Stefan Komandarev je neizprosen kronist družbenega življenja. Izhaja iz grotesknosti socialne pravičnosti in ekonomske neenakosti v Bolgariji, a v njegovih filmih je lahko prepoznati širša družbena protislovja v Evropi in svetu. Tako kot zdravnik mora tudi režiser postaviti prepričljivo in dobro diagnozo. Z njim smo se pogovarjali v Gorici, kjer so mu na čezmejnem festivalu Poklon viziji podelili nagrado Darka Bratine.

Sorodna novica Stefan Komandarev: "Ustvariti like, ki so samo žrtve, je prelahko, hkrati pa ne preveč zanimivo."

Če sem prav obveščen, tukaj na nekdanji meji med Slovenijo in Italijo niste prvič?
Res je. Tukaj sem bil z ekipo že pred 17 leti. Delali smo raziskavo za film z verjetno najdaljšim naslovom v vseh katalogih Svet je velik in rešitev se skriva za vogalom. Na koncu nismo snemali tukaj, a smo v Bolgariji ustvarili podobno mejo, kot je med Gorico in Novo Gorico. V mislih smo imeli vse najmanjše podrobnosti. V filmu, v katerem glavno vlogo igra srbski igralec Miki Manojlović, bolgarska družina dvakrat prečka italijansko-slovensko mejo. Prvič v osemdesetih letih, ko iz Bolgarije pobegne na Zahod, po več kot 20 letih se del družine čez isto mejo vrača v Bolgarijo, v nov sistem. In to s tandemskim kolesom.

Film Svet je velik in rešitev se skriva za vogalom iz leta 2009 velja za najbolj distribuiran izdelek bolgarske filmografije, bil je med drugim v ožjem izboru za tujejezičnega oskarja. Delno je nastal tudi v sodelovanju s slovensko produkcijsko hišo Vertigo. Ste še v stikih s slovenskimi filmarji?
Sem, pred dnevi sem se znova srečal s producentom Danijelom Hočevarjem. Ne izključujem, da se sodelovanje s slovenskimi filmarji še kdaj ponovi, a za zdaj konkretnih projektov nimam v mislih.

Dokončali ste šestletni študij medicine in bili tik pred koncem specializacije iz psihiatrije. Kako in zakaj vas je zaneslo v filmski svet?
V nekem trenutku smo na kliniko dobili kar nekaj opreme za videoprodukcijo: kameri, mikrofon in opremo za montažo. Šlo je za neki mednarodni projekt, cilj je bil posneti psihoterapevtske seanse s pacienti, seveda z zakrito identiteto. Ker sem bil najmlajši med zdravniki, me je direktorica klinike določila, da bom jaz odgovoren za opremo in izvedbo snemanja. Počasi me je to povsem prevzelo, okužil sem se s filmskim virusom in se odločil, da poskusim še s študijem režije.

Specializirali ste se v otroški psihiatriji. Se strinjate, da gre za enega težjih poklicev?
Ne bi se strinjal, da je otroška psihiatrija najtežji poklic. Gre za obdobje v razvoju človeka, ko je morda še mogoče tudi kaj popraviti, rešiti težave v družini otroka. Po večini smo se ukvarjali s sistemskimi psihoterapijami, izvajali smo družinske terapije. Če nam je uspelo spremeniti sistem delovanja neke družine, smo lahko zaznali velik napredek. In ravno to je prednost otroške psihiatrije v primerjavi z ukvarjanjem z odraslimi: marsikaj je še mogoče popraviti in imeti pozitiven vpliv na življenje otroka.

Je morda to, da ste po osnovni izobrazbi psihiater, prednost v poklicu režiserja? Lažje prepoznate in razumete zgodbe?
Prijatelji se šalijo, da sem zapustil psihiatrijo, ker je v njej veliko norih ljudi. Podal pa sem se v filmsko industrijo, kjer je norih še več … Ampak šalo na stran. Enajst let, ki sem jih preživel v medicini, mi je dalo nenadomestljive izkušnje o življenju. Lažje razumem človekovo bolečino, temne plati življenja, ki so vendarle med nami in del družbe. To mi zelo pomaga v delu režiserja, čeprav zavestno ne uporabljam teoretičnega znanja, ki sem ga pridobil med študijem medicine.

