Razpon Zvezdane Novaković sega od gledaliških do koncertnih odrov, od skupine Laibach do Svetlane Makarovič, od Bolgarije do Brazilije, od starodavnih tradicij do elektronike, od klasike do džeza, od pripovedovanja do harfe. Vse pa povezuje njen glas. Je ustanoviteljica in avtorica številnih domačih in mednarodnih glasbenih zasedb, skrbi jo brezvestno človekovo uničevanje narave, modrosti črpa od starovercev, obvlada umetnost iskanja in sprejemanja, uporablja zagovore, z uroki se ne igra, pravi, da je oblikovanje gline ena sama meditacija.

Zvezdana Novaković je bila gostja radijske oddaje Prvaki tedna. Vabljeni k poslušanju oziroma banju pogovora z vsestransko umetnico, ki se ima predvsem za performerko.

Prisegate na živo izvajanje, na interakcijo s prostorom in občinstvom.
To je res ta čudež izražanja in umetnosti. Pri glasbi sem do zdaj vedno prakticirala živi performans. Bolj kot za pevko, skladateljico, mentorico se imam za performerko, torej da res v trenutku začutim občinstvo in na to se odzovem. Moram reči, da sem z zadnjim albumom Čaralice vstopila še v svet produkcije, ki je danes tudi zelo velik in pomemben, kajti, kot veste, se krčijo koncerti vsem nam in vse več je teh zapisov na internetu in glede na to, da imamo tako dobro opremo dandanes, se prav vse sliši, ni več dovolj to, kar je bilo pred desetimi, dvajsetimi leti. Zdaj veljajo novi standardi in nova pravila, ki potrebujejo dobrega sodelavca z veliko znanja, in tukaj sva se z Luko Jamnikom zelo poigrala in nastal je poseben izdelek, CD Čaralice, ki prav nikogar ne pusti ravnodušnega.

Potem ko ste v Mariboru opravili študij glasbene pedagogike in v Gradcu uspešno končali študij džezovskega petja vas je pot učenja in raziskovanja vodila naprej od Bolgarije do Švedske. To je velik razpon v glasbenem in etnološkem smislu, lahko bi rekli, da se sprehajate skozi različne svetove.
Nikoli nisem spadala v en okvir. Končala sem umetniško gimnazijo v Mariboru, pridobila izjemno znanje, ampak nekako nisem čutila, da je to moj izraz. Torej sem iskala naprej in skoraj se je zgodilo, da bi zapustila svet glasbe.

Vpisala sem se na krajinsko arhitekturo, ampak potem nisem bila sprejeta, na srečo, nadaljevala sem študij glasbene pedagogike, pridobila znanje, kako predajati glasbo naprej, ampak to še ni bilo dovolj. Želela sem se osvoboditi vseh teh not in poustvarjanja glasbe, zanimalo me je, kako jo izvajaš, kako vstopiš v improvizacijo. Tako sem začela študij vokalnega džeza v Gradcu. Tam sem spoznala izjemen svet, kako predstaviti svojo glasbo, kaj sploh želimo od svoje glasbe, kako naj zveni, s katerimi instrumenti naj sodelujem. Veliko je bilo potrebne transkripcije, torej poustvarjanja velikih džezovskih legend, ampak ob koncu študija še vedno nisem bila zaljubljena v to zvrst, dobila sem znanje, ampak samo orodja.

