Kot med drugim piše v utemeljitvi, z objektom, ki je zasnovan kot razširitev poslovno-proizvodne cone, avtorjem uspe ohraniti veliko spoštovanja do krajevnega okolja. Na drugi strani pa je materinski dom, ki je prejel že Plečnikovo nagrado 2017, mogoče označiti za sproščeno in optimistično arhitekturno stvaritev, ki dopusti življenju, da stopi v ospredje. V biroju Jereb in Budja arhitekti so osredotočeni tako na podrobnosti kot na širšo skupnost, družbo, kajti arhitektura je zanje družbena odgovornost, kot sami pravijo.

Arhitekti so bili gostje Arsove radijske oddaje Naši umetniki pred mikrofonom. Vabljeni k branju pogovora.

Za človeka je najbrž najpomembnejši prostor dom, varnost in toplina. Torej kako ustvariti sožitje in občutek domačnosti za vse; to je najbrž izziv v dijaških domovih, v domovih za starejše in v materinskem domu?

Blaž Budja: Arhitekturo prav gotovo delamo za ljudi, ko je naseljena, pa tudi morda, kadar ni naseljena. Dom povezujemo z varnostjo, tudi z intimnim občutkom izpolnitve tega dela bivanja.

Kadar ustvarjate dom za enega naročnika, je ta personaliziran, tukaj pa morate zagotoviti občutek doma za vse. Kaj so tiste univerzalne kategorije doma?

Rok Jereb: Seveda ima dom kot bistvo pomena besede dom skoraj vedno recimo temu skupni imenovalec, na katerega lahko zmanjšamo te lastnosti, in pri projektih, ki niso vezani na določeno osebo kot hiša, oprema stanovanja, tako naprej, pač pride v veljavo ves ta širok pogled na življenje, na socialo in možnost komuniciranja tako s potencialnimi uporabniki kot z naročnikom, in vživljanja v njihovo vsakdanje življenje.

Sorodna novica Podelitev Prešernovih nagrad: "Za umetnost danes gre, za tisto diamantno konico kulture"

Materinski dom ni samo dom. V njem bivajo matere z otroki do 14. leta starosti in nosečnice, ki so se znašle v socialni stiski, stanovanjski, finančni ... in to moramo poudariti kot pomembno, imajo porušene socialne stike z okoljem, prijatelji, družino, skratka nimajo se na koga obrniti, to je dom prehodne narave, praviloma največ za eno leto. V njem pa obenem ženskam dajejo tudi institucionalno pomoč pri administrativnih zadevah, v socialnih stikih in mrežah, iskanju zaposlitve, skrbi in vzgoji otrok, torej pri vsem, kar jim pomaga zaživeti samostojno. Komisija je ob nagradi namreč posebno omenila vaš posluh za kolektiv in to je neke vrste kolektiv, dom, ki mora zagotavljati intimo, po drugi strani pa vse interakcije, ki se morajo dogajati.

Nina Majoranc: Gotovo smo iskali ravnovesje med institucijo in domom, ki ga ti ljudje kot ranljiva skupina potrebujejo, hkrati pa je bil izziv tak objekt umestiti v samo lokacijo, prostor med dvema mestoma, med Žalami in BTC-jem.

Rok Jereb: Velik izziv je bil prikaz te javne funkcije objekta, se igrati z dvojno funkcijo, enako, kot jo opažamo v življenju – zasebnosti in druženja. Socialne interakcije uporabnic so dostikrat porušene in treba je to tanko linijo med vzpostavljenem novih stikov in zagotavljanjem res tiste primarne zasebnosti na novo postaviti, in to je problem, ki je bil pri tem projektu mogoče najbolj evidenten. Naše mnenje je, da se mora to odražati tudi na sami arhitekturi, materialnosti, prostorih.

