Ivana Kobilca je pripadala generaciji slovenskih realistov, ki so najpomembnejša dela ustvarili v osemdesetih letih 19. stoletja. Prvič je v Ljubljani samostojno razstavljala leta 1889, leto pozneje pa v Zagrebu. Nekaj let po njeni smrti so ji retrospektivno razstavo leta 1928 pripravili v Narodni galeriji v Ljubljani. Foto: Narodna galerija
Ivana Kobilca je pripadala generaciji slovenskih realistov, ki so najpomembnejša dela ustvarili v osemdesetih letih 19. stoletja. Prvič je v Ljubljani samostojno razstavljala leta 1889, leto pozneje pa v Zagrebu. Nekaj let po njeni smrti so ji retrospektivno razstavo leta 1928 pripravili v Narodni galeriji v Ljubljani. Foto: Narodna galerija
Ivana Kobilca
Med najbolj znanimi deli Ivane Kobilce je gotovo slavna Kofetarica iz leta 1888, ki je danes del stalne zbirke Narodne galerije. Foto: Narodna galerija
Ivana Kobilca
Likarice je Kobilca leta 1891 naslikala v Münchnu in jih na pobudo Fritza von Uhdeja poslala v Pariz. Foto: Wikipedia

Česar doslej niso zmogli moški naši slikarji, to je proizvedla nežna roka mlade slikarice ter nam pokazala, koliko premore talent, združen z vztrajno marnostjo ... Nadarjena rojakinja naša, o kateri nam je doslej došel le zdaj pa zdaj kakšen glas iz tujine, stopila je tukaj pred nas pristna umetnica, ki je dospela potem težavnega samoučenja na akademiško višino.

Vatroslav Holz v Ljubljanskem zvonu ob razstavi Ivane Kobilce leta 1889
Ivana Kobilca: Poletje
Z delom Poletje je Ivana Kobilca navdušila na pariškem Salonu, reprodukcijo slike pa je po predstavitvi v Parizu objavil tudi list Journal illustré. Slika je nastajala na domu Ivanine matere v Podbrezju, za modele pa so ji služili družinski člani, vključno s sestro Fani. Gre za topel poletni prizor v tu pa tam s soncem razsvetljenim zelenjem. Medtem ko je figure zajela z natančno potezo, pa so poteze pri okolici in svetlobnih učinkih nekoliko bolj pastozne. Foto: Narodna galerija

O ugledu, ki si ga je Kobilca ustvarila v svojem življenju, pričajo tudi prvi nekrologi, ki so ljubitelje likovne umetnosti leta 1926 obvestili o njenem slovesu in jo označili za 'največjo jugoslovansko slikarico'. Vendar je to že konec poti edine ženske, ki si je zagotovila mesto na starih tolarskih bankovcih, zato se je treba vrniti na začetek, 65 let nazaj, ko je Ivana Kobilca prišla na svet.
Rodila se je torej 20. decembra leta 1861 v Ljubljani v obrtniški družini. Oče je bil sprva krznar, nato pa se je izučil za kolarja , družina pa je živela na Kjučavničarski ulici. Prve šolske korake je Ivana naredila pri uršulinkah, kjer je obiskovala osnovno in meščansko šolo. Prve risarske napotke pa je prejela pri Idi Künlovi, hčeri slikarja Pavla Künla.
Oči radovedne deklice se zaljubijo v svet umetnosti
Ko je bila stara 16 let, je očeta pospremila po opravkih na Dunaj in se tam srečala z veličastnimi slikarskimi zbirkami. Umetnine velikih starih mojstrov so jo takoj nagovorile in vse bolj jasna je postajala dekletova želja po učenju slikanja in stopanju na pot umetnice. Odločneje je na to stopila dve leti pozneje, ko je 1879 ponovno odpotovala na Dunaj in v Galeriji Umetnostne akademij kopirala dela starih mojstrov, kot so Teniers, Tintoretto in Rubens.