Potem pa so se odprla še ena vrata, obudila se je ljubezen iz otroških let, saj sem od desetega leta naprej pela pri zboru Carmina Slovenica in tam smo imeli bogat repertoar ljudskih pesmi. Kot otrok se tega ne zavedaš, neki občutki so, ampak se ne zavedaš, dokler ne odrasteš. V Bolgariji sem začutila, da zdaj pa res diham svoj zrak, moram reči, da sem morala iti v tujino, da sem začela opazovati svojo deželo Slovenijo po mamini strani in tudi Srbijo po očetovi strani. Torej izročilo, mislim, da ga vsi čutimo v sebi, ampak žal v Sloveniji je to težko dosegljivo, v šolah tega ni, nimamo srednje šole za ljudsko glasbo. Če imaš srečo in poznaš koga, ki se je ukvarjal s tem, lahko nekako vstopiš v ta svet. Pozneje na Švedskem sem se popolnoma osvobodila in sem začela prav zares pisati svoje skladbe v vseh teh žanrih. Seveda se še naprej izobražujem, upam, da bo tako vse življenje.

Kako se v zadnjem času razumete s harfo?
S harfo se razumeva že od prvega dne, to je nekako moja sopotnica, ki se je sicer zgodila v poznejših letih. Mislim, da sem komaj pri 27 letih začela igrati harfo in zdaj me spremlja skoraj na vsakem koncertu. Harfa je bila prvotno instrument za spremljavo ob petju oziroma epskem petju, pripovedovanju zgodb. Tako je bilo še v antičnih časih in prav enako jo zdaj doživljam s tem, da dodam neke svoje skladbe, seveda. Se mi zdi, da je najlepša zmes med vokalom in instrumentom ravno harfa.

Ali drži, da ste si harfo izdelali sami?
Drži, dve harfi imam, prvi je ime Mojca, druga nima imena, ampak moram reči, da so mi pri tej drugi harfi pomagali mojstri iz Lutkovnega gledališča, ki se seveda znajo ukvarjati z lesom. Mojco sem izdelala sama, seveda z vodstvom mojstrov, ki vedo, kako se izdela glasbeni instrument.

Staroverci, ki so vam blizu, so govorili, da si naravo le izposodimo, si je ne lastimo, zanamcem pa naj bi jo vrnili v še boljšem stanju.
To je krasna misel. Ne vem, kako bi lahko danes to prenesli na nas. Zanimivo, živimo za nas v najlepših časih, verjetno nikoli v zgodovini ni šlo tako dobro tolikšnemu številu ljudi. Hkrati pa se dogaja popolna dekadenca, vsakič znova se je treba opomniti, kako lahko bolj preprosto živimo, manj obremenjujemo naravo in skozi pesmi, kolikor se le da, to sporočam.

Je mogoče s pesmimi, z glasbo zoper vse slabo?
Seveda se na to osredotočam čisto umetniško. Če povem anekdoto, da se je že vsaj štirikrat zgodilo, da je sredi koncerta začelo deževati, morda pa vendarle ni vse tako samoumevno. Pri projektu Čaralice imamo namreč dve skladbi, s katerima kličemo dež in, kot rečeno, je nekajkrat dež potem tudi zares prišel.

V sredo bo prav poseben večer, v Siti teatru boste nastopili z Big bandom RTV Slovenija. Kakšen repertoar se nam obeta?
To bo izjemen večer. Zelo, zelo sem počaščena, da sem dobila to priložnost, torej repertoar je unikaten in še ni bil izveden v Sloveniji, preplet ljudske glasbe z bigbandovskim zvokom je zelo mojstrsko pripravil Lojze Kranjčan, v njegovih aranžmajih bomo izvedli dve skladbi, ki sta posvečeni Črni na Koroškem, govorita pa o bajnih bitjih in vključujeta tudi nekaj besedila, nekaj čarnih besed iz Kolomon bukle.

Skladbe se spogledujejo tako z balkanskim kot slovanskim svetom. Sama jih izvajam po večini v avtentičnem načinu petja v grlenem odprtem petju. Na sporedu bo tudi nekaj mojih avtorskih skladb, nekaj bo čisto svobodne improvizacije.

Pa lepe balade, ki sem se jih naučila od svojih babic, tako da gre za zelo oseben in velik projekt zame, za eno največjih glasbenih, profesionalnih stvari, ki se mi je zgodila do zdaj.