Blaž Budja: V teh primerih je to institucija, ki mora pokazati svojo vlogo v prostoru, pa vendar je dom, ki je na nek način prav nasproten pojem. Imeli smo srečo, da smo se že pred tem srečali tudi s to tematiko, delali smo prizidek doma upokojencev in varstveno-delovni center, kjer smo se že veliko naučili – kot drugod je gradnja tovrstnih objektov regulirana z nekimi pravilniki in zakoni. Treba je na nek način poznati in prestopiti birokratsko mejo. Materinski dom se je moral izseliti, iskali so nadomestno lokacijo, zato smo se lotili raziskave, kako se dela dom. Ugotovili smo, da pravilnik ne more biti napisan za vse primere, je zelo natančen in kakšna stvar je tudi zelo omejujoča, zato smo se znova in znova pogovarjali z uporabnicami, kako bi bilo to lahko boljše. Dajale so nam potrditve in na koncu se je zgodilo, da ima hiša en večji skupni prostor pa manjše zasebne prostore, tudi zaradi tega, da se morda pomaga, če se lahko reče, pri resocializaciji. Vsakega projekta se lotimo, kot bi delali zase. Mi nismo bili v tistem trenutku v takem nezavidljivem položaju. Smo se pa skušali približati temu z mislijo in z neko empatijo, kako se lahko pomaga.

Rok Jereb: Blaž je odlično začel. Jaz pa bi samo dodal, da mi delujemo v ekipi, vedno pa smo individuum, in se vseh problemov lotevamo z lastno zavestjo in potem s pogovorom in komunikacijo pridemo do boljših rešitev in v te pogovore vključujemo tako nas v ekipi kot tudi naročnika. Ravno ta pogovor in skrbnost pri vprašanjih, to je tista pot, ki nas pripelje do dobrega rezultata.

Pri naslednjem projektu, ki ga bomo omenili, se vse to pokaže: oseben odnos z naročnikom pa še nekaj – razmišljanje zunaj okvirjev. Ko sta se lotili tovarne podjetja TEM, se je pokazala še ena kolektivna miselnost in to je ta kolektivnost vpetosti v okolje, ki pa je seveda več kot le vizualna vpetost. Arhitektura je živ organizem, se prepleta s socialnimi, gospodarskimi, kulturnimi in političnimi dejavniki, arhitektura se vpenja v urbanistično strategijo mesta. Kakšen miselni zasuk je zahteval ta projekt, kakšno nenavadno rešitev ste ubrali?

Nina Majoranc: Z vsemi projekti se poskušamo odzvati na okolico. Pri TEM Čatež se je začelo z natečajem in smo že ob samem začetku bili pred nalogo, ki je bila dosti težka, ker je naročnik želel prizidek, skladiščni objekt umestiti na drugo stran ceste. V tem smo videli težavo, ker se nam je zdelo, da mora biti kompleks povezan, tudi zaradi njihovega lažjega funkcioniranja. Potem smo prišli z idejo, da bi mogoče investitorju predlagali, da bi cesto ukinili, saj je preprečevala povezanost objekta, in na ta način ustvarili kompleks, hkrati pa s stikom objektov novega in starega naglasili vhod in trg pred objektom.

S tem ste tudi porušili stereotip, da se na občinah težko kaj doseže. Pa vendar vam je to uspelo?

Blaž Budja: Pri tem predlogu, ki smo ga podali, ki je bil malo ven iz škatle, je treba povedati, da je zraven na druge strani tega dela tovarne še ena cesta, ki vodi v isto smer. Tako da smo s tem predlogom poskušali pomagati investitorju, da bi imel celotno parcelo povezano, da ne bi nekih izvennivojskih križanj delali čez nekaj, kar v resnici ni najbolj potrebno. In če se navežem na to: oni vračajo v svoje okolje, so socialno angažirani na nek način in so odlični zaposlovalci, tako da smo imeli pri birokratskih preprekah lahko delo. Prostorski, občinski OPPN so sprejeli v rekordnem času, sprejeli so soglasno, brez glasu proti, ker se seveda tam ljudje zavedajo, niti enkrat do zdaj nismo v tem okolju v povezavi s tem slišali žal besede. Pokazano nam je bilo, da smo dobrodošli.

