Vendarle avtor odmevnih knjig, tako rekoč eden vodilnih evropskih intelektualcev, sogovornik Žižka, Varoufakisa in drugih, ni zgolj filozof. Srećko Horvat je politični aktivist in strasten govorec, ki ga skrbi naša prihodnost. Prepričan je, da jedrska energija in jedrsko orožje zahtevata novo ontologijo in drugačno metafiziko, kot smo jo poznali doslej. V Ljubljani se je mudil na 10. mednarodni filozofski konferenci in delavnici Sørena Kierkegaarda. Po predavanju je za oddajo Razgledi in razmisleki na programu Ars zbral nekaj misli in odhitel domov. Horvat je namreč letos postal oče, kar je njegovo dojemanje sveta še razširilo.

Ne moreva mimo dogajanja v Ukrajini. Za filozofe je vojna preizkus védenja, iskanja odgovora na vprašanje, kaj se nam pravzaprav dogaja. Ko poslušamo politike, se nam zdi, da slišimo odmeve 20. stoletja? Kaj slišite vi?
Prav imate, poslušamo odmev katastrof 20. stoletja. Jasno je, da ne bodo nikoli minile. Auschwitz, holokavst, Hirošima, Nagasaki ... To so dogodki v zgodovini človeštva in planeta, ki ne bodo nikoli izginili. Na žalost se bodo na tak ali drugačen način vedno znova vračali.
Vendarle pa menim, da je položaj danes radikalno nevarnejši kot v 20. stoletju. Zakaj? Ker se prepletata jedrska doba in podnebna kriza. Nekaj, kar se je v 20. stoletju z izumom jedrske tehnologije šele začelo, je s silovitim tehnološkim razvojem do današnjega trenutka pripeljalo Zemljo na rob uničenja. Zato so razmere veliko nevarnejše kot v prejšnjem stoletju.
Filozof Günther Anders, zaradi katerega sem prišel v Ljubljano na 10. mednarodno filozofsko konferenco in delavnico Sørena Kierkegaarda, je v tem smislu še kako pomemben. Nekje je zapisal, da se bodo tisti, ki ne bodo zmogli ustvariti Hirošime, zadovoljili z Auschwitzem. In to je tisto, kar gledamo in poslušamo danes. Velike države imajo jedrsko tehnologijo, da lahko uveljavljajo geopolitično moč, medtem pa države brez jedrskih bomb nimajo zadržkov za gradnjo koncentracijskih taborišč. Na žalost smo to lahko doživeli ob razpadu nekdanje Jugoslavije, kjer se je zgodovina 20. stoletja ponavljala na najokrutnejši način. Nočem primerjati žrtev, ampak če bi imeli vojni zločinci na Balkanu jedrsko bombo, bi jo najbrž uporabili.
Ker je niso imeli, so se zadovoljili s Srebrenico. Vem, morda to zveni grobo, a kaže na to, da to, kar v resnici razumemo kot napredek, ni nič drugega kot hitenje v dokončno katastrofo.

V javnosti ste že opozorili, da vojna v Ukrajini ni prva vojna na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. Katere ideje se po vašem mnenju spopadajo v Ukrajini?
Tam tekmujejo raznorazne ideje. Kot lahko vidite, nas poskušajo prepričati, da so to naše vrednote, svobodni Zahod, ki se bori proti nesvobodnemu Vzhodu in proti vzhodnim vrednotam. Prej ste vprašali o odmevih 20. stoletja … Sam bi vojno v Ukrajini označil za odmev na teroristične napade 11. septembra 2001 v Združenih državah Amerike. Ustvarili so narativ proti islamskemu svetu. Obstaja svobodni Zahod, ne glede na Abu Ghraib, vojne v Afganistanu in Iraku in druge, a mi smo svobodni Zahod, in to so naše vrednote.

Položaj je danes podoben. Rusija nenadoma ni več Evropa. Ne razumite me narobe. Kritičen sem do Putina, ki sem ga imenoval vojni zločinec še pred vojno v Ukrajini. Medtem imamo filozofi in mnenjski voditelji obvezo javnost opomniti, da to ni spopad med dobrim in zlim. Prav škandalozno je danes reči kaj takega. S tem ne mislim, da so Ukrajinci dobri ali slabi, a to je narativ trenutka. Saj vidite, kako odpovedujejo ruske umetnike, akademike, vse, kar je rusko. Da ne omenjam ljudi, ki so mrtvi! Dostojevski, Tolstoj in drugi, ki jih umikajo samo zato, ker so ruski. To je strašno in s tem izgubljajo vse te naše vrednote, ki jih tako opevamo.