München: Slikarka se izoblikuje
Pomembna postaja na njeni slikarski poti je bil München, kjer se je Kobilca izoblikovala tako estetsko kot osebnostno. Sedem let je svoje znanje izpopolnjevala v ateljeju žanrista in portretista Aloisa Erdtelta, kjer je ustvarjala, kot je zapisala Breda Ilich Klančnik, v rjave odtenke potopljeno ateljejsko slikarstvo. Njeno paleto je pozneje osvetlil Fritz von Uhde, ki je umetnico tudi opogumil, da je svoji pleneristično sliko Poletje in interier Likarice poslala v še umetniško središče in zbirališče največjih umetnikov, Pariz, natančneje v tamkajšnji Salon na Champ de Mars. Vrata Salona so se ji odprla in Državno umetnostno združenje (Societe Nationale des Beaux-Arts) ji je podelilo naziv izredne članice.
V barvah slavnega Barbizona
V Parizu se je zadržala dve leti in se sprva izpopolnjevala v zasebni šoli Henrija Gervaxa, pot pa jo je zanesla tudi v slavni Barbizon, kje je ustvarila plener Otroci v travi. Z njenih platen so se umaknili temni, rjavi odtenki 'münchenskega obdobja' in v ospredje stopili modri odtenki, vse bolj pa so jo začeli zanimati svetlobna vprašanja.

Daljši postanek v Sarajevu
Leta 1894 je sledil obisk Firenc, tri leta pozneje pa se je odpravila v Sarajevo, kjer je ostala vse do leta 1905. Z nemškimi in avstrijskimi slikarji se je povezala v Sarajevski slikarski klub in spoznavala nedotaknjeno sarajevsko okolico ter sodelovala pri pripravi slikovnega gradiva za enciklopedijo Die Osterreichische-Ungarische Monarchie in Wort und Bild.
Berlin in umik v 'klasično' tihožitje
Po krajšem postanku v Ljubljani leta 1906, kjer se ni našla v zaposlitvi na Višji dekliški šoli, se je podala v Berlin, kamor jo je pritegnila sarajevska druščina. V Berlinu se je kot izvrstna portretistka preživljala s slikanjem premožnih Berlinčanov. Vse bolj se je umikala k cvetličnim tihožitjem, svoje slike pa pošiljala na razstave v Ljubljano, kamor se je po izbruhu prve svetovne vojne dokončno vrnila.
Med vse glasnejšimi 'kriki' mladih kubističnih in futurističnih generacij je slikarka čutila, da je čas njenih realističnih tihožitij nekako pošel. Pa vendar je v njenih poznih letih nastalo še nekaj pomembnih del, kot je na primer reprezentativen portret ljubljanskega župana Ivana Hribarja in nedokončani portret pesnika Otona Župančiča. Vse do konca pa so Kobilco navduševale cvetlice, v katerih je vztrajno izpovedovala svoj likovni jezik.
Portreti, žanrske podobe in slovo s serijo cvetlic
Ivano Kobilco, ki jo uvrščamo med klasike slovenskega realizma, je zanimalo predvsem figuralno slikarstvo. Kot je razvidno iz skopega fotopregled njenega opusa, gre za vrsto portretov, ob teh pa tudi žanrske upodobitve iz meščanskega in kmečkega življenja. V času bivanja v Berlinu se je začela posvečati cvetličnemu tihožitju, ki je, kot rečeno, v zadnji letih njenega ustvarjanja tudi prevladalo.









Česar doslej niso zmogli moški naši slikarji, to je proizvedla nežna roka mlade slikarice ter nam pokazala, koliko premore talent, združen z vztrajno marnostjo ... Nadarjena rojakinja naša, o kateri nam je doslej došel le zdaj pa zdaj kakšen glas iz tujine, stopila je tukaj pred nas pristna umetnica, ki je dospela potem težavnega samoučenja na akademiško višino.

Vatroslav Holz v Ljubljanskem zvonu ob razstavi Ivane Kobilce leta 1889