Kaj je skupno poklicema zdravnika in režiserja?
Ključna naloga obeh je, da postavita pravilno in zelo natančno diagnozo. To skušamo narediti tudi s filmi, sam še posebej v mojih zadnjih treh filmih. S trilogijo filmov V krogu, Smeri in Blagine lekcije skušam naslikati današnjo družbo in prikazati resničnost. Ne tiste resničnosti, ki nam jo servirajo osrednji mediji v Bolgariji in tudi drugod. Moj cilj je prikazati resničen svet z resničnimi težavami in spodbuditi prava vprašanja, odziv javnosti. To je ključno, če želimo postaviti pravilno diagnozo naši družbi in da jo lahko začnemo tudi zdraviti. Včasih nam tudi uspe kaj spremeniti. Pred dvema letoma sem posnel film o problemu donacij organov in transplantacij v Bolgariji. Smo vodilni po številu donatorjev organov in zadnji v Evropski uniji po številu uspešnih transplantacij. Nekaj malega se je na primer zdaj že spremenilo.

Vaš najnovejši film Blagine lekcije, ki je umeščen tudi v program Liffa, v središče postavlja bolgarske upokojence, ki so prepuščeni ponižanju. Potem ko so vse življenje delali, so danes njihovo življenje genocid, agonija in beda. Zgodba upokojene učiteljice Blage govori o telefonskih prevarah, v katerih so upokojenci glavne tarče. Od kod ideja, kako ste se lotili projekta?
Srečali smo se s številnimi upokojenci, žrtvami telefonskih prevar, ki so nasedli klicem in manipulacijam. Vse prihranke so zaupali ali predali kriminalcem. Med njimi so številni visoko izobraženi, torej ne gre samo za naivnost. Manipulatorjem so zaupali zato, ker so živeli v času, ko je bila lojalnost do institucij zelo visoka in pomembna. Upokojena učiteljica Blaga v filmu vse svoje prihranke preda kriminalcem, potem ko jo po telefonu pokliče lažni policijski inšpektor in jo roti, da mora pomagati policiji in državi, ki bo ob njeni pomoči razkrinkala domnevne kriminalce. V pripravah na film smo se srečali tudi s številnimi policisti in kriminalisti. Ob pomoči raziskovalnega novinarja pa smo se dobili tudi z nekdanjim kriminalcem, ki se je ukvarjal s telefonskimi prevarami. Podrobno nam je opisal, kako potekajo prevare in kakšne tehnike manipulacije uporabljajo prevaranti.

Kako živijo upokojenci v Bolgariji?
Po večini se borijo za preživetje. Imajo mizerne pokojnine, zavrnjen dostop do osnovnih privilegijev 21. stoletja, kot so normalna hrana, ustrezna zdravila, zdravstvo, ogrevanje … Upokojenci so največje žrtve tranzicije, besede tranzicija, o kateri govorimo zadnjih 30 let. Največja težava je, da so izgubili dostojanstvo. Gre za generacijo moje mame in očeta. Oba sta že umrla. Imel sem privilegij, da sem lahko z njima preživel zadnja leta njunih življenj. Imela sta lepi karieri, a bi s svojima pokojninama težko dostojno živela do smrti, na srečo smo jima lahko pomagali. Pri očetu, ki je imel alzheimerjevo bolezen, je 24 ur živela negovalka. Domovi za starejše v Bolgariji so namreč na zelo nizki ravni, nekaj sem jih obiskal in bil šokiran. Večina starostnikov umre tako rekoč na robu revščine v težkih razmerah. Večina upokojencev je osamljenih, brez svojcev. Veliko jih je namreč odšlo v tujino, samo v zadnjih 30 letih smo izgubili tretjino prebivalcev, ki so emigrirali zaradi ekonomskih razlogov. Številni starejši so se znašli v brezizhodnem položaju. Velikokrat se tolažijo s črnim humorjem, tudi filmska ekipa je v šali razmišljala, da bi Blagine lekcije v resnici morale imeti naslov Die Hard − Umri pokončno!

