se mi pomembne, skozi filme razmišljam o delovnih razmerah, možnostih organiziranja okoli dela, o zgodovini delavskega razreda. Če se s tem ne bo nihče ukvarjal, ne bo nikoli bolje. V zgodovini so se dogajale spremembe, v vseh družbenih okoliščinah, ne le v smislu delavskih vprašanj, le tedaj, ko je nekdo dal svojo glavo na pladenj in se trudil, da se stvari pomaknejo na bolje. Mislim, da moramo to danes početi tudi mi.

Izhodišče za vaš film naj bi bil intervju z Dragutinom Vargo, ki je bil nekdaj sindikalni predstavnik, danes pa je direktor delavskega podjetja Itas. Koliko znana je bila zgodba o delavskem prevzemu tovarne?
Ko je bilo v zagonu prevzemanje tovarne, je bilo dogajanje tudi v medijih široko pokrito, pozneje pa je zamrlo. Mediji so zgodbi sledili, ko so delavci stavkali, ovirali prometnice, izvajali gladovne stavke, sprožali sodne postopke. A sam nisem sledil zgodbi, dokler nisem leta 2012 ali 2013 odkril intervjuja z Vargo na spletnem portalu Slobodni Filozofski, ki me je popolnoma povlekel v zgodbo.

Zakaj je bila ravno ta tovarna tista, kjer se je lahko zgodil delavski prevzem? Kaj je v tej skupnosti in prostoru, da je obstajala možnost za to?
Tega nihče ne ve. Ko so razglasili prevzem in zavzeli tovarno, jih specialne enote policije niso vrgle ven, kot se je zgodilo v vseh drugih primerih, podobnih temu. In nihče ne ve, zakaj ravno tedaj policije ni bilo, nihče ne govori o tem. Več okoliščin je bilo pomembnih za ta dvig delavstva, pobudo za prevzem. Zgodil se je po tem, ko niso dobili izplačil kar devetih plač, novo podjetje pa je bilo zadolženo s posojili. Imeli so občutek, da jih nekdo izigrava. Imeli so tudi zelo karizmatičnega vodjo. In pozneje so na sodišču dobili tožbo.

Kaj se je dogajalo pozneje, ko so delavci zatem res postali solastniki tovarne?
Delavci so leta 2005 zavzeli tovarno in predlagali stečaj. Stečajni postopek je potekel, odstopil je direktor. Stečajna masa delavcev do Itasa je nanesla več kot 50 odstotkov, zaradi česar so dobili besedo pri zamenjavi stečajnega upravitelja, ki je nameraval zapreti tovarno. Dosegli so zamenjavo upravitelja, ki je bil pripravljen tovarno ohraniti. Upnikov lastništvo ni zanimalo. Tako so do leta 2007 lahko ustanovili novo podjetje, ki pa je dobilo ime Itas-Prvomajska.

Ste že takoj vedeli, da bo to postalo vaš novi projekt? Da je to zgodba, v katero morate vstopiti s kamero?
Preprosto sem mislil, da je zelo zanimiva zgodba, in nihče od kolegov ni načrtoval ničesar v zvezi s tem. Zdelo se mi je, da lahko vsaj poskusim. In res sem se leta 2015 opogumil. Najprej sem prek razpisa prejel podporo Hrvaškega avdiovizualnega centra (HAVC), tedaj še brez producenta.

Zanimal me je observacijski dokumentarec, ki bi vseboval tudi intervjuje. Hotel sem živi material, ki se mi zdi boljši za kamero, zato sem odšel tja in preživljal čas v tovarni, to je dalo filmu več življenja, kot če bi jih posnel samo v obliki pogovora. Varga mi je od samega začetka pustil, da hodim z njimi na sestanke in imam dostop do vseh prostorov tovarne.

Sorodna novica Festival Kamerat: v Hrastniku si bosta vnovič podala roko delavstvo in filmska umetnost

Ste v primerih, ko so se, denimo, umaknili za pogovore v pisarne, morali prositi, da greste z njimi, ali je bilo po nekaj časa že samoumevno, da snemate vse, kar se dogaja?
Hitro so me spustili zraven, seveda pa so se včasih začeli kaj pogovarjati, in ko so se zavedeli kamere, so se razpustili in ustavili pogovor. Deloval sem po občutku. Pogosto sem šel za njimi, in v nekaterih primerih vprašal, ali smem. Bil sem zavrnjen približno desetkrat v petih letih. Skupno smo imeli 180 snemalnih dni, kar je naneslo približno 500 ur videomateriala.

Kako je vplivalo na snemanje in celotno produkcijo, da ste vse počeli sami, bili edini član filmske ekipe?
Opremil sem se tako, da lahko sam snemam sliko in zvok, zato pravzaprav tehnično ne potrebujem nikogar. Uspeh filma izhaja prav iz tega, da me ljudje sprejemajo kot polnorca, za katerega nihče ne ve, kaj natanko hoče. Malce čudna situacija je, ko sem sam – ne izpadem kot filmska ekipa. Nekako sem tudi svobodnejši, in mislim, da mi to omogoča bližino.