Mi in drugi, tisti drugi, ki jih Evropa vedno potrebuje. Če ne obstajajo, si jih izmisli.
Brez Dostojevskega, Tolstoja, anarhista Petra Kropotkina, revolucionarke Aleksandre Kolontaj, pisatelja, pesnika in gledališkega ter filmskega igralca Vladimirja Vladimiroviča Majakovskega, režiserja Andreja Tarkovskega ... Našteti so vrednota človeštva, to je nekaj, kar bi moralo pripadati človeštvu, in nekaj, iz česar se napaja tudi evropska kultura. Vsi ti so njen del. Tako ravnanje je grozno. Vse to tekmovanje nas proti njim, Zahoda proti Rusiji, je zelo nevaren ideološki konstrukt, ki služi nadaljevanju vojne in zaslužkom vojne industrije. Novice o dobavi orožja ukrajinski vojski, ki je tako napredno, da ga vojaki ne znajo uporabljati, ilustrira še eno od tez Güntherja Andersa. Kadar napredek zamenja orožje, je končni cilj dokončna likvidacija tega orožja, iztrošenje.

Spremljamo montypythonski trenutek, v katerem imajo vojaki orožje, ki ga ne znajo uporabljati, Zahodu pa niti ni v interesu, da bi ga uporabljali. Zahodu je v interesu, da jim ga proda.
Kadar govorimo o svobodnem Zahodu, se moramo spomniti vloge tega Zahoda v vojnah na Balkanu. Kako zelo mu je koristilo, da so zahodne korporacije napolnile izpraznjen prostor, danes pa obvladujejo telekomunikacije in farmacevtsko industrijo, koncesijo za letališče v Zagrebu imajo Francozi, banke so nemške in italijanske. Glejte, to je ta svobodni Zahod, ki smo ga dobili, in prepričan sem, da bo isti svobodni Zahod dobila tudi Ukrajina.

Ljudje iz ameriškega podjetja za programsko opremo Palantir, denimo ... (premišljuje, op. a.) To je zelo mračno podjetje milijarderja Petra Thiela. Bil je prvi milijarder iz Silicijeve doline, ki je podprl Donalda Trumpa. Palantir pronica v britanski zdravstveni sistem. No, ker se ljudje iz Palantirja družijo z Volodimirjem Zelenskim, bi nas moralo vse skrbeti, kaj se dogaja za zaprtimi vrati v Ukrajini. Kako bodo vojno izkoristili z doktrino šoka? Tako so izkoristili tudi vojno na Hrvaškem. Ljudje so na fronti, umirajo, mahajo z zastavami, verjamejo v nacionalno identiteto ... V resnici jih razumem, čeprav mi to ni blizu, a medtem ko eni umirajo, si drugi manejo roke, ker bodo prevzeli velike posle in obnovo države za prihodnjih nekaj desetletij.
Lahko smo prestrašeni in žalostni zaradi stika z ukrajinskimi begunci ali disidenti iz Rusije, a nikakor ne smemo pozabiti, da za vso to tragedijo že stoji "biznis", ki se mu cedijo sline. Vojna industrija, naftna industrija, gradbeništvo ... Vse, kar smo lahko videli tudi pri nas.

Zakaj je svet spregledal, kako nevarna je jedrska grožnja? V tem primeru ni bilo nobene likvidacije sredstev. Jedrsko orožje je nameščeno in Putin rožlja z njim. Vsi ti blazni sporazumi in dogovori, a nekaj časa se o tem sploh ni razpravljalo. Kot bi bili uspavani. Bi se morali počutiti popolnoma neumne?
Da, to se nenehno sprašujem. Kako je mogoče, da danes, ko je jedrska grožnja največja v zgodovini, ko se klub jedrskih sil povečuje ... Kako to, da ni protijedrskega gibanja, kot smo mu bili priča v 60. ali 70. letih 20. stoletja? Kako to, da v obdobju, ko se jedrska grožnja prepleta s podnebno, nimamo okoljskega gibanja, ki bi bilo protijedrsko tudi v smislu množičnih protivojnih prizadevanj?