Bolgarija leži na robu Evropske unije, nikogar kaj veliko ne zanima, tudi v Sloveniji nimamo podrobnih in poglobljenih informacij o vaši državi …
Ko je Bolgarija leta 2007 postala članica Evropske unije, smo bili res srečni. Zdelo se je, da gremo v pravo smer, bilo je veliko optimizma. Toda 16 let pozneje realnost ni takšna, kot smo si želeli, kot smo sanjali. Ja, bilo je kar nekaj pozitivnih stvari, na primer mladim in izobraženim je bilo omogočeno, da poiščejo službe zunaj Bolgarije. Kar pa je za samo državo tudi slabo. Kot nekdanji zdravnik opažam, da je povprečna starost zdravnic in zdravnikov v bolnišnicah nekje od 55 do 60 let. Na medicinskih fakultetah lahko vidite oglase, na katerih piše: medicinska angleščina, medicinska francoščina ali medicinska nemščina za študente. Beg možganov predstavlja veliko težavo za Bolgarijo. Poleg tega imamo slabe gospodarske razmere, še vedno smo najrevnejša država v Uniji.

Opisane težave pravzaprav niso bolgarski unikum, tudi številne druge članice se spoprijemajo s podobnimi izzivi.
Nisem prepričan, da živimo v kapitalizmu, o katerem smo sanjali. Kapitalizem v Bolgariji − prepričan sem, da je podobno še v marsikateri državi − je absolutno preveč divji. Zamenjali smo samo eno religijo za drugo. Do leta 1989 je bilo edino pomembno, da smo živeli v svetli prihodnosti komunizma. Po letu 1989 pa je prišla nova religija, začeli smo verjeti v nevidno roko trga, ki bo vse uredila. Dobro, ta nevidna roka morda dobro vpliva na gospodarstvo, težava pa je, ker so skušali ta koncept vgraditi tudi v kulturo, izobraževanje in znanost. Rezultati so zares grozni.

Eden izmed simbolov družbenopolitičnega preloma v Bolgariji je tudi glavna igralka v aktualnem filmu Blagine lekcije. Eli Skorčeva je bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Bolgariji glavna zvezda, novi časi so jo izrinili z gledaliških desk in filmskih platen.
Eli je res bila velika zvezda, potem pa se je sama odločila, da prekine igralsko kariero. Zamenjava sistema je v Bolgariji prinesla tudi prekinitev javnega financiranja gledališč in filmske produkcije. Ugotovila je, da bi morala začeti igrati v poceni komedijah, doletele bi jo lahkotne in zabavljaške vloge. Odločila se je, da raje konča igralsko kariero na vrhuncu. Izobrazila se je na področju financ in zavarovalništva, naslednjih 30 let je delala na tem področju. Mislim, da se je dobro odločila, sicer bi morala sprejeti kompromis. Po 30 letih smo jo srečali čisto naključno. Moj sodelavec je v enem izmed parkov sprehajal psa, tudi Eli je bila tam s psom. Sodelavec jo je prepoznal, začela sta se pogovarjati in ponudili smo ji vlogo. Prebrala je scenarij in sprejela glavno vlogo upokojenke Blage.

Vrniva se na začetek vaše režiserske kariere. Prvič ste nase opozorili pred 20 leti z dokumentarnim filmom Abeceda upanja.
Abeceda upanja slika, kako v majhnih vaseh na periferiji izginjajo šole. Konkretno je dogajanje postavljeno v gorato območje, lučaj od bolgarsko-grško-turške meje. Večina tamkajšnjega prebivalstva je v osemdesetih letih 20. stoletja prebegnila v Turčijo, saj so si bolgarske oblasti prizadevale Turke spreobrniti v Slovane. Ostali so redki. Edino šolo v okrožju 140 kilometrov obiskujejo bolgarski, turški in romski otroci. Voznik šolskega kombija in zdravnik vzbujata upanje, da je tudi sredi te zapuščene pokrajine mogoče sobivati. Šola v vasi je sicer še vedno odprta, na splošno gledano, pa so razmere na bolgarskem podeželju zelo slabe.