Je ta bližina povzročala tudi težave? Ste lahko ostali nevtralni, ko so se stvari zaostrile? So vas spraševali po mnenju, na primer to, na čigavi strani sporov ste?
Seveda. Bil sem na strani delavcev, a sem spremljal vse dogajanje in razumel položaj vseh vpletenih. Želim si, da zahteve delavcev pridejo skozi, ne morem pa obsojati katere koli strani, niti direktorjeve, ampak iščem razumevanje za odločitve, ki so jih sprejemali. Ko so morebiti delali napake, so jih zato, ker vsi delamo napake. Tudi jaz sem v nekaterih situacijah na snemanju gotovo naredil kaj narobe.

V pogovorih z delavci sem poskušal pokazati razumevanje za drugo stran, se pravi, želel sem obenem razumeti njihov položaj in z njimi tudi govoriti o tem, kakšna je situacija na drugi strani. Zame je na splošno med delavci pomembno, da zgradijo modele, s katerimi lahko najdejo razumevanje za drug drugega. Ne površno in pavšalno, temveč tako, da zares obenem vidijo svoj položaj in položaj drugega. Najprej se moramo naučiti razmišljati o sebi, da lahko razmišljamo o drugih, in potem šele o skupnosti kot celoti, ki jo gradimo.

Kako je film, pogled od zunaj, za protagoniste spremenil doživljanje lastne pozicije? Ste govorili z njimi o tem?
Veliko ljudi mi je reklo, da je film spremenil tudi njihovo doživljanje, vendar pa tega nisem slišal neposredno iz ust delavcev. A pomenilo mi je jasno veliko to slišati. Film bi moral ponuditi možnost videti tujo perspektivo, v kateri je Itas subjekt z veliko vrednostjo, v ohranjanju katerega je vredno vztrajati. To bi bil, recimo, moj glavni cilj.

Danes ima sicer v podjetju položaj direktorja Dragutin Varga, in tam skupaj poskušajo z več prijemi podjetje usmeriti tako, da mladi ne bodo odhajali.

V filmu je prikazan generacijski trk med mlajšo in starejšo generacijo delavcev, ki se najbolj jasno posreduje skozi stavek: "Mladim se fučka za vaše ideale." Bi rekli, da je to temeljna dinamika zgodbe?
Svet je zadnjih 150 let zelo dinamičen kraj, tok zgodovine se pospešuje, vsaki novi generaciji je manj mar za ideale tistih poprej. Če so danes v kapitalistični družbi osnova laž, kraja, kapital, nabiranje bogastva, se mladi bojujejo ravno proti temu. To se je zgodilo že, denimo, v socializmu s prvo generacijo po letu 1945. Tej generaciji ni bilo mar za boj v 2. svetovni vojni, ker to ni bil več njihov boj. Zgodbe o načinih, kako je Jugoslavija poskušala reproducirati ta boj, so bile močno navzoče v družbi in so odbijale vse prihodnje generacije, ki so boj doživljale kot mrtve ideale, ker "mi zdaj živimo nekaj drugega". Družba ne more temeljiti na reprodukciji idej, ki v resničnosti, tj. na kraju samem slabo delujejo.

Film je obšel mnogo držav, premiero je imel na festivalu dokumentarnega filma v Sheffieldu. Kakšni so bili odzivi občinstva?
V tujini morda manj razumejo zgodovinsko okoliščine, ki so temelj te zgodbe, a je povsod naletel na razumevanje. Prepotoval pa je res precej držav, bili smo v ZDA, na Portugalskem, v Braziliji, Čilu, ter po vsej regiji, in v soseščini v Italiji, Avstriji, Nemčiji.

Novi film, ki ga pripravljate, naj bi bil o slovenski Delavski svetovalnici? Zakaj ste se odločili, da o njej posnamete film? Kako daleč je ta projekt?
To je gotovo moj naslednji film, ki ga bo mogoče videti, saj je narejenega že ogromno, smo v fazi postprodukcije. Začelo se je preprosto tako, da sem slišal za Delavsko svetovalnico, ki so jo tedaj sestavljali Goran Zrnić, Goran Lukić in Laura Orel. Prepričalo me je njihovo delo z ljudmi, ki so prihajali v svetovalnico. Prišel sem k njim s kamero in povedal, da bi rad posnel film. Poskusno snemanje sem izvedel v majhni pisarni, pred katero je stala vrsta delavcev. Na kraju samem sta pred mano Lukić in Zrnić reševala težave, sindikalne primere torej. Posedli so me in mi rekli, naj malo počakam, kakšno uro se nihče ni ukvarjal z menoj. Nisem okleval, prižgal sem kamero in začel snemati.

Delavska svetovalnica tistega obdobja me je popolnoma navdušila, vsak od njih treh je imel svoje področje dela, delovali so utečeno. Zdelo se mi je, da se je vse uskladilo, ta mali urad, oni trije, dinamika dela. Žal mi je bilo za njihov razhod. A lahko že vnaprej povem, da to ne bo tako strašen film kot Itas.

Kdaj ste film posneli?
Snemanje je potekalo pred epidemijo, trajalo je 50 dni, končal pa sem ga, ko se je svetovalnica preselila nadstropje nižje in se je veliko stvari spremenilo.

Kako navzoč pa je sindikalni boj na Hrvaškem?
Pravi sindikalni boj na Hrvaškem pade le na dva sindikata. Novi sindikat v Zagrebu je po mojem mnenju edini, za katerega bi lahko rekel, da res dobro opravlja delo.