Projekt ste zasnovali tako, da je odprt za prebivalce kot nek mali trg.
Rok Jereb: Prostor se je že pred našim posegom uporabljal tudi za javne namene, sicer ni bil prilagojen temu, pa so vseeno našli načine, kako ga uporabljati v dobro vseh. Mi smo to prepoznali, ampak saj ne gre za to ... arhitekti si dostikrat ne izmišljujemo novih stvari, ampak gre za sposobnost branja prostora, okolice in prepoznavanja kvalitet. Kvaliteto smo prepoznali, tudi poudarili in dosegli, da industrijski kompleks ne ostane za ograjo skrita gmota, za katero nihče ne ve, kaj so notri dogaja. Dosegli smo to z razumevanjem naročnika, da se ta vstopni prostor odpre in da je parkirišče tudi takrat, ko ni namenjeno pakiranju zaposlenih, odprto dostopno mladini, za igranje nogometa, izvajanje pač avtošole parkiranja in podobnih reči. Pa tudi potovanje od Litije do Čateža se zaključuje na tem prostoru.

Sorodna novica Velika Prešernova nagrajenca sta Feri Lainšček in Marko Mušič

Zanimivo, na kaj vse prostori vplivajo. Zdaj lahko poslovne partnerje povabijo na kosilo kar v svojo jedilnico. Taki trenutki pa so recimo pri sklepanju poslov zelo pomembni, gre za to ozračje, odnose. Hočem reči, kakšno verižno reakcijo lahko sproži arhitekturni poseg?
Blaž Budja: Dobili smo nalogo, da bi naredili poslovno-skladiščni objekt, za večino skladiščni z enim manjšim delom, kjer bo tudi razstavišče in neki pisarniškega dela, ker je to nekaj običajnega, kar tovarna rabi. S pogovori in druženjem smo uspeli investitorja prepričati, da s klepetanjem okrog stvari lahko zraste iz tega morda nekaj več in je tudi ena navadna betonska škatla postala oblikovana po meri človeka. Pa vendar smo potem dosti hitro dobili odzive, kako jih tudi sicer zdaj njihovi poslovni partnerji res drugače vidijo. Treba si je predstavljati, da je to Čatež nad Trebnjim, da je pot do tja skozi naravo. Na nek način ima človek občutek, da je prišel na konec, potem pa se začne tam dogajati. Rekli so nam, da ko zdaj pridejo ljudje z drugega konca sveta k njim na obisk, je videti, da odhajajo z mešanimi občutki. Privoščili so si nekaj, kar je velika dodana vrednost, ne nujno za toliko večji finančni vložek. Tukaj se je izkazalo, da smo to delo čisto dobro opravili. Da služi ne zgolj bivanju, pač pa tudi promociji. Vedno so rekli, da gradijo zase.

Ima lahko arhitekturna podoba lahko kakšno povezavo s celostno grafično podobo organizacije? Najbrž ne moremo govoriti o direktnem prenosu iz logotipa? Kako ustvariti neko vizualno celovitost in še več identiteto, ne nazadnje neko celovito filozofijo, ki presega le vizualno podobo in se izraža potem tudi v zgradbi?

Blaž Budja: V konkretnem primeru Čateža vsi poznamo njihova stikala in vtičnice, a zdaj vidimo, da gre v prvi vrsti za zaupanje, ki smo ga bili deležni in se dejansko direktno stavba ne prenese v vizualno podobo, to ni vedno prava pot, lahko pa tudi. Mi ne delamo ikonične arhitekture, tako da v tem primeru bi težko prenesli podobo tovarne v kovanec ali pa kljuko Plečnikovih vrat v zastavo, ali pa kar koli. Odnosi pa gotovo gradijo. Tukaj zdaj pogosto slišimo o njihovih produktih, kako jih recimo izboljšati. Cel ta proces dela je gotovo najboljše za dosego cilja.