Po drugi strani je prestolnica Bolgarije Sofija v velikem vzponu.
Tretjina bolgarske populacije se je izselila, le prestolnica Sofija raste. Nekoč je imela milijon prebivalcev, danes tam živita dva milijona ljudi. Ta novi milijon meščanov je prišel v prestolnico s podeželja in iz manj razvitih predelov. Gre za klasično strukturo periferne države: samo v veliki prestolnici lahko najdeš solidno službo, podeželje pa propada, ljudje se izseljujejo. Zunaj Sofije ni služb, družbene in socialne razlike so nepredstavljive. Vse to nam je prinesel divji kapitalizem. Žrtve so mladi, ki lahko preživijo, samo če pridejo v Sofijo. To smo nakazali pred 20 leti v dokumentarcu Abeceda upanja, žal zdaj ni nič bolje. Včasih se zdi, da so meje med bogatimi mesti in periferijo celo bolj očitne kot pa meje med posameznimi državami. Raziskovanje periferije in družbenih skupin z družbenega obrobja mi je omogočilo, da sem zapustil svoj mehurček v Sofiji. To se mi zdi izredno pomembno, saj včasih sploh ne opazimo več sveta okoli sebe.

Kaj pa konflikti?
Na srečo v Bolgariji nimamo velikih konfliktov na ravni nacionalne ali verske izpovedi, kot je to v primeru Srbije in Kosova. Tudi v vasi, kjer smo posneli že omenjeni dokumentarec Abeceda upanja, v resnici različni narodi in vere sobivajo, saj lahko samo tako preživijo v mizernih razmerah. Sam sicer menim, da so konflikti nekaj umetnega, običajno jih spodbudijo lokalni politiki in svetovni voditelji. Ljudje na terenu so pripravljeni živeti normalno, pripravljeni so se prilagoditi. Glede tega sem srečen, da imamo v Bolgariji mir. Širše gledano, na primer pri vojni v Ukrajini in izraelsko-palestinskem konfliktu, je jasno, da gre za geostrateške in finančne interese. Majhne države imamo prednost, da nimamo zalog nafte in drugih pomembnih virov.

V intervjuju za katalog letošnjega festivala Poklon viziji ste dejali, “da ko ljudem vzameš dostojanstvo, se začne genocid”.
V podkrepitev omenjenega rad poudarim aktualen primer. Ta hip pripravljamo nov film o tekstilnih delavkah, del raziskave poteka tudi v Leipzigu v Nemčiji. Tam smo bili med drugim v muzeju moderne umetnosti, kjer so bili po večini izključno nemški upokojenci, ki na takšen način preživljajo svoj prosti čas. Na drugi strani se Blaga, simbol bolgarskih ostarelih ljudi, in drugi upokojenci vozijo po Sofiji po različnih naseljih, ker so prebrali, da je v neki trgovini akcija in lahko tam dobijo za deset centov cenejši jogurt. To je konkreten primer, kako ljudje izgubljajo dostojanstvo. V skrbi za izključno preživetvene potrebe je zanje kulturno in družabno življenje tako rekoč nedosegljivo. To pa je v zadnjih letih življenja vendarle zelo pomembno, ne nazadnje bomo vsi nekoč stari.

Nam lahko zaupate kaj več o novem projektu, ki ga pripravljate zdaj? Naslov naj bi bil Made in EU, narejeno v Evropski uniji?
Najprej želim film posneti in ne preveč govoriti o njem predčasno, lahko pa povem, da sem navdih zanj dobil pred petimi leti. Analiziral sem poročilo o izkoriščanju delavk v tekstilni industriji po vsem svetu in ugotovil, da so razmere v Bolgariji med najslabšimi. Na eni strani v nemogočih razmerah izdelujejo oblačila za najuglednejše svetovne znamke, ki so neokusno drage, na drugi strani pa tekstilne delavke dobivajo mizerne plače. Projekt sem takrat nekoliko potisnil ob stran, nisem imel prave dramaturgije in zgodbe. Med pandemijo koronavirusne bolezni pa se je prav v teh tovarnah bolezen najbolj širila, saj so bile številne delavke kljub ukrepom prisiljene delati, lastniki pa sploh niso poskrbeli za varnostne ukrepe.