Pogovarjava se sto kilometrov od jedrske elektrarne, ki je bližje Zagrebu kot Ljubljani. Po potresu na Hrvaškem si ni več tako nemogoče predstavljati, da bi se čez desetletja pripetil biološki ali vojni pretres, v katerem bi nas Jedrska elektrarna Krško vse skupaj pogubila. Rusi so zavzeli Černobil in sploh nismo vedeli, niti ne vemo, kaj se tam dogaja.

Zakaj ni protijedrskega gibanja? Ugibam, da so jedrski lobisti tako uspešni, ker so tako ali drugače utišali kritike jedrske energije. To je veliko vprašanje, kajti jedrska grožnja ni nikdar izginila. Ne govorim samo o jedrski vojni, pri tem mislim tudi na jedrske elektrarne. Zgodi se potres, sledi cunami in imamo Fukušimo. Jedrsko onesnaženje je odteklo v Tihi ocean in naprej. Se zavedate, da si pravzaprav ne moremo zamisliti, kakšno vrsto ontologije, reciva metafizike, zahteva takšna vrsta jedrskega onesnaženja. Na predavanju v Ljubljani sem maja poudaril, da so od leta 1946 do 1958 Združene države Amerike v Tihem oceanu izvedle 67 jedrskih poskusov. Skupna eksplozivna moč teh poskusov je, kot bi 12 let vsak dan sprožili dve bombi iz Hirošime. Posledice niso kar izginile. Sledi teh poskusov so še vedno tam in vplivajo na lokalno prebivalstvo – to je zame pomenljivo filozofsko vprašanje. Kakšno prihodnost zapuščamo ljudem čez pet ali deset tisoč let in kako jim bomo v tako oddaljeno prihodnost sporočili, da smo tam počeli skrajno nevarne reči? Mislite, da bodo čez pet tisoč let znali razvozlati naša sporočila o tem, kje vse smo zakopali zelo nevarne jedrske odpadke?

Do leta 1989 so na primer Američani v tovarni Rocky Flats izdelovali plutonijeve detonatorje za jedrsko orožje, pri čemer so varnostne ukrepe izvajali precej ohlapno. "Vse v proizvodnem obratu Rocky Flats, kar je preveč kontaminirano ali pretežko za selitev, so prekrili z betonom in sedmimi metri prsti ter območje zaprli za pohodnike," piše Alan Weisman v knjigi Svet brez nas (Modrijan, 2009). Ob tem pa dodaja: "Po razpravi o človeških jezikih, ki mutirajo tako hitro, da so po 500 ali 600 letih skoraj neprepoznavni, so sklenili poleg slik vseeno izobesiti še napise v sedmih od njih – vrezani bodo v osem metrov visoke, 20-tonske granitne klade ter v 20-centimetrske ploščice iz žgane gline in aluminijevega oksida, naključno zakopane po vsem predelu." Podrobnejše informacije o nevarnostih, ki prežijo spodaj, bodo napisane na stenah treh enakih prostorov, od katerih bosta dva zakopana. Nad celotnim območjem naj bi zrasla deset metrov visoka in kvadratni kilometer velika izboklina, v katero bodo vgrajeni magneti in radarski reflektorji, "ki bodo z vsemi možnimi signali opozarjali prihodnost, da je spodaj nekaj nevarnega".
Še to me zanima, kako ohraniti otroka v nas, kot svetuje filozof Günther Anders, ki je vedno ostajal otročji, v smislu otroške neposrednosti, čudenja in odnosa do sveta. Me razumete? Svet je grozen. Res je, da je bil nekdaj še bolj grozen, ampak danes je grozljiv na vseobsežen način.
Da, kako in zakaj ostati otrok? V zgodovini filozofije pri Nietzscheju najdemo otroka kot končni stadij razvoja. Človek se pravzaprav vrača v otroštvo. To lahko opazimo pri starih ljudeh. Prav zato mi je ljubo, da ima Günther Anders v Sloveniji večjo prepoznavnost, saj na Hrvaškem ne govorimo o njem. Govori o tem, da je bil vse življenje otročji in da ga tega ni sram. Spomnim se zanimivega dogodka, ki je kot nekakšen odmev, ki buči v sedanjosti. Leta 1982 je Anders na radiu poslušal nemškega politika, kako obtožuje protestnike proti jedrski energiji, da so otročji in da imajo otročje zahteve. No, kaj se dogaja štirideset let pozneje? To je enak argument, ki ga uporabljajo proti Greti Thunberg in vsem nam, ki se borimo proti koncu sveta.