Rok Jereb: Vsako kvalitetno okolje, ali socialno ali fizično, doprinese h kvaliteti dela, ker ti omogoča večjo osredotočenost in povezovanje kakovostnih impulzov v svoje delo. Tako kot vemo, da je v kvalitetnem šolskem okolju učni proces boljši, je enako tudi v proizvodnem okolju in enako v pisarniškem okolju, in se prenaša na sociološko in psihološko okolje. Tega ne moremo iztrgati iz celotne povezave kreiranja.

Na začetku sta se rahlo dotaknili, če lahko temu rečem tipske in netipske arhitekture, pa me to zanima. Prilagajanje recimo panogi, prilagajanje željam, do kakšne mere je lahko arhitektura lahko tipska in do kakšne mere lahko pogledate zunaj okvirjev? In potem tovarna ni več tovarna, materinski dom ni zares materinski dom, ker arhitektura ni laboratorijski pojav, ki ga lahko vstavimo kamor koli in za kogar koli. Moramo usklajevati s posamezniki in hkrati s skupnostjo, v katero je postavljena. Odnos med individualizacijo in tipizacijo me zanima, koliko je tukaj prostora?

Blaž Budja: Mislim sicer, da bi tukaj najprej izpostavili kontekst prostora. Kadar se lotimo načrtovanja, najprej poskušamo razpoznati probleme v prostoru, razgraditi te pomene in jih potem sestaviti. Kontekst je tu zelo pomemben. Tipizacija lahko pride do izraza do tiste mere, ko potem ne omejuje več tega snovanja konteksta. Ko smo začenjali študirati, smo se zavedali, da so naši očetje in ena generacija pred nami imeli možnost ali pa so bili prisiljeni, da so izumljali neke reči, ker jih ni bilo mogoče dobiti na trgu, mi smo bili pa malo prisiljeni v to razmišljanje, da industrija kreira razvoj arhitekture. Ampak se zdi, da imamo v zadnjem času več možnosti, da je mogoče arhitekturno misel o detajlu razdelati na malo drugačen način.

Najbrž je fiksna ideja, ki jo ima naročnik, lahko ravno ovira za neko prepustitev arhitektu. G. Budja, po telefonu ste mi omenili, da se arhitekta prepogosto še zmeraj razume samo kot neko orodje za spopadanje z nekimi birokratskimi preprekami. Dodana vrednost arhitekta me zanima, ali arhitektura lahko vzgaja, lahko z njo učite novih oblik bivanja, uporabe, tako naročnike, uporabnike in v končni fazi širšo skupnost?
Rok Jereb: Mislim, da je to celo naloga arhitekture. Spomnim se, kako nam je v prvem letniku eden izmed profesorjev v uvodnem govoru povedal: ko boste projektirali hišo za naročnika, ne projektirate za njega, tak, kot je zdaj, ampak tak, kot bi lahko bil. Naša naloga je, da s komunikacijo, pogovorom najdemo rešitev, kaj bi lahko bilo. Naročniki se razvijajo, razvija se okolje. Prej smo govorili o tipizaciji. Mislim, da je Slovenija zelo zelo težaven prostor za tipizacijo v tej obliki, kot jo generalna publika dojame kot tipski projekt. Tipski projekt, če sledimo določenim našim kolegom, ki izdelujejo tipske enostanovanjske hiše, na koncu jih imajo pa v svojem portfoliu 300. To potem ni tipski projekt, ker je tudi žilica Slovencev, da si prilagodimo stvari tako močna, da ta tipski projekti, ki je bil zamišljen kot tipski, na koncu ni tipski in ubere svojo pot. Moramo v okviru svoje strokovnosti in življenjskega nazora iskati tudi pozitivne napredke pri naših naročnikih, če so pripravljeni na ta dialog pri snovanju hiše ali tovarne ali zavoda, inštitucije.