Veljate za zelo temeljitega in študioznega režiserja, pripravam na snemanje posvetite zelo veliko časa.
To se mi zdi nujno in je normalno, nisem edini, kaj šele prvi, ki zgodbo razbije na prafaktorje. V filmu ceste z naslovom Smeri na primer slikam distopično podobo današnje Bolgarije, eno izmed osrednjih vlog imajo taksisti. Igralci so kar nekaj časa preživeli s pravimi taksisti, tudi vozili so njihove avtomobile, številni igralci − taksisti so še zdaj prijatelji s pravimi taksisti. Kajti tudi najboljši igralec na svetu ne more dobro odigrati vloge brez pristne izkušnje.

Pri produkciji filmov je zagotovo prisotne tudi veliko psihologije, pomembno je razpoloženje v ekipi, balansiranje odnosov med vpletenimi je najbrž ključno?
Vsi sodelujoči morajo imeti občutek, da so soavtorji filma. Da delamo skupaj. Kot mlad režiser sem se naučil, da nikoli ne smeš reči ne. Vsak predlog, razmislek, tudi kritika lahko pripomorejo k boljšemu filmu. Torej nikoli ne rečem ne, najboljši odgovor je, da bom o tem razmislil. Seveda pa so na koncu odločitve režiserjeve, to je njegov film in zanj odgovarja. Pomembna sta psihologija in poznavanje medčloveških odnosov.

Kakšno pa je vaše mnenje o pretočnih platformah, kot sta Netflix in HBO? Bi sprejeli povabilo in ustvarili ekskluzivno vsebino zanje?
Mislim, da to ni nič slabega, pod soncem je dovolj prostora za vse kakovostne produkcije filmov in serij. Za zdaj nisem dobil ponudbe, da bi naredil projekt za katero izmed pretočnih platform. Če bi se mi ponudila priložnost, bi seveda razmislil, še posebej če bi imel dober scenarij in dovolj časa, če bi lahko delal s svojo ekipo, kakovostnimi igralci in bi bila celotna produkcija na visoki ravni.

Kakšno pa je življenje najbolj cenjenega filmskega režiserja v Bolgariji? Bi imeli boljši status, če bi ostali zdravnik oziroma kako je z zaslužki?
Lahko rečem, da živim normalno življenje. Zaslužim dovolj, da lepo živimo. Moja žena je ena izmed vodilnih psihoanalitičark in psihoterapevtk v Bolgariji. Imava dva otroka, lahko jima omogočiva tudi kakovostno izobrazbo, za boljše šole je namreč v Bolgariji treba plačati. Zato je treba trdo delati in pametno ravnati z denarjem. Nisem bogat, imam pa dovolj za lepo življenje. Osrečuje me družina, osrečujejo me odnosi. In to šteje.

Ste optimist? Kot režiser in kot nekdanji psihiater? Zdi se, da se težav lotevate tudi z zdravo mero včasih kar črnega humorja …
Moje zgodbe niso preveč optimistične, ker tudi realnost ni optimistična. Imate prav, z realnostjo se skušam spoprijemati tudi s črnim humorjem. Včasih je tudi v pesimizmu mogoče najti elemente, ki dajejo človeku upanje in ga nasmejijo. Ja, kot režiser sem optimist, kot nekdanji zdravnik pa tudi imam upanje v ozdravitev pacienta. Zdravniki morajo verjeti. Veste, rešitev ni nekaj, kar se zgodi v trenutku. Za rešitve si je treba ves čas prizadevati, vsak dan sproti. To je najtežje delo. Seveda pa je marsikaj stvar perspektive, tudi optimizma in pesimizma. V enem izmed filmov smo spomnili na zanimivo anekdoto. Veste, zakaj je Bolgarija država optimistov? Zato, ker so jo pesimisti in realisti že zapustili … In še ena anekdota je: nekje v Bolgariji se srečata pesimist in optimist. Pesimist reče, da zdaj pa res ne more več biti slabše. Optimist samozavestno prida: seveda, lahko je še slabše!