Blaž Budja: Zgolj s svojimi izkušnjami lahko poskusimo odpreti ta obzorja, kako bi lahko še drugače. Dajmo enkrat za vselej razbiti ta tabu – mi si ne postavljamo spomenikov, mi lahko pač s svojim znanjem in raziskovanjem pomagamo pri tem, da najdejo pravo pot.

Kako se zgradbe starajo? Kako misliti na njihovo prihodnost, prihodnost okolja, da bo živelo usklajeno tudi čez čas, ko bodo prihajali novi tokovi, nove navade bivanja?
Nina Majoranc: To je vprašanje, s katerim imamo veliko težav. Staranje stavb je odvisno od uporabnikov oziroma od lastnikov, njihove skrbi, kako se poistovetijo z objektom, kako ravnajo z njim. Dober odnos in neka skrb za stvari se odražata tudi na staranju. Je pa vprašanje glede prenov, pomanjkanja parkirnih mest širša težava in bolj na nivoju mesta.

Seveda je odgovornost arhitekture danes, da se usklajeno vpne v arhitekturo, ki je nastala v preteklosti. Ampak najbrž je tudi obratno, se pravi, da danes mislimo na prihodnost. Kako danes umeščamo arhitekturo, da bo prijazna tudi do arhitekture prihodnosti?
Rok Jereb: To je po mojem mnenju ena poglavitnih tem trajnosti, ker stavba, ki jo gradimo danes, bo lahko stala 50, 100 ali celo več let. In če se bo znala stavba prilagajati potrebam v prihodnosti, bo bolj trajnostna kot stavba, ki je recimo ekonomsko smiselna danes, čez deset let pa ne več in jo bo bolj ekonomsko podreti.
Blaž Budja: V splošnem je tako. Tudi stavbe posivijo, tako kot mi vsi se postarajo. Vsi ti problemi pa se bodo seveda izboljševali tudi s tem, ko bo družba postala odgovornejša. Tudi ta naša demokracija mora postati zrelejša in arhitektura je del tega.
Rok Jereb: Ne postane pa vsaka stavba Boris Cavazza.

Imate smisel za humor in – če si lahko dovolim reči – "odštekane" ideje, za konec lahko omenimo še eno, ki sicer ni uresničena, pa vendar. To je ta lovska preža. Kaj mi lahko o tem poveste?
Rok Jereb: Razvila se je na pobudo znanca, ki si bil v trenutku malo okajen in si zaželel lastno lovsko prežo, je namreč strasten lovec. Mi sicer lovstva ne podpiramo, vsaj meni osebno se zdi, da se varovanje okolja kljub vsemu neha pred odstrelom, to je ugovor vesti. Ta gospod znanec si je zaželel prežo, da bi jo celo podaril svojim prijateljem. Na nek način smo že večkrat prej ugotovili, da je nezanesljiv v naročilih in smo to vzeli kot rekreacijo. Razvili smo takšno trinogo pošast za nošenje lovca in smo potem, ker to ni šlo direktno v izdelavo, naredili par možnih položajev. Matjaž Krivic nam je podaril nekaj svojih fotografij iz svojih fantastičnih pejsažev, iz Velikonočnega otoka in Indije, in smo to vmontirali noter in pokazali, kako je lahko tipiziranje lovske preže na nek način tudi zabavno.

Blaž Budja: Da ni treba loviti samo kot lovec divjadi, ampak da lahko loviš tudi druge stvari.

Gospa Majoranc, čeprav ste deset let mlajši od obeh sodelavcev, ni dolgočasno v biroju.
Nina Majoranc: Nikoli. S šalo pride prijetno delovno okolje, ki je pogosto tudi zelo stimulativno in dobre in premišljene ideje se zgodijo, tudi če se hecamo.

Spodaj lahko prisluhnete tudi posnetku